V središču / Kako si Trump plete zanko, s katero se bo obesil

Kadar je jugoslovanska nogometna reprezentanca tam v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja zapravila že povsem vse praktične možnosti za preboj na svetovno ali evropsko prvenstvo, so vedno – vsaj tako so tedaj verjeli – obstajale še povsem groteskne, za lase privlečene teoretične možnosti: če v gosteh premagamo Romunijo, Ciper pa v gosteh Španijo premaga za osem golov, potem gremo MI na prvenstvo!

Ta nogometni sindrom je okužil tudi slovensko levico. Zadnje dni, ko je že povsem jasno, da Janša sestavlja svojo četrto vlado in da bo neizbežno ponovno mandatar, lahko namreč poslušamo zgodbe o tem, kako še vedno obstajajo možnosti in kako se lahko v zadnjem trenutku še vse spremeni: če bodo zaradi krožcev, križcev in kvadratkov, s katerimi so poslanci desnice označevali glasovnice, razveljavili Stevanovićevo izvolitev za predsednika državnega zbora, ali če bo Stevanović na glasovanju o novem mandatarju nategnil Janšo (Stevanović je v resnici Jankovićev človek, slišimo) ali če bodo Logarjevi poslanci prestopili na drugo stran (nekateri se upirajo, slišimo), potem gremo MI v vlado!

Ciper bo Španijo v gosteh premagal za osem golov.

Toda nogometni sindrom, ki obseda slovensko levico, obseda tudi ameriško. Trump ima do konca mandata praktično še skoraj tri leta, toda obstajajo teoretične možnosti … možnosti, da bi predčasno padel. In izginil. Spokal. Sprhnel. Mar ne počne norosti, ki ga bodo slej ko prej neizbežno stale glave – ali mu bodo glavo odnesle jesenske vmesne, kongresne volitve ali pa bo pristal v psihiatričnem azilu, kajti že zdaj je videti, da se mu meša in da ni več priseben. Kar pomeni, da je po eni strani na konju, po drugi pa se lahko vse v trenutku povsem spremeni.

Ja, Ciper bo Španijo v gosteh premagal za osem golov.

Najnovejše sondaže pa kažejo, da bi lahko republikanci izgubili tudi senat, kar pomeni, da bi lahko impeachment uspel – in Trumpa odpihnil iz Bele hiše.

Vse je že ves čas znak, da Trump razpada pri živem telesu, navsezadnje, le norec bi se v Ameriki, ponosni demokraciji, obnašal kot diktator, le norec bi proti svojim kritikom in političnim nasprotnikom sprožal preiskave, le norec bi svoji zaveznici, Kanadi, grozil, da jo bo anektiral, le norec bi svoji zaveznici, Danski, grozil, da si bo prisvojil del njenega ozemlja (Grenlandijo), le norec bi v večja ameriška mesta (Los Angeles, Chicago, Washington, Minneapolis), ki jih vodijo demokrati, njegovi politični tekmeci, pošiljal okupacijske sile, nacionalno gardo, le norec bi tujim državam nabil visoke carine (in to razglasil za »dan osvoboditve«), le norec bi skušal iz Amerike – dežele priseljencev, ekonomsko zelo odvisne od tuje, priseljenske delovne sile – izseliti na milijone »ilegalnih« priseljencev, le norec bi tajkunu, Elonu Musku, prepustil sekanje in čiščenje javnega sektorja ter ga en passant celo pozval, naj to počne bolj agresivno.

A Trump je počel in počne natanko to, tako da obstaja upanje, da je znorel in da se približuje točki zloma. Le norec bi z vojno dražil svojo protivojno volilno bazo.

Problem je le v tem, da je v resnici še huje: Trump je meta-Trump. Dela se norca – in norega. Ne pozabite: med napadom na Iran – definitivnim znakom norosti (nikoli ni znal pojasniti, zakaj je sprožil to vojno) – se je delal norega, ali bolje rečeno, prakticiral je »teorijo norca«. Ko so Iranci zaprli Hormuško ožino in prekinili dobavo nafte, je na svojem omrežju Truth Social – podobno kot Mel Gibson v Smrtonosnem orožju – kričal: Aaaa! Meša se mi! A ne vidite?! Nor sem! Odprite jebeno ožino! Ali pa bom v eni noči pokončal celotno iransko civilizacijo! Norec, ki se dela norega. Genocidno norega.

Visoke pete norosti

Obenem pa se iz sveta dela norca, ja, iz sveta se norčuje. Z imperialnim, rasističnim, mesijanskim napadom na Iran je sprožil hudo naftno krizo, najhujšo v sodobni zgodovini – svet se je panično stresel in začel padati s tečajev. A Trumpu je vseeno za svet. Kmalu ga ne bo več, zato si postavlja spomenike – slavoloke in plesne dvorane. Z napadom na Iran je hotel ustvariti tudi videz velikega vojskovodje, pa se mu ni izšlo – obtičal je v svoji verziji iraške vojne. Ali vietnamske. Bolj ko ne večne. Ne more se premakniti. Njegovo zastraševanje ne vžge. Njegovi ultimati ne primejo. Njegove buldožerske eskalacije so slepe ulice. Nihče se ga več ne boji. Ne more se več obvladati. Ne ve, kako bi se izmazal. Izgleda razrvano, obrabljeno, ponošeno – in čedalje bolj blodnjavo. Iranci pa se nočejo in nočejo pretvarjati, da vojno izgubljajo in da prosijo za milost. Za nameček – z memifikacijo lego kock in legofikacijo memov – dobivajo tudi vojno na internetu. Trumpu v posmeh.

Čez dobrega pol leta pa so kongresne volitve – in republikancem po Trumpovi zaslugi ne kaže dobro. Kot že daljši čas kažejo sondaže, bodo zagotovo izgubili predstavniški dom kongresa, kar pomeni, da bi demokrati – ker bi imeli večino – proti Trumpu vložili ustavno obtožbo, impeachment. Zdaj pa kaže, da bi lahko republikanci izgubili tudi senat, kar pomeni, da bi lahko impeachment uspel – in Trumpa odpihnil iz Bele hiše. Da pol leta pred usodnimi kongresnimi volitvami sprožiš nesmiselno in nepotrebno vojno, ki ti jo vsi odsvetujejo, pa je spet znak norosti – še en dokaz, da Trump razpada. Da se sesuva, razsuva. Le norec bi se pol leta pred kongresnimi volitvami spuščal v vojno, pri kateri ne bo hotela sodelovati prav nobena izmed njegovih zaveznic. Le  norec, ki se nenehno prikazuje in predstavlja kot rojeni zmagovalec, nezaustavljiv in nezadržen, bi tik pred kongresnimi volitvami pokazal, da ni rojeni zmagovalec, da torej ni ne nezaustavljiv ne nezadržen. In ja, le norec bi sprožil vojno, s katero bi doma poslabšal ekonomsko situacijo – pol leta pred kongresnimi volitvami. Le norec bi pol leta pred kongresnimi volitvami uničeval ekonomijo – na odprti sceni. Oh, in le norec bi iranski režim obtoževal, da je pobil 45 tisoč protestnikov, in v isti sapi zagrozil s totalnim uničenjem iranske civilizacije.

Ni kaj, Ciper v gosteh proti Španiji zmaguje za osem golov.

Po Nicolásu Maduru in ajatoli Aliju Hameneju je Trump napadel še papeža Leona.

Zdaj je Trumpa popadel nogometni sindrom: okej, kongresne volitve so praktično izgubljene, toda še vedno obstajajo teoretične možnosti – če dobim vojno v Iranu, dobim volitve! Nogometni sindrom nikoli ne pride brez malih ironij, paradoksov in raznih non sequitur. Veste, kaj so rekli: Trump je Iran napadel zato, da bi ljudje pozabili na Epsteinove mejle. Zdaj je ravno nasprotno: Trump je na plan potegnil Epsteinove mejle, da bi ljudje pozabili na iransko vojno. Melania je nedavno stopila pred kamere in oznanila, da Epsteina ni poznala, zato naj jo nehajo povezovati z njo. Popolni non sequitur: nihče ni vedel, zakaj je to storila. Rekli so, da zato, ker je bil nekdo tik pred tem, da jo namoči, pa ga je skušala prehiteti, a potem je ni nihče skušal namočiti. Svojemu možu – Trumpu, ki menda ni vedel, kaj namerava – je skušala očitno pomagati. Pozornost javnosti je hotela odvrniti od iranske vojne. Ljudje, glejte, Epstein!

Njena intervencija je delovala bizarno, trapasto in naivno, toda hej – tako izgledajo teoretične možnosti. Melanijina distrakcija je izgledala kot popolna metafora teoretičnih možnosti, kot njihove visoke pete.

Dovolj malikovanja sebe in denarja!

In seveda – le norec bi pol leta pred volitvami napadel papeža. Trump je papeža Leona, ki je molil za nekaj, kar bi služilo kot »branik pred blodnjo vsemogočnosti, ki nas obdaja in postaja čedalje nepredvidljivejša in agresivnejša« (»Dovolj malikovanja sebe in denarja! Dovolj razkazovanja moči! Dovolj vojne!«), na svojem omrežju Truth Social tipično trumpovsko obtožil, da tako rekoč podpira kriminal in radikalno levico, da nima pojma o zunanji politiki, da se mu zdi povsem sprejemljivo to, da bi imel Iran jedrsko orožje, da ima raje njegovega brata Louisa (»Louis je pa res MAGA!«), da škoduje Cerkvi ter da ni bil na nobenem seznamu za papeža in da ga je Cerkev izbrala le zato, ker je Američan. Še več: »Če ne bi bilo mene v Beli hiši, potem Leon sploh ne bi bil v Vatikanu.« Zato noče papeža, »ki kritizira predsednika Združenih držav Amerike.« Hotel je reči: papež mi dolguje izvolitev! Naj odplača dolg! Naj mi da delež v Vatikanu! Ali pa naj vsaj podpre moj napad na Iran! Trump, ki je papežu Frančišku – svojemu kritiku – siknil, da bi Vatikan napadla Islamska država, če ne bi bil on izvoljen v Belo hišo, vedno na koncu vse prizna: Free Press je nedavno poročal, da je Pentagon grozil Vatikanu (spravite se v red, ali pa vas bomo mi spremenili v Avignon!), kar je zvenelo precej neverjetno, toda Trump je s svojim izbruhom jeze potrdil, da je to res. Po Nicolásu Maduru in ajatoli Aliju Hameneju je napadel še papeža Leona.

In kot da to še ne bi bilo dovolj, je tisto nedeljsko noč takoj zatem objavil še sliko, ki ga prikazuje kot Jezusa Kristusa – ožarjenega, v škrlatnem ogrinjalu.

S tem ko je prostaško žalil papeža in se povišal v Jezusa, je povsem nedvoumno pokazal, da ne ve več, kje je. Le zakaj bi sicer pol leta pred kongresnimi volitvami, ki odločajo o njegovi politični usodi (te volitve ga lahko pošljejo v ječo!), žalil papeža, verskega voditelja precejšnjega dela svoje volilne baze? Katoličani so na zadnjih predsedniških volitvah pretežno volili zanj – z žalitvijo papeža jih je užalil. S tisto sliko, ki ga prikazuje kot Jezusa, pa je užalil tudi protestante, evangeljske kristjane, ki predstavljajo večino njegove volilne baze. Pastor Douglas Wilson je Trumpovo prisvojitev Jezusove podobe razglasil za »blasfemijo«. Ni bil edini. »To je huda blasfemija!« »To je nezaslišana blasfemija!« »Bogu se ne smemo posmehovati!« »Vera ni rekvizit!« Razvpiti desničarski ideolog Nick Fuentes, nekdanji Trumpov privrženec, je Trumpovo administracijo – zaradi »sovraštva do katoličanov« – razglasil za Antikrista. Ameriški katoličani – in teh je okrog 50 milijonov – zvečine nasprotujejo iranski vojni (ki jo obrambni minister Pete Hegseth zavija v verske, biblične fraze, pri čemer citira kar Tarantinovo verzijo »Biblije«), še množičneje pa nasprotujejo Trumpovemu furanju te vojne.

In ne pozabite: Trumpa so leta 2024 izvolili Latinskoameričani. Kar 46 odstotkov Latinskoameričanov je volilo zanj – še nikoli ni toliko Latinskoameričanov volilo republikanskega predsedniškega kandidata. Brez njihovih glasov – brez tega presenetljivega preobrata, brez tega latinskoameriškega nihaja na desno – se ne bi nikoli vrnil v Belo hišo. Latinskoameričani so kakopak katoličani.

Trump, samozvani stvarnik »največjega borznega trga v zgodovini«, za katerega je vsakdo – tudi papež – politični tekmec, ki ga je treba užaliti in ponižati, je pol leta pred volitvami pozabil, kdo ga je izvolil. Trump nenehno ustvarja vtis, da lahko počne, kar hoče – da je torej vsemogočen. Razlog več, da gre papežu na živce – vsemogočen je le Bog. Trump, za katerega itak velja akronim TACO (Trump Always Chickens Out, Trump se vedno userje), pa ni vsemogočen – vse mu leti iz rok. Papež Leon ga je dobro potunkal: ko se je obregnil ob njegovo »blodnjo vsemogočnosti«, je poudaril, da ni vsemogočen, s čimer je poudaril njegove neuspehe, njegovo čedalje očitnejšo faliranost in nesposobnost. Poglejte le Iran, je hotel reči papež (»Dovolj vojne!«), ki je kanaliziral papeža Janeza Pavla II. (iraška vojna je »poraz za človeštvo«) in ki je verjetno hotel reči tudi: Satan je bil ta, ki je hotel Bogu ukrasti prestol vsemogočnosti! Zato je padel. In Trump pada. Je hotel papež, ki se mu zdi ime Trumpove platforme Truth Social »ironično«, reči, da je Trump Antikrist?

Trump, ki zadnje čase vneto pozira kot kristjan, v svoji pisarni pa prireja skupinske molitve in maše, je s tem, ko se je dal oklicati za Jezusa, nedvoumno pokazal še nekaj: da nima pojma o krščanstvu. Del kristjanov, ki so verjeli, da je njihov brat (navsezadnje stalno ustvarja vtis, da je Jezusa osebno poznal), je s tem zagotovo izgubil, pa čeravno je sliko hitro izbrisal, rekoč, da na njej sploh ni prikazan kot Jezus, temveč kot doktor, ker da počne to, kar počnejo doktorji (»Ljudi res delam boljše«), toda kot so razkrili, so mu svetovalci rekli, naj reče, da je bila slika doctored (popravljena, zmanipulirana, ponarejena, sfrizirana), on pa je razumel, naj reče, da je upodobljen kot doktor. A kdo ve, morda bo zdaj začelo kristjane končno motiti tudi, da je doktoriral iz vseh sedmih smrtnih grehov – iz napuha, pohlepa, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe. Saj ste videli film Sedem.

Tako nepriljubljenega predsednika sodobna ameriška zgodovina ne pomni. In papež Leon, nasprotnik Trumpovih množičnih deportacij, zastraševanj in mednarodnih izsiljevanj, ki ga ne bo na Trumpovo veliko praznovanje 250-letnice Amerike, ampak bo tedaj raje odpotoval na Lampeduso (otok afriških migrantov!), je dal Trumpovim rekordno nizkim – in čedalje nižjim – ratingom teološki prizvok. Kot bi hotel tudi sam reči: Ciper v gosteh s Španijo zmaguje za osem golov. Teoretične možnosti, da Trump ne konča mandata, so vse večje, tudi zato, ker je potem tisto nedeljsko noč, ko je napadel papeža in se oklical za Jezusa, na omrežju Truth Social – v maniri maničnega narcisa – objavil še kopico »novic« (Bernie Sanders, Chuck Schumer in Joe Biden izgledajo stari – v nasprotju z mano!), nekatere celo po dvakrat, zadnjo zjutraj ob 4.10. Kot da bi hotel dokazati, da je vsemogočen. Glejte, krokam lahko vso noč!

A ta Trumpova »krokanja« niso afirmacije moči, temveč dokazi nemoči. Vse hujše impotence. Vse večje nestabilnosti. Kar seveda povečuje teoretične možnosti za predčasen konec mandata. Tem bolj, ker se je Trumpu ponovil Iran – tudi papež Leon ni klonil. Ni se ustrašil. Ni pokleknil. In to je za Trumpa, ki je na hitro užalil dve največji religiji, krščansko in islamsko, zelo slaba novica.

Kraljestvo za konja!

Papež Leon, ki je na ves glas povedal, da se ne boji Trumpove administracije, ni tako zgovoren in spontan kot Frančišek – in ker se oglasi bolj redko, deluje toliko tehtneje. Ko spregovori, ga katoličani poslušajo. Kar je slabo za Trumpa. A to naj vas nikar ne zavede – Leon ni kak liberalec. Au contraire – konservativen je, tradicionalist (ki mu na kraj pameti ne pade, da bi si odtujeval zelo konservativne privržence tradicionalne latinske maše). Ja, papež Leon je desničar, ki minira desničarja. Ali bolje rečeno: papež Leon je za Trumpa to, kar je bil Péter Magyar za Viktorja Orbána. Desničar, ki je zrušil desničarja.

Prav tu pa nogometni sindrom doživi ekstazo: Orbánov polom je namreč Trumpov polom. Z Orbánovim debaklom je debakel doživel tudi Trumpov geopolitični kapital. Trump, ki je hotel vladati kot Orbán (iliberalno in večno), v očeh ameriške javnosti zaradi Orbánovega padca izgleda slabo, slabše kot kadarkoli. Orbán, samozvani branik zahodne civilizacije (prav res, zatiranje etničnih in spolnih manjšin, korupcija, davčno razbremenjevanje bogatih, rasizem in fašizem so takooooo zahodni!), je bil njegov najljubši avtokrat, njegov najljubši diktator, njegov najljubši »kompetitivni avtoritarec«, njegov Ich-Ideal.

Papež Leon, ki je na ves glas povedal, da se ne boji Trumpove administracije, ni tako zgovoren in spontan kot Frančišek – in ker se oglasi bolj redko, deluje toliko tehtneje.

Pred volitvami ga je navdušeno podprl. Razglašal ga je za »fantastičnega človeka«, ki »fantastično dela«. Dva dni pred volitvami je Madžarom obljubljal milijarde, če ga ponovno izvolijo. »Moja administracija je pripravljena uporabiti vso gospodarsko moč Združenih držav Amerike za okrepitev madžarskega gospodarstva, kot smo to storili za naše velike zaveznike v preteklosti.« Kraljestvo za konja!

V Budimpešto je poslal podpredsednika J. D. Vancea in zunanjega ministra Marca Rubia, ki je dahnil: »Vaš uspeh je naš uspeh.« Trumpov sin – ja, Don – pa je Madžarom zagotavljal, da ima Orbán direktno telefonsko linijo z Belo hišo. Kar je itak zvenelo tako, kot da ima direktno telefonsko linijo s korupcijo.

A Madžari so Orbána – čigar padec je bil tako šekspirjanski, da terja aliteracijo – zmleli, zdrobili, zmečkali, zmlinčili. In ponižali. In odpihnili. In osmešili.

Ob pogledu na Orbánov padec so vsi avtomatično pogledali Trumpa, rekoč: čas je, da greš! Čas je, da padeš! Zdaj si ti na vrsti!

Ciper je v Španiji povedel za osem golov.