V središču / Privid tajnega glasovanja

V petek, 10. aprila, je bil za predsednika državnega zbora na tajnem glasovanju izvoljen predsednik Resnice Zoran Stevanović. Nekaj dni za tem se je izkazalo, da so poslanci več poslanskih skupin, ki so ga podprle, natančno z ločenimi znaki za vsako stranko označili svoje glasovnice in se s tem odrekli tajnosti glasovanja. Kaj so s tem dokazovali – in komu? Kaj se zgodi, če je kršena tajnost glasovanj v državnem zboru, sploh tako velikih razsežnosti kot tokrat? Je bilo imenovanje sploh zakonito? In zakaj so pozivi k uzakonitvi javnosti tovrstnih glasovanj pozivi k dodatnemu in dokončnemu discipliniranju poslank in poslancev?

Poslanke in poslanci odločajo na dva načina. Z javnim glasovanjem preko elektronske glasovalne naprave odločajo o zakonih in drugih podobnih vsebinskih aktih, s tajnim glasovanjem pa izvedejo razne volitve, imenovanja in razrešitve. Tako recimo imenujejo predstojnike različnih nadzornih institucij – ustavne in celo vse redne sodnike, guvernerja Banke Slovenije, varuha človekovih pravic, njegove namestnike, zagovornika načela enakosti, informacijsko pooblaščenko, če jih naštejemo le nekaj. Tudi notranje tako volijo člane raznih delovnih teles in organov, seveda tudi ministre, predsednika državnega zbora in predsednika vlade. Slednja dva skupaj s predsednikom republike (ki ga volimo na neposrednih tajnih volitvah) sodita v najvišji rang političnih funkcionarjev. Volitve predsednika vlade pa so tajne celo po ustavi, zato kršitve tajnosti glasovanja o predsedniku državnega zbora niso tako nedolžna stvar, kot bi si predstavljali na prvi pogled.

Tajno glasovanje v državnem zboru sicer poteka na las podobno neposrednim volitvam, na katerih volivci izbirajo svoje politične predstavnike, pri čemer je poslanska glasovnica vedno videti enako. Na njej ima poslanec dve možnosti – da obkroži besedo »za« ali besedo »proti«. Če ne stori nič od tega ali pa morda kaj tretjega in njegova volja ni razvidna, glasovnica ni veljavna. Tako piše v poslovniku državnega zbora, ki kršitev tajnosti glasovanja sploh ne omenja in posledično tudi ne sankcij za kršitelje ali posledic za veljavnost konkretnih volitev oziroma imenovanj. Na tokratnem glasovanju sta bili neveljavni dve glasovnici, ki sta bili v celoti prekrižani in bi se zanju dalo glede na vse druge oznake s precejšnjo verjetnostjo sklepati, da sta ju oddala poslanca narodnih manjšin, Felice Ziza in Ferenc Horvath.

Na nujnost tajnega glasovanja v državnem zboru kaže prav nedavna potreba ene ali več političnih strank po popolnem nadzoru lastnih ali celo tujih poslancev.

In kot rečeno: nista bila edina, ki sta na glasovnice risala nepredvidene znake. Med 48 glasovi za Stevanovića je bilo 29 (eden več, kot je poslancev SDS) neoznačenih, devet (kolikor ima poslancev NSi trojček) je bilo označenih s krogcem, šest (toliko je poslancev Demokratov Anžeta Logarja) s piko in štiri s križcem (poleg Stevanovića šteje poslanska skupina Resnice še štiri člane). Ti poslanci so torej jasno izrazili svojo voljo s tem, da so obkrožili besedo »za«, zraven pa še narisali dogovorjeni znak, da je bilo povsem jasno, kdo vse je glasoval »za« na sicer tajnem glasovanju.

Seveda, lahko bi rekli, da tudi brez teh označb – že iz 48 glasov, ki jih je prejel Stevanović – dejansko izhaja, da je bil novi predsednik državnega zbora izvoljen z glasovi SDS, NSi trojčka, Demokratov in Resnice. A o tem bi javnost (in politiki med sabo) lahko le sklepali. Ko pa je nekdo poslance nagovoril oziroma prisilil k označevanju glasovnic, sklepanje ni bilo več potrebno, saj so na voljo neizpodbitni dokazi, kako so na tajnem glasovanju glasovali posamezniki. Ironično, prav samo označevanje glasovnic jasno kaže, čemu je namenjena tajnost glasovanja, kaj je njeno bistvo. Ne gre namreč za nas, za javnost, ampak so določena glasovanja v državnem zboru tajna zaradi njih, poslancev. Ščitijo jih pred pritiski, v načelu jim omogočajo, da volijo po svoji vesti, do česar imajo pravico po ustavi.

Omenjeni poslanci se namreč niso fotografirali s svojo glasovnico, niso je javno objavili, torej tega niso počeli zaradi javnosti. Naredili so skrivno oznako, s katero so svojo zvestobo dokazovali zelo omejenemu krogu ljudi – recimo Janezu Janši, morda tudi drug drugemu. Ko je Slovenska tiskovna agencija javno razkrila označevanja, je njihov odziv prav tako pokazal, da to seveda ni bila predstava za javnost, pač pa za ozek krog ljudi. Stevanović je recimo dejal, da je bil obveščen, da se je to zgodilo – in da se je tudi že kdaj v preteklosti. V svoji maniri pa je še dodal, da bo to v bodoče »prepovedal«. Tudi Logar, ki sam niti ni poslanec, se je odgovoru dokaj uspešno izognil, potem pa je vse pokvaril poslanec NSi Janez Cigler Kralj. V oddaji Tarča na TV Slovenija tega ni zmogel zanikati, ampak je na vprašanje, ali je narisal krogec, le dejal, da se mu zdi večji problem kot označevanje glasovnic to, da poslanci SD in Levice niso prevzeli glasovnic in niso glasovali. S tem po njegovem mnenju njihovi poslanci niso imeli možnosti, da glasujejo po lastni vesti, saj niti glasovati niso mogli.

Da so vsi označevalci glasovnic ravnali po enakih (nezakonitih) navodilih, kaže že to, da so se dogovorili, katera poslanska skupina bo na kakšen način označila glasovnico – kateri razlikovalni znak bo uporabila, da bo povsem jasno, kdo je kako glasoval. Demokrati Anžeta Logarja so si recimo izbrali kar najbolj očiten razpoznavni znak – torej piko na desni strani, kot jo imajo v logotipu imena stranke, desno takoj za besedo »demokrati«.

Vse to kaže, kakšen vpliv in kakšno moč ima še vedno na desnici Janez Janša. Že ob prvi priložnosti mu je popolno zvestobo izkazalo pet različnih strank – ali je to zahteval ali pa so to storili celo na lastno pobudo, ni bistveno. Vse te stranke imajo zelo podobne, v bistvenih točkah sorodne programe s SDS, a se vendarle razlikujejo v javno izraženem odnosu do te desne »nadstranke«. Vsaj do volitev so se. Če so NSi z menjavo vodstva, Fokus z »ugrabitvijo« državnega sveta in SLS s pristopom k skupni listi malih strank SDS pokazale brezpogojno zvestobo že pred volitvami, to glede Demokratov in Resnice ni bilo očitno na prvi pogled. Stevanovićeva Resnica, čeprav gre za podobno skrajno desno politiko, je pravzaprav zrasla na domnevnih zamerah do Janševe tretje vlade in njenega ravnanja v obdobju epidemije covida, Logarjevi Demokrati pa na odcepitvi od SDS, na obljubah drugačne, zmernejše in širše sprejemljive politike, pravzaprav na protijanševski konservativni politiki. Prava vrednost vseh teh predvolilnih stališč je v dejanjih (točneje, v oznakah glasovnic), ki pregovorno govorijo glasneje od besed.

Namesto resnega razmisleka o protizakonitih (da ne rečemo protiustavnih) praksah poslušamo pozive, naj se uzakoni, da so tudi omenjena poslanska glasovanja javna in bo stvar rešena. Tovrstne pobude smo slišali celo iz poslanskih ust, recimo od poslanke SD Meire Hot, kar je v bistvu enako, kot če bi predlagali, da so javni tudi različne splošne volitve in referendumi. Ta glasovanja so tajna zato, da ljudem omogočajo svobodno izbiro in čim bolj poštene volitve. In v primeru takšnih glasovanj v državnem zboru ni nič drugače. Poslankam in poslancem omogočajo, da glasujejo po lastni vesti, če to želijo. Da ima vse svoj smisel, kaže prav glasovanje o predsedniku državnega zbora, ko se je izkazala očitna želja ene ali več političnih strank po popolnem nadzoru lastnih poslancev.

Demokrati Anžeta Logarja so si za razpoznavni znak na tajnih volitvah izbrali kar piko, ki jo imajo v logotipu stranke, takoj za besedo »demokrati«.

Na to temo je bilo izdano tudi mnenje »beneške komisije«, posvetovalnega organa sveta Evrope za ustavna vprašanja. Sicer že dvajset let star dokument še danes kaže dokaj realno sliko, na kateri ima velika večina 47 evropskih držav podobno ureditev kot Slovenija. Volitve in razrešitve, ki se izvedejo v najvišjem predstavniškem domu, so večinoma tajne, prav tako imenovanja, pri čemer je smisel tajnosti teh glasovanj v »zagotavljanju poštenosti volitev«. A tako kot v Sloveniji tudi drugod v veliki večini niso predvidene ne sankcije za kršitelje in ne posledice za veljavnost glasovanj, saj »gre za prakso, ki se zazna zelo redko«.

Glede na pojasnila nekdanjega ustavnega sodnika in tudi poslanca prvega sklica državnega zbora, dr. Cirila Ribičiča, se to v Sloveniji ni zgodilo prvič. In verjetno tudi drugod po Evropi ne, le da ostane skrito očem javnosti. In tako utegne ostati tudi po morebitnih spremembah poslovnika, ki naj bi onemogočale označevanje glasovnic. V digitalni dobi so možnosti za nadzor nad tajnim glasovanjem le še večje. Poslanci bi tajnost glasovanja lahko obšli tudi na precej težje zaznavne načine, recimo s fotografiranjem glasovnice, tako da je volivca mogoče prepoznati prek prstana, materinega znamenja, ure, zapestnice, nohtov ipd. Morda bi se lahko z glasovnico preprosto fotografirali. Manjka nam le še to, da se začnejo enake nezakonite prakse prenašati tudi na splošne volitve.