SDS in NSi sta na dan ustanovne seje novega sklica državnega zbora zahtevali parlamentarno preiskavo javnega financiranja nevladnih organizacij. Varovalk proti zlorabam takšnih komisij poslanci nikoli niso hoteli vgraditi. Ne levi, ne desni, ne sredinski.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
SDS in NSi sta na dan ustanovne seje novega sklica državnega zbora zahtevali parlamentarno preiskavo javnega financiranja nevladnih organizacij. Varovalk proti zlorabam takšnih komisij poslanci nikoli niso hoteli vgraditi. Ne levi, ne desni, ne sredinski.
Ironija je očitna: v Sloveniji je malokaj tako transparentno in na očeh javnosti, kot je javno financiranje nevladnih organizacij. Slehernemu evru je mogoče slediti, vsak podatek je dostopen – novinarjem, politikom, komurkoli. To ni naključje, temveč rezultat dolgoletnih prizadevanj prav nevladnikov samih. Stranki za njihovo preučevanje torej ne potrebujeta preiskave. Dostop do informacij imata že zdaj. Imeli sta ga tudi v prejšnjem sklicu.
Zakaj desnica kljub vsemu ustanavlja preiskovalko? Kaj si od nje lahko obeta, če ima do podatkov – tako ali drugače – dostop že zdaj?
Ker so preiskovalke vedno pod medijskimi žarometi, bodo tako dobili še eno priložnost za manipuliranje s podatki in javno sramotenje nevladnih organizacij, kar že zdaj spretno počnejo. Vendar nas ta razlog ne prepriča, prav tako ne, da naj bi ugotovitve preiskovalke služile kot alibi za zakonodajne obračune z nevladniki. Janeza Janše pomanjkanje alibijev nikoli ni ustavilo. Že januarja je v Mengšu napovedal, da bo z nevladniki obračunal najprej – zato da bo lahko takoj zatem obračunal še z neodvisnimi institucijami, mediji in sodstvom.
Odgovor, zakaj preiskovalka, se skriva drugje: v tem, do česa bodo z njo dobili dostop. Parlamentarne preiskovalne komisije so orodje terorja, zato bi jih bilo treba prepovedati z ustavo. Imajo absolutna preiskovalna pooblastila. Odrejajo lahko predložitev dokumentacije, bančnih izpiskov in pričanj, zahtevajo uvedbo prikritega prisluškovanja ali hišnih preiskav. Njihovih zahtev nihče – ne preiskovanci ne kdorkoli drug – ne more zavrniti. Če na primer nekdo zavrne pričanje, lahko poslanci prek sodišča dosežejo njegovo prisilno privedbo; pri tem sodišča niti ne smejo preverjati upravičenosti zahtev.
Preiskovalka zato SDS in NSi ponuja odprt dostop do podatkov, ki jih ni v javnih evidencah, saj nimajo nič s porabo javnega denarja. To pa so predvsem podatki, s kom do avtokratov kritični nevladniki sodelujejo in kdo vse jih podpira, finančno ali kako drugače.
Uspehe Pravne mreže za varstvo demokracije, ki je med letoma 2020 in 2022 pomagala do tedanje oblasti kritičnim protestnikom, je poleg štirih izjemnih voditeljic omogočil sistem anonimnih pravnikov, odvetnikov in donatorjev. Brez zagotovljene anonimnosti ne bi obstajala. Enako velja za večino organizacij, ki delujejo na področju javnih politik: njihova moč ne izhaja z vidnega vrha, temveč iz razpršenega, pogosto nevidnega zaledja ljudi, ki prispevajo svoje znanje, čas in denar.
S preiskovalno komisijo si lahko stranki SDS in NSi odpreta prav dostop do tega zaledja. Doslej sta videli predvsem tiste, ki se javno izpostavljajo; zdaj pa lahko začneta identificirati ostale, ki so bili v ozadju – a niso zato nič manj pomembni.
Vendar to ni več nadzor. To je ustrahovanje.
Janša je že januarja v Mengšu napovedal, da bo najprej obračunal z nevladniki – zato da bo lahko takoj zatem obračunal še z neodvisnimi institucijami, mediji in sodstvom.
Po dveh polovičnih mandatih neposrednega spopadanja s civilno družbo se je Janša očitno naučil vsaj nekaj: nevladniki bolj sovražijo avtokracijo, kot jo on sam ljubi. Odprti konflikti se mu nikoli ne izidejo, zato namesto neposrednega napada zdaj pritiska na zaledje. Na množico ljudi, ki ne nastopajo in ne dajejo izjav, a držijo stvari skupaj.
Brez dvoma nas po preizkušenem madžarskem receptu čaka prekinitev javnega financiranja vseh do oblasti kritičnih nevladnih organizacij, pa tudi zakonodaja, ki prejemnike tujih donacij označuje za tuje agente, zloraba inšpekcijskih služb za nadlegovanje in drugi kaznovalni ukrepi. A očitno želi zarezati tudi v bazo, jo prestrašiti.
Pri tem posebej izstopa odvetništvo, kjer je diskretnost del poklica. Nihče si ne želi, da bi njegovo ime končalo v političnem obračunu in enako velja za donatorje. Pri tem sploh ni treba, da podatke javno objavijo. Dovolj je, da obstajajo. Da jih je mogoče uporabiti. V okolju, kjer diskreditacija ni izjema, temveč metoda, je to lahko odločilno: ljudje se umaknejo. Grozi torej resno tveganje, da na podporo, brez katere bi se v preteklosti odpor proti avtokratskim praksam hitro izčrpal, ne bo več mogoče računati.
Očitno je strah tisti, na katerega tokrat računajo Janša, SDS in NSi. Nanj je navsezadnje prisegal že Machiavelli. A z neko pomembno opombo: da mora vladar s strahom ravnati preudarno in zmerno. Če je preveč krut in nasilen, strah v ljudeh namreč preraste v sovraštvo, ki vodi v odpor in spodkoplje vladarjevo oblast. Na srečo pa Janša nikoli ni znal biti zmeren.
Avtor komentarja je direktor CNVOS, krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.