V središču / Morala kapitala

V Sloveniji imamo stranke, katerih politični credo je domoljubje, stranke, ki opevajo lepote Slovenije, ki jih skrbi rodnost, ki ne marajo tujcev, ki razobešajo zastave. Njihov politični program se vrti okoli Slovenije in Slovencev. Ne gre za grobi nacionalizem, okoli katerega je svojo politično pot zgradil Zmago Jelinčič, raje pravijo, da je pomembna ljubezen do domovine, do Triglava, do slovenskih pesmi. Stranke, ki poudarjajo slovenstvo, slovenskega človeka, majhnega kmeta, podjetnika, so stranke slovenske desnice, predvsem SDS in NSi, po novem tudi Demokrati Anžeta Logarja.

S priseganjem na domoljubje ni nič narobe. Z gradnjo političnih mitov, denimo tistega o vizionarstvu Jožeta Pučnika, tudi ne. Politični interesi potrebujejo ozadje, odnos do mitov pa ni zasnovan na resnici, ampak na njegovi uporabi. Ni torej pomembno, ali je politik res domoljuben, ali res zastopa interese ljudi in države, pomembnejše je, da čim bolje maha s slovensko zastavo. In da je pri tem prepričljiv. Natančno to se dogaja v slovenski politiki. Vlado prevzema stranka SDS, pridružili se ji bodo NSi in Demokrati, podporo iz opozicije pa jim bodo v zameno za skupne projekte dajali poslanci Resnice. Stranka SDS že desetletje goji kult domoljubja, ljubezen do domovine je zanje tako pomembna, da so v njenem imenu pripravljeni to isto domovino izdati.

Mislimo resno. Janez Janša se je povezal z operativci izraelskega obveščevalnega podjetja Black Cube. Resni indici kažejo, da je sodeloval v njihovi kampanji, s katero naj bi razkrivali domnevno koruptivnost politične elite levosredinske provenience; kažejo tudi, da je bil z vsebino posnetkov vnaprej seznanjen in da je poznal metode delovanja Black Cuba. Prav tako je napovedal, da bo tistim, ki so v Sloveniji »razkrili« korupcijo, postavil spomenik. O vsem tem smo v Mladini že pisali. Kako torej imenovati politika, ki je ponosen na vse, kar so naredili tuji obveščevalci, njihove rezultate – verjetno prikrojene in predelane – pa uporablja kot politično izhodišče za volilni uspeh? Je to res domoljuben politik? Je to res ljubezen do domovine?

Politična hipokrizija

Politika je, tako jo razumejo nekateri, tudi igra prevar in zavajanja. Tega smo pri stranki SDS vajeni, afera Black Cube je le ena izmed mnogih. Vse to opletanje s korupcijo, ki naj bi se zajedla v pore slovenske družbe, ni nič novega. Ko je Janez Janša leta 2004 prvič prevzel oblast, je na volitvah zmagal z gesli o preganjanju korupcije, kriminala in klientelizma. Na eno izmed predvolilnih parlamentarnih sej je prinesel pločevinko WD-40 in z njo poskušal razkrinkati tranzicijsko nepotistične privilegije. Janša ne preseneča, vedno je isti, le da z leti postaja bolj radikalen.

Preseneča pa nekaj drugega. Kako lahko stranki Anžeta Logarja in Jerneja Vrtovca brez težav sodelujeta s človekom, kakršen je Janez Janša? Kako lahko pozabljata, da so na rezultat volitev vplivali skrivaj in nezakonito pridobljeni posnetki tujega obveščevalnega podjetja? Politične usluge tujih obveščevalcev namreč niso nikoli zastonj.

Stranka SDS že desetletje goji kult domoljubja, ljubezen do domovine se jim zdi tako pomembna, da so v njenem imenu pripravljeni to isto domovino izdati.

O vprašanju glede povezave med politiko in moralo poznamo več teorij. Nekateri so prepričani – tako je pisal Ciceron –, da se moralno in koristno ne moreta izključevati; kdor za dobro države stori nekaj nemoralnega, se moti. Drugi so realnejši: Machiavelli je v Vladarju poudaril, da se mora vladar včasih naučiti, kako ne biti dober, nemoralna dejanja v politiki niso občudovanja vredna, a so neizbežna. Včasih pa si je v politiki treba umazati roke. A težava je, da lahko politično pretvarjanje pripelje do erozije skupnega, do izginjanja vere v demokracijo. Vemo, kaj sledi temu, podpora avtoritarizmu in močnim voditeljem.

Kako lahko te politične dileme prenesemo na primer Logarja in Vrtovca? Ko so se pojavili posnetki na internetni strani anti-corruption2026.com, sta oba navedbe o korupciji obsodila, brez dvomov, ostro. Česa drugega nista mogla storiti. A danes njuni dve stranki sklepata vlado s človekom, ki je boj proti korupciji politično instrumentaliziral in zlorabil. Kar počneta Logar in Vrtovec, ni realpolitika, torej prepričanje, da so politična dejanja odvisna od dejanskih razmer in okoliščin, ne pa od načel in vrednot. Kar počneta, je politična hipokrizija. Če lahko Logarju vse to z velikim zadržkom deloma oprostimo – gre za človeka, ki poudarja povezovanje, politična sredina pa je v slovenski politiki, kot bi dejal sociolog dr. Samo Uhan, »prazna forma in generator politične korupcije« –, je pri Jerneju Vrtovcu drugače. Nova Slovenija naj bi bila stranka z jasnim krščanskim profilom, stranka, ki ne zavaja in ne laže.

Janševa past

Ko smo filozofa dr. Petra Klepca vprašali, kako razumeti dejanja Jerneja Vrtovca in Anžeta Logarja, se je najprej znašel v zadregi – težko je namreč razumeti dejanja ljudi, ki počnejo nekaj drugega, kot so napovedovali. Za Klepca je že izhodiščna fraza o domoljubju oblika propagande. »Ne gre za domoljubje, temveč za tisto, čemur bi dr. Rastko Močnik rekel kompradorska buržoazija – kolaboranti, ki bi prodali lastno mamo, ne samo države, samo da so zraven in da kaj zaslužijo.«

Janša je ves čas vrtel isto lajno, ki sliši na ime korupcija, nato pa s podjetjem Black Cube pripravil predstavo, šov, ki ni mogel spodleteti.

Od kod pa izvira neobčutljivost za kršenje ustave, zakonov, družbenih norm, vsega, na kar se je prisegalo pred volitvami? Klepec ta paradoks poskuša razložiti s Sigmundom Freudom in njegovo tezo, da v nezavednem ni protislovij in negacij, druga ob drugi sobivajo stvari, ki so v budnem, »normalnem« svetu nekonsistentne. »Omemba Freuda ni naključna še v nekem drugem smislu. Takoj ko so se začele afere s prisluhi, je to pri mnogih sprožilo odziv. Kot da bi nekdo pritisnil na gumb: nekateri so se – Rajko Pirnat je tu skoraj šolski primer – postavili v vrsto, se ’prebudili’ in začeli kot papige ponavljati, kar jim je sugerirala afera. Nekateri potem niso mogli verjeti, da bi bil zadaj res Janša.« Ta gumb, ki so ga sprožili posnetki, je sprožil odzive, ki niso razumni, pač pa prej subliminalni, podzavestni. »Mogoče je tudi, da smo vsi skupaj desetletja podcenjevali učinke – tudi tisti, ki smo glasno in javno protestirali in opozarjali na te finte in prijeme –, ki jih ima na ljudstvo populizem SDS. Janša je ves čas vrtel isto lajno, ki sliši na ime korupcija, potem pa s podjetjem Black Cube pripravil predstavo, šov, ki ni mogel spodleteti.« Kot da bi del volivcev vseskozi čakal, da se razkrije ideja o koruptivni državi, kot da bi čakal, da se razkrije resnica. Da pa je ta resnica prikrojena, je drugotnega pomena.

»Zdi se kot pogovor gluhih – zlasti ko je nezavedno, v Freudovem smislu, že poprej opravilo svoje. Predvsem pa pri ’domoljubih’ ne gre več za logiko in dejstva, ampak za navijaštvo, in prav zaradi tega odpovejo tako dejstva kot zdravi razum.« Vsi ljudje, vsi politiki pač nimajo istega kriterija, obe strani morda res govorita o domoljubju, o skrbi za domovino, a ta pojem razumeta na različne načine. »Za ene je izdaja že ’udbomafija’ in vse, kar gre zraven – zato je dovoljeno paktirati s hudičem, samo da se to razloži ljudem. Za druge pa je to paktiranje s hudičem problem, ki je večji od problema korupcije, čeprav se tega ne zanika in ne negira,« še pravi Klepec.

Živimo v času hipnotiziranih množic, v času, ko je dvom o resnici postal vrlina, v času, ko lahko Donald Trump sredi newyorške Pete avenije ustreli človeka, pa mu bodo podporniki to opravičili ali pa bodo trdil, da se vse skupaj ni zgodilo.

Filozofinja dr. Alenka Zupančič trdi, da ta pojav ni naraven ali spontan zgodovinski proces, nasprotno, je rezultat sistematične taktike. »Nekdanji Trumpov svetovalec Steve Bannon je to taktiko leta 2018 formuliral zelo natančno: ’Flood the zone with shit’ – ’preplaviti prostor z drekom.’ V dobi, ko ne le da imamo številne in zelo različne medije, ampak tudi družbena omrežja in mnoge ’informacijske’ poti, vključno s troli, je to lahko storiti. Ljudi zasuješ s takšno količino tako različnih in nasprotujočih si ’informacij’, podob in mnenj, da tudi najbolj (dobro) misleči obupajo. In bolj ko so informacije spektakularne, ekscesne, bizarne, bolje je.« Zapisano ne pomeni, da si ljudje ne želijo več resnice in načel, a se je v tej »poplavi dreka« nemogoče orientirati. Eni trdijo eno, drugi nasprotno, to pa spremljajo psovanje, insinuacije, ponaredki. »Kot so poudarili že drugi pred mano: namen ni toliko v tem, da bi večino ljudi prepričali, naj verjamejo to ali ono, temveč predvsem doseči, da ničesar več ne verjamejo.«

V družbi, kjer nihče ničesar ne verjame, je lahko tudi poročilo Sove ali policije označeno za politično motivirano. Spini, polresnice, manipulacije nastajajo sami od sebe. »Vse postane vseeno, mogoče je početi karkoli. Še bolj nazorno: bolj ko ’ga serješ’, bolje se ti stvari izidejo. V tem kontekstu uspevajo posamezni ’preroki’ in vodje, ki se radi najprej držijo nekoliko v ozadju, kot da so prišli z neba, in potem ljudem povedo, kaj je prav in kaj narobe, če hočejo nazaj v izgubljeni raj,« dodaja Alenka Zupančič.

V službi kapitala

V tej iracionalnosti Logarjevih dejanj je vseeno nekaj razuma, teza o politični hipokriziji namreč drži samo deloma. Ko razpravljamo o Logarju in Vrtovcu (pa tudi o Zoranu Stevanoviću), ko se sprašujemo, zakaj politiki kršijo izpričana načela, pozabljamo, da imajo politične stranke svoj program. In ta je pri vseh strankah nastajajoče koalicije zelo podoben, vsi zagovarjajo občutno znižanje davkov, vzpostavitev vitke države, vsi ponavljajo neoliberalna gesla. Ne samo politika, tudi kapital je tisti, ki lahko gre v posteljo s komerkoli.

»Kapital je, kar se morda sliši paradoksno, izjemno toleranten, ’egalitaren’, vseeno mu je, ali nekaj proda temnopoltemu ali belcu, ali zaposli žensko, moškega, trans osebo ali migranta, če jih le lahko ustrezno unovči,« še pravi Alenka Zupančič. Ima pa kapital še eno plat; nujni del kapitalizma so krize, čas kriz pa pomeni čas vzpona skrajnih desnih ideologij. »Ko kapital pride v krizo, to se nedvomno dogaja zdaj, za svoje samoočiščenje praviloma aktivira skrajno desno ideologijo, v kateri problem in tarča postanejo ’tujci’, določeni segmenti prebivalstva, ’degenerirana kultura’ itn. Da je pred tem na istih ljudeh koval dobičke, je nepomembno. Skrajno desnico kapital rade volje tolerira, medtem ko se kot hudič križa boji artikulirane levice, ki pod vprašaj postavlja njega samega.«

Sklep o poziciji Logarja in Vrtovca se torej ponuja sam od sebe – ne gre za nenačelnost, zavezništvo med temi strankami je nekaj naravnega. Logar se je pred volitvami delal, da ga moti razdiralna politika Janeza Janše, a to ne pomeni, da ga moti tudi zdaj. Prej je govoril o spoštovanju in povezovanju, zdaj pa raje govori o nižanju davkov. Zdi se, da je na Black Cube že pozabil. »Kar zadeva sodelovanje s tujimi obveščevalnimi službami, je zadeva še bolj paradoksna. A namesto da razglabljamo o nenačelnosti in neetičnosti, se velja osredotočiti na točko, kjer se vsi držijo določenega načela. Ta točka je simptom. V primeru Vrtovca in Logarja je bilo ves čas jasno, da je njuna načelnost zvedena na eno samo načelo, medtem ko je vse ostalo opcijsko in naprodaj. To načelo pa je: Levice ne sme biti v vladi,« opozarja Alenka Zupančič. Stranke, ki so pred volitvami govorile o neznosnosti korupcije, po volitvah ne želijo sodelovati s politično stranko, ki s korupcijo ni povezana, in raje sestavljajo vlado s stranko, ki ima na vesti največ korupcijskih afer in ki je povezana z vmešavanjem tuje obveščevalne službe v slovensko demokracijo. »To jasno načelo pove o njiju več kot vse nenačelno in neetično mešetarjenje,« še dodaja Alenka Zupančič.

Dodati moramo še nekaj. Profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela je pred časom v Mladini opozorila, da so novi menedžerji bolj globalno usmerjeni, neodvisni od države in osredotočeni na individualne koristi, kot naj bi veljalo za direktorje iz poosamosvojitvenega časa. V Sloveniji nimamo veliko slovenskih podjetij, menedžerji nove dobe ne odgovarjajo slovenskim lastnikom. Vzemimo za primer vodjo uprave NLB Blaža Brodnjaka, najglasnejšega profeta nizkih davkov v Sloveniji in zagovornika »razvojnih koalicij«. Glavni »delničarji« nekoč največje slovenske banke so tuji investitorji in investicijski skladi. Za tuje lastnike interesi Slovenije in njenih prebivalcev niso pomembni, zanimata jih maksimizacija dobička in stabilnost naložbe. Brodnjak tako zastopa interese lastnika, ne pa okolja, v katerem banka posluje. Ni sicer nenavadno, da se je Brodnjak udeležil programskega kongresa Nove Slovenije, bil pa je tudi gost na prvi javni tribuni zdaj že pozabljene Logarjeve Platforme sodelovanja, predhodnice stranke Demokrati. Obe stranki sta, kot bi dejal komentator Dela Janez Markeš, letalonosilki za kapitalske interese.

Vse skupaj je torej treba razumeti na dva načina. Prvič, desni politiki že tako in tako verjamejo zgodbam, ki jih o korupciji širi SDS; seveda zgolj o korupciji, ki zadeva drugo politično stran. Afera Black Cube je strnila njihove vrste. »Logar in Vrtovec sta mi šla pred volitvami na živce, ko sta ponavljala to mantro o ukradeni državi, vendar se mi zdi, da so zadeve bolj pretanjene, čeprav je na koncu rezultat isti,« še pravi Peter Klepec »Tudi oni so v nekem pomenu ’šli na led’, ’padli na finto’ prisluhov, ker globoko v sebi verjamejo zgodbi, ki jo je ustvaril Black Cube. Jasno je, da je ta zgodba manipulacija, ampak ima učinke. Vsaj za del desnice. Ostali so v nejeveri in bodo tam tudi ostali. Nekateri pa se kljub najbolj jasnim dokazom ne bodo dali prepričati, ker so že prepričani in bodo vedno prepričani.«

V primeru Vrtovca in Logarja je bilo ves čas jasno, da je njuna načelnost zvedena na eno samo načelo, medtem ko je vse ostalo opcijsko in naprodaj. To načelo pa je: Levice ne sme biti v vladi.

Drugi del pa je iluzija o zarečenem kruhu, o snedenih predvolilnih obljubah, o izdajah in poteptanih načelih. Ko namreč govorimo o političnih prevarah in prevaranih, je treba vedeti, da te stranke vseh obljub niso snedle. Njihova skupna točka je ekonomska politika – govorijo, da delajo za ljudi, v resnici pa je njihovo osnovno načelo delo za kapitalske elite.

» Ne bi moralizirala; morala teh strank je morala kapitala. To pa veliko pove o njih in njihovi skrbi za t. i. malega človeka,« še pravi Alenka Zupančič. »Če pogledamo iz te perspektive, se kljub vsej poplavi ’dreka’ izrisuje precej razločna slika. In če vprašate mene, ta ni lepa.«

Ne gre torej za izdajo, gre za posel.