Uvodnik / Grega Repovž: V imenu prazne grožnje

Zdaj, ko počasi postaja jasno, kakšno vlado bo dobila Slovenija – ko najljubši poslanec Janeza Janše Žan Mahnič že zmerja predsednico republike s komunajzarko, poslanec Nove Slovenije Aleksander Reberšek pa grobo napada sindikaliste kot nekakšno zlo iz globin pekla – je morda čas, da tudi v levi in liberalni politični hemisferi razmislijo, kakšni so še razlogi, da se je Janša ponovno zavihtel na oblast. Res so bile kot vladna naveza tri stranke – Gibanje Svoboda, Socialdemokrati in Levica – poražene na volitvah, a na (popravnem) izpitu iz politike je morda padla tudi liberalna in leva politično aktivna javnost, pri čemer mislimo na civilno družbo, kulturo in akademski svet.

Kako je mogoče, da vsakič, ko Slovenija dobi demokratično vlado – kot torej pridejo na oblast stranke, ki spoštujejo vsaj osnovne postulate demokratičnih načel – civilna družba, kultura in akademski svet malodane nemudoma pozabijo, da je žal ključna težava Slovenije, da ima izrazito močno avtokratsko stranko z vodjo, ki je že večkrat dobesedno pregazil ustavo in temeljne človekove pravice in nima težav s tem, da to ponavlja in ponavlja?

Zakaj se aktivna liberalna in leva politična javnost, ko dobimo pogojno normalno oblast, začne vsakič vesti, kot da je Slovenija popolnoma normalna demokratična država, kjer je dejansko pretežno vseeno, kdo je na oblasti, kjer se družbene skupine medsebojno spoštujejo in razumejo, da je država samo ena in skupna? Mar nismo Slovenci tisti, ki smo Madžarom leta razlagali, da ni čas za delitve na stranke, ker je bistveno, da se znebijo avtokrata, ki s svojo oligarhijo duši madžarsko družbo?

Kaj je bila temeljna kritika Golobove vlade iz levih in liberalnih krogov? Da ni naredila dovolj. Da ni bila dovolj radikalna. Da ni dovolj spreminjala družbe. Naj zdaj, ko Janša že sestavlja novo vlado, ponovimo, kar smo na primeru dopolnilnega zavarovanja ves čas poskušali umestiti v javno razpravo. Ko se je leta 2023 Golobova vlada odločila, da ukine dopolnilno zavarovanje, ne spremeni pa tudi načina obračunavanja, je bila deležna kritike. Češ da ni izpeljala vsega, kar bi morala. Civilna družba je pobesnela, namesto da bi to razumela kot postopno urejanje stvari. Zakaj je pomembno sprejeti, da vsega ni mogoče izpeljati naenkrat? Ukinitev zavarovanja je za vlado pomenila spopad z zavarovalniškim lobijem. Sprememba načina obračunavanja bi prinesla še hkraten spopad z elito, menedžerji in gospodarskimi združenji. Če bi torej vlada oba koraka izpeljala hkrati, bi imela v istem trenutku zoper sebe dva izjemno močna lobija – in bi zelo verjetno izgubila. Za to je »drugi korak« pustila za naslednji mandat.

Vlada ali koalicija, ki se želi obdržati, mora žal ves čas upoštevati, kako močni so interesi in lobiji. Ne more imeti vseh proti sebi – ker lobiji niso samo lobisti in interesne skupine, obstajajo tudi neformalni lobiji, torej skupine nepovezanih ljudi, ki se bodo na posamezno odločitev odzvali podobno in ustvarili neko javno mnenje. In čeprav politike ni mogoče zbanalizirati na matematično preračunavanje, koliko ljudi se bo postavilo za neko stvar ali proti njej, pač nobena vlada, ki se želi na dolgi rok obdržati na oblasti, ne more zoper sebe vzpostaviti preveč front, predvsem ne hkrati. In to je tisto, česar liberalna in leva aktivna politična javnost tudi tokrat ni bila pripravljena sprejeti. Dobesedno zahtevala je od vlade, naj ima odprtih čim več front, sicer ji je nemudoma odrekla podporo.

Kaj je bila zadnja tri leta glavna kritika vlade? Da je namesto sto odstotkov programa izpeljala le 50 odstotkov, kar je razočaranje. In vendar je to vlada, ki je vpeljala največ sprememb. A to za javnost še vedno ni bilo dovolj, do vlade pa je bila tako kritična, da je bil poraz neizbežen že brez neumnosti, ki so jih počeli vladajoči.

In zdaj? Nova Janševa vlada bo vse te spremembe izničila. Od doseženih družbenih sprememb ne bo ostalo nič, ne pa zgolj premalo, torej 50 odstotkov.

To ne pomeni, da tri stranke niso naredile ogromno napak, da jih ni ves čas delal impulzivni predsednik vlade Robert Golob. A vendar grenak priokus ostaja – v osnovnem dejstvu, da se leva in liberalna javnost vsakič znova, ko dobimo normalno vlado, začne vesti, kot da je slovenska politika popolnoma normalna, kot da nad njo ne visi možnost ponovitve avtokratske vlade. Seveda je to, da že 30 let živimo v takih političnih razmerah, grozno – a to je pač naša stvarnost.

Kaj smo poslušali zadnja tri leta? Da je govorjenje, da se Janša lahko vrne na oblast, prazna grožnja, da je večji problem Golobova vlada sama. No, večji problem je odstranjen, prazna grožnja pa spet na oblasti.