Kolumna / Janko Lorenci: Grožnja zadnje vojne

To je čas nasilja, čas vojn. Poleg velikih konfliktov (Ukrajina, Palestina, Iran) je na svetu še nekaj ducatov manjših, globalni javnosti neznanih. Mir je redka dobrina.

Vojne praviloma škodijo poražencu in zmagovalcu, krivda zanje je pogosto na obeh straneh, ubijalske in uničevalne so. In vendar se vnemajo vedno znova. Izvirajo torej iz človekove narave, so tako rekoč neizbežne in bodo, dokler bo človeštvo?

Tudi dve svetovni vojni sta že za nami. Pobili sta na desetine milijonov ljudi in opustošili pol sveta. Kot človeštvo smo si ju kljub temu lahko »privoščili«, saj se s klasičnim orožjem kot vrsta ne moremo iztrebiti. Lahko pa se z jedrskim orožjem. Ta izum, ki nas lahko vse pokonča, ostaja neaktiviran. Bo tako še naprej?

Dogajanje tega ne zagotavlja.

Znova smo v nekakšni reprizi hladne vojne. Geopolitiko postavlja na glavo zlasti Amerika, ki relativno izgublja moč, a je vojaško brez konkurence in hoče ostati dominantna sila sveta. Liberalna demokracija je v krizi, ker je preveč prepletena z interesi kapitala, razočaranje nad njo poganja rast skrajne desnice in avtoritarcev, skupaj z njimi se razrašča nacionalizem, z njim pa konfliktnost med državami. Vse to ustvarja vojno psihozo, novo surovost mišljenja, govorjenja in delovanja, tak jezno-prestrašeni svet pa se divje oborožuje. »Velike armade, ki naj bi zagotovile varnost in mir, so s samo svojo težo speljale narode v vojno,« je za zloglasno leto l914 rekel zgodovinar Taylor.

Ves ta polkaos se dogaja sredi naglo napredujoče podnebne (okoljske) krize. Nič ne kaže, da bi jo lahko ustavili, njene posledice pa bodo neprimerno hujše od sicer grozljivih učinkov sedanjih vojn in spopadov. A podnebna kriza že v tej fazi muči ljudi in zaostruje spore med državami.

Nevarnost jedrske vojne obstaja, odkar ima nekaj držav dovolj jedrskih bomb in raket, da se lahko pokončajo med seboj, zraven pa še vse druge. A nastanek strašnega orožja je ustvaril znamenito ravnotežje strahu, ki že okroglih 80 let preprečuje izbruh ultimativne vojne. Temelj ravnotežja je prepričanje, da bi bil jedrski napad na drugo stran samomor, saj bi imel nasprotnik dovolj časa za povračilni udarec. Gre za lep paradoks: za mir skrbi grožnja popolnega uničenja.

A to ravnotežje se ruši. Pri tem sodeluje tudi umetna inteligenca, vedno bolj doma celo v svetu oboroževanja in vojskovanja. Tehnovelikani iz Silicijeve doline so v velikih oboroževalnih poslih z državo zavohali denar, tudi Rusija in Kitajska naglo digitalizirata svoji orožarni. Uvajanje avtonomnega orožja, opremljenega z umetno inteligenco, pomeni izgubljanje nadzora nad njim. Če je umetna inteligenca del nadzora nad uporabo jedrskega orožja, se zgodi podobno. A umetna inteligenca je za zdaj še vedno samo človekovo orodje. Človek pa je včasih pameten, drugič ne.

V prvi hladni vojni sta Amerika in Sovjetska zveza pametno sklenili več sporazumov o medsebojnem nadzoru jedrskega orožja, si izmenjevali podatke, si prepovedali razvoj novega jedrskega orožja in jedrske poskuse, uvedli satelitski nadzor … Vsaka stran je tako vedela, pri čem je, kaj ima sama in kaj druga.

Ravnotežje strahu in odvračanje jedrske vojne lahko polno deluje le tako, brez osnovne preglednosti in zaupanja ne gre. Če ne veš, kaj ima in kaj počne drugi, se veča negotovost, potem se še bolj oborožuješ, to pa negotovost še povečuje. V takem začaranem krogu si pomagaš tudi s preračunavanjem in simulacijami umetne inteligence, v hitrem in pogosto ne povsem razumljenem kibernetskem svetu pa je lahko vsaka nova motnja vse hkrati: lažni alarm, hekerski naskok, sabotaža, začetek pravega jedrskega napada. Skratka, nasprotniki ne vedo več, pri čem so, z uporabo umetne inteligence pa se dramatično skrajša tudi čas za odločitve. To lahko pomeni napačno presojo nevarnosti. In če je navadna tehnična motnja zaznana kot masiven jedrski napad, grozi, da bo nekdo pritisnil na rdeči gumb.

Zdaj je človek očitno manj pameten. Jedrski sporazumi so se v glavnem iztekli, novih ni, preglednost je izpuhtela. Če temu dodamo razmajano geopolitiko, oboroževanje, vojno psihozo, nove jedrske sile, trumpe vseh vrst, je mogoče reči: ravnotežje strahu še deluje, a šibkeje kot nekoč, jedrske vojne zlepa ne bo, vendar je verjetnejša kot svojčas.

To pomeni, da je svet v slabem stanju in slabo urejen. Tudi za podnebno krizo, drugo veliko grožnjo, ki človeštvu moreče visi nad glavo, se skriva predvsem družbena ureditev, ki v različnih, surovejših ali blažjih različicah, vlada svetu, ga dela nemirnega in ga rine v nevarne vode. Guardianov kolumnist Monbiot je to ureditev opisal tako: revni in srednje plačani plačujejo davke, bogati plačujejo računovodje, zelo bogati plačujejo odvetnike, ultra bogati pa plačujejo politike.

Taka politika piše zakone za bogate, čedalje močnejše in vplivnejše. Približno tako je tudi v Sloveniji. Z novo oblastjo vstopamo v brutalnejšo inačico ureditve. Jedrske vojne ne bo, miru pa tudi ne.