Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Prizvoki 1. maja

Letošnja prvomajska budnica ima v Sloveniji poseben pomen, tudi njeni prizvoki bodo maja 2026 zveneli drugače kot lani. Država vstopa v majsko pomlad z novo Janševo vlado, politični zapleti so sicer mogoči, toda vedno manj verjetni. Sicer pa prinaša praznik dela v EU in pri nas vrsto razvodenelih ideološkopolitičnih sporočil starega dobrega delavskega razreda. Množične proteste in stavke za pravice delavcev nasproti nosilcem kapitala sta zamenjala politični konformizem in potrošniški fundamentalizem. Industrijski delavski razred izginja, sindikati izgubljajo svojo moč, strankarske socialne demokracije domala ni več na političnem zemljevidu. Depolitizacija praznika dela na drugi strani krepi neoliberalni totalitarizem. Desni populizem normalizira mehko sistemsko izkoriščanje in represijo na račun akumulacije kapitala. Neoliberalizem je očitno uspel z desne in tudi leve institucionalizirati novo družbeno pogodbo. Klasično razsvetljensko zgodbo individualne svobode je spremenil v svobodo kapitalske hegemonije nad državo in družbo. Pod tem dežnikom so presenetljivo združeni vsi, levi zagovorniki socialne države, desni nacionalistični populisti, korporativne in politične elite, avtoritarni predstavniki iliberalne demokracije … Prvi maj je tako postal izpraznjeni politični praznik te sekularne ekonomske religije.

Dramatična evolucija praznika dela pove veliko. Leta 1889 ga je Druga internacionala, globalno politično gibanje delavstva, razglasilo za mednarodni dan bojev za delavske pravice. Postal je simbol množičnih protestov za osemurni delavnik in proste dni, višje plače in urejene delovne razmere … Podobo političnega spopada med delom in kapitalom je ohranil v kapitalističnih državah, v socialističnih pa je postal ideološka parada zmage nad obglavljenimi kapitalisti. Po evropskem zlomu socializma leta 1989 in političnem porazu komunistov je po stotih letih 1. maj v Evropi dokončno izgubil razredno podstat. Toda neoliberalni kapitalizem je prinesel nove stare izzive, nestabilnost zaposlitve, povečane migracije in neenakosti. Problemi se drobijo in individualizirajo, kolektivna zavest razrednega boja pa pada. Nastaja polje nove politizacije, ljudi povezujejo usodna tržna negotovost in politična tveganja. Guy Standing zavzeto govori o novem ekonomsko razdrobljenem in politično izgubljenem »prekarnem proletariatu«. Zanj pa je 1. maj zgolj zgodovinski nagrobnik industrijskega delavstva 20. stoletja.

Politični kapital »novega delavstva« nima svojega političnega subjekta, ki bi ga hranil in branil na političnem trgu. Nekdaj prepričljiva socialdemokratska ideologija je razvodenela, socialističnih strank skorajda ni več na političnem zemljevidu EU. Ekonomske krize kapitalizma so običajno politično krepile levico. Danes pa s politiko nezaupanja do institucij, nacionalističnim strašenjem pred migracijami in grožnjami z varnostjo pridobiva populistična desnica. V kaosu sprememb stopa v ospredje vprašanje, kdo smo mi in ne kaj kdo dobi, kdo nas ogroža in ne kako živeti skupaj z različnimi ljudmi. Levosredinske stranke so se tukaj izgubile. Kulturni kozmopolitizem, politiko odprte družbe in razkroj stare socialne države ljudje vse bolj dojemajo kot del levega elitizma in skorumpiranih socialnih institucij države. Desni populizem gradi prav tukaj, na antielitizmu, varnosti in nacionalni identiteti, vse troje pa ogrožajo tujci, os zla, center desne družbene mobilizacije. Zato je edina rešitev več reda in suverenosti, več potrebne represije, obramba vseh možnih meja, ki utrjujejo domačijsko identiteto naroda. Novi identitetni kapital je postal močnejše politično orožje kot prežvečena ekonomika prerazdeljevanja. Ko se je politična levica odločila za »tretjo pot«, podrejanje socialne države neoliberalni tržni drži in podjetizaciji javnih servisov, je dokončno izgubila politično bitko. Desnica je ljudem bolje vzbudila občutek nemoči in krize. Namesto neulovljivih levih družbenih vizij stopa desni pragmatizem, »kšeftarska« ideologija daj-dam, transakcijska politična trgovina, kjer sproti rešujemo tisto, kar ogroža osvojitev ali ohranitev oblasti. Skratka, desnica je levici odvzela njen tradicionalni antielitistični in antisistemski naboj.

V to zanko se je ujela evropska in tudi naša levica. Velikih zgodb nihče ne kupuje, ljudje si želijo dobro delo in stanovanje, pravo varnost in stabilnost, dovolj prostega časa in občutek pripadnosti. Očitno je edino pravo politično torišče levice več javnega prostora, aktivna, toda racionalna socialna država, manj opletanja z vizijami in več zaupanja v moč sodelovanja. Kapitalizem s človeškim obrazom in postopnost sterilnih sprememb sta njena zgrešena politična alternativa. Obramba javnih storitev (zdravstvo, šolstvo, stanovanja …), več varnosti (energetska, prehranska, socialna …) in večje zaupanje (participativna demokracija, poštena država …) so del nove zgodbe. Vsi bi radi živeli bolje na račun drugih in tu je desnica spretno podtaknila pehar kukavičjih jajc.

Krize, tudi politične, so za šibke katastrofa, za močne pa priložnost. Zgodba pa je preprosta. Stanovanja in plače, zdravje in izobrazba, poštenost in učinkovitost nimajo levega ali desnega predznaka. Blaginja ljudi in politične svoboščine so univerzalno skupno dobro. Politični prestol v Sloveniji bi moral zasesti rešitelj te enigme.