Hrvaška / Heni Erceg: Smrt v Haagu

»Vedno slabotnejši je, že več kot leto je priklenjen na posteljo. Zdravstvene težave so vse hujše, tako je šibak, da lahko žalostno novico zelo verjetno pričakujemo vsak čas, toda z božjo pomočjo in zaradi svoje močne volje še živi.« Takšne besede bi bilo mogoče razumeti kot pretresljivo pričevanje kateregakoli sina, če … Če sinu ne bi bilo ime Darko in očetu ne Ratko Mladić. Gre za enega od najhujših vojnih zločincev z območja nekdanje Jugoslavije, ki se je kar 16 let »junaško« skrival pred pravosodjem, potem pa so ga leta 2011 v Haagu obsodili na dosmrtni zapor zaradi množice zločinov proti človečnosti, med drugim tudi zaradi poboja več kot 8000 bošnjaških civilistov v Srebrenici, torej zaradi genocida. Tako zdaj ljubeči sin Darko upa, da bodo očeta izpustili iz zapora, ker »ne vemo, koliko časa mu je še ostalo«, kajti tudi njegova sposobnost sporazumevanja je zelo spremenljiva, »včasih se z bližnjimi lahko pogovarja po dve ali tri ure, drugič zmore povedati samo nekaj stavkov«.

So mladeniči, ki jih je prav Mladić v Srebrenici razvrščal in jih pošiljal v smrt, lahko povedali ali smeli povedati vsaj nekaj stavkov? Tudi oni niso vedeli, koliko časa jim je še ostalo. Zakaj bi danes njihove matere, soproge, otroci morali pokazati razumevanje za »bolečine« sina Darka ali Mladićeve soproge, ki je te dni prav tako v Haagu, da bi z Ratkom praznovala 60. obletnico poroke.

Toda ljubeči sin ni edini v tej sočutje zbujajoči zgodbi o bližajočem se koncu razvpitega vojnega zločinca, ki ga je pot zla vodila od Hrvaške, kjer je na Ovčari blizu Vukovarja pobijal hrvaške civiliste, do Srebrenice, žalostnega morišča, ki je bilo plod sovraštva in politike etničnega čiščenja bošnjaškega prebivalstva. Ne, v haaški zapor se je napotil tudi hudo zaskrbljeni srbski pravosodni minister Nenad Vujić, tam izročil jamstva vlade v Beogradu in zahteval, da nekdanjega poveljnika Vojske Republike Srbske spustijo na prostost. Hkrati je ugotovil, da je vsako nadaljnje zadrževanje Mladića v zaporu kršitev mednarodnega prava in standardov, vzpostavljenih z Mandelovimi pravili, med katerimi »je eno od temeljnih, da kazen ne sme biti maščevalna«. Tako je Vučićev minister borca proti apartheidu Nelsona Mandelo uporabil za utemeljitev zahteve po pomilostitvi zloglasnega vojnega zločinca, s katerim, kot pravi, ravnajo nečloveško.

Srbski minister je obiskal najljubšega srbskega zločinca – njegove fotografije je še danes videti po zidovih tamkajšnjih mest in je nadvse živ tudi v spominu sedanje oblasti in dobrega dela prebivalstva – in bilo mu »je resnično težko, ko je videl človeka, kako se poslavlja«. Zato srbska vlada vztraja, da je treba Mladića izpustiti iz zapora. Seveda iz človekoljubnih razlogov. Vlada Aleksandra Vučića je tako ponudila vsa jamstva, na podlagi katerih bi lahko odšel domov, češ da to ni vprašanje politike ali pravne presoje, ampak vprašanje življenja. Marsikaj je natrosil Vučićev minister in vse povedano je izraz vrhunskega cinizma in tipične odsotnosti najosnovnejšega spoštovanja do Mladićevih žrtev, kajti srbski režim vztraja pri nepriznavanju genocida v Srebrenici in drugih njegovih zločinov. »Občutil sem čisto človeško željo, da ga obiščem, vsakega od nas taka stvar pretrese, spomnite se, kako je bilo, ko ste izgubili najbližje,« je neokusno predaval Vujić, saj takšne nacionalistične betice z izgubo najbližjih niti po naključju ne mislijo na 8000 pobitih Bošnjakov, ki so bili prav tako nekomu bližnji in najdražji.

Odposlanec srbskega predsednika – temu bi vrnitev Ratka Mladića v Beograd brez dvoma zelo koristila v predvolilni kampanji, saj bi bila kot obliž na rano za njegove zveste volivce, ki jih ni malo – je srce parajoče predstavil vso bolečino, ki jo je občutil ob obisku pri Mladiću, kajti »nekdo, ki se poslavlja, si zasluži posebno pozornost«, in take prizore »človek težko gleda«. Eh, posebno pozornost … tako rekoč božansko, saj je ta zločinec v zavesti precejšnjega dela Srbov bil in ostaja božanstvo. Primerno za stalno politično rabo. Toda mar ni že pred časom, menda na podlagi istega Mandelovega načela, Srbiji uspelo iz haaškega zapora zaradi skorajšnje smrti spraviti drugega pošastnega zločinca, Vojislava Šešlja? Ta ne le da ni umrl takrat pred leti, ampak je živ in politično zelo dejaven pri krepitvi srbskega nacionalizma in širjenju idiotske teze o vsesrbskem svetu. Zakaj bi pravzaprav kraj, kjer bo umrl vojni zločinec Mladić, moral biti kakorkoli povezan s sedanjo srbsko vlado? Razen če gre, in v resnici gre, za negovanje kulta nedolžnosti in kulta Mladića in še drugih vojnih zločincev s tega ozemlja, katerega prebivalci se niti po vseh teh letih v resnici še niso soočili s svojo preteklostjo in sprejeli tistega, kar se – zdaj že popolnoma brez vsebine in neizvedljivo – imenuje kultura spomina.

Ko srbski pravosodni minister reče, da je bilo sporazumevanje z Mladićem oteženo in da bi ga morali spustiti domov, potem pa konča z »general je izčrpan«, uporaba samostalnika general, ne samo človek z imenom in priimkom, ni zgolj lapsus, ampak je v imaginariju srbskega režima ta razvpiti zločinec resnično dojet tako. In žal ne samo v tem imaginariju. »Naši generali« je bila in je še zmeraj skupna prisrčna nacionalistična besedna zveza za obsojene vojne zločince v Srbiji in tukaj, na Hrvaškem. Vedno nedolžne in za vselej junake. Zato usoda »generalov«, kar se mene tiče … mah, saj veste.