Nika Jurman / Scenaristka in režiserka, ki jo zanima, čigav je pogled in s tem normalnost

Najprej smo jo spoznali kot soscenaristko komične TV-serije V dvoje Luke Marčetića, domače uspešnice, ki nam je pred desetletjem ponudila svojevrsten, relevanten, svež in duhovit portret srčnih težav milenijske mladine na pragu v odraslost. Nato je občinstvo na domačih filmskih festivalih navdušila in v krohot spravila s kratkim animiranim filmom Borbike, duhovito satiro malomeščanstva, ljubljanskega kulturnega elitizma in razredne razslojenosti, v kateri nastopajo barbike in keni. Stop-motion animacija je prepričala tudi stroko in na 26. Festivalu slovenskega filma dobila nagrado vesna za najboljši animirani film, na 24. Festivalu neodvisnega filma pa glavno nagrado žirije za najboljši film.

Barbik – na veselje mnogih – še ni postavila v kot. Prav ta hip razvija animirano TV-serijo, ki bo nekakšno nadaljevanje filma Borbike. V slednjem se je protagonistka Klementina, mlado dekle z vasi, poskušala uveljaviti kot fotografinja v »velikem« mestu, polnem mladih pripadnikov kulturne elite, tokrat pa bo dogajanje postavljeno na umetniško rezidenco.

Nika Jurman (rojena je leta 1991) je v svet filma vstopila s pisanjem filmskih kritik. Pred tem je diplomo iz francistike in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti nadgradila z magisterijem iz francistike in filozofije. Danes poleg pisanja scenarijev in režije manevrira čas med študijem – lani je vpisala še magistrski program filmskih in televizijskih študijev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo – in komercialnimi projekti, ki ji omogočajo preživetje. Prav v obdobjih, ko dela na projektih, kjer se ustvarjalno najmanj prepozna, pa, kot pravi, najintenzivneje začuti željo, da bi se vrnila k lastnemu ustvarjanju.

Podpisala se je pod scenarij celovečernega filma z bržkone najdaljšim naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, ki sta ga z režiserko Ester Ivakič napisali po literarni predlogi zbirke kratkih zgodb Noben glas (2016, Beletrina) pisateljice Suzane Tratnik. Celovečerec je luč sveta ugledal lani in občinstva po Sloveniji in Evropi očaral z magično in tankočutno pripovedjo o deklici Idi, ki odrašča v odročni vasici, ob poslabšanju babičinega zdravstvenega stanja pa je prepričana, da smrt lahko odžene s petjem. Toda kaj, ko je povsem brez posluha. »Z Ester sva želeli pripovedovati v domišljijskem jeziku odraščajoče deklice in ga hkrati ne racionalizirati skozi perspektivo odraslih,« pravi.

Nenazadnje je tu še kratki film Hiška, njen igrani režijski prvenec, ki je nedavno doživel premiero na mednarodnem festivalu kratkega filma v Dresdnu. Govori o manikerki Tatjani, ki v poznih tridesetih – tako kot vsi ostali v njeni vasi – živi nad svojimi starši. Ko nekega dne k njej na manikuro pride prijateljica, ki si je z možem ravno zgradila hišo, Tatjana sklene, da si bo lasten dom ustvarila tudi sama. »Izhajala sem iz domačega kraja, kjer si mladi pogosto uredijo stanovanje v zgornjem nadstropju hiše svojih staršev. Generacije pred nami so si še lahko ustvarile lasten dom, zdaj pa je to precej nedosegljivo. Hierarhija življenja pod skupno streho ne vpliva le na življenja otrok, pač pa obremenjuje tudi starše,« pravi Nika Jurman, ki je pri filmu sodelovala z direktorico fotografije Tejo Miholič, ki se s stanovanjsko problematiko sicer ukvarja z umetniškim kolektivom Kvadratni meter. Film, ki izhaja iz ideje prostorske stiske, tako govori predvsem o bremenu mnenj ostalih in o mikrosvetu, ki ga oblikuje tistih nekaj ljudi okrog nas.

V Hiški lahko slišimo dialekt, ki ga govorijo na robu Posavja ob hrvaški meji; v krajih, od koder prihaja tudi sama. »Gre za dobovski dialekt, ki ga ne govori veliko ljudi in ga še nikoli nisem slišala v filmih. Hotela sem ga zabeležiti, preden bi izginil,« pravi Nika Jurman. Ker ji je diskrepanca razmerij moči med centrom in periferijo dobro poznana, so njene zgodbe in liki neredko povezani s temami razrednih razlik in družbenih privilegijev, pa tudi ljubezni in naklonjenosti do podeželja. Pri tem pa ne izgublja smisla za komedijo. A pravi: »Seveda imam rada, če so stvari smešne, a humor ne sme biti edini cilj. Ko se zanj trudiš, prej dosežeš žalost kot veselje. Zdi se mi, da so tla plodna predvsem takrat, ko tradicionalne nosilce pogleda zamenjajo glasovi, ki jih redko slišimo.«