TV komentar / Ponosni na RTV

Zdaj, ko o aktualnem dogajanju o Gazi ne vemo skoraj nič več, saj razmere niso več grozljive, ampak samo še grozne, ker je zdaj Gaza le še taborišče, ne pa več polje smrti, se nepozornemu prebivalcu Slovenije, ki tuhta, katerega festivala se bo to poletje udeležil in katera obala letos velja za destinacijo leta, lahko celo zazdi, da je bila odločitev RTV Slovenija, da se do nadaljnjega ne udeležuje več izbora za pesem Evrovizije, pretirana. A trpka resnica je, da je zdaj to še toliko bolj potrebno, saj se trpljenje v Gazi nadaljuje z zgolj zmanjšano intenzivnostjo. Da, vsak dan ne umre več sto ljudi. Da, bombe ne padajo več na domove, šole in bolnišnice. A danes je Gaza največje pogorišče na svetu, kjer je le redka hiša ostala cela. Ničesar ni, le stotisoče porušenih hiš, uničenih drugih stavb, ni cest, ni kanalizacije, ni vodovodnega omrežja – so pa ljudje. Vse skupaj je postalo taborišče na pogorišču. In v tem taborišču na pogorišču živi več kot dva milijona ljudi, od tega jih je več kot 48 odstotkov mlajših od 18 let. Območje je v celoti zasedla izraelska vojska, pod streli njenih vojakov pa vsak dan umre okoli deset, številne dni pa tudi veliko več ljudi. Je lahko huje? Da, bilo je huje, to danes se namreč imenuje mir. In tudi je mir. A ta mir ima ceno, dva milijona ljudi in več plačuje za to, da so živi, z življenjem, v katerem ni prihodnosti, ni ničesar, ni izhoda iz tega brezna, ni nobene rešitve, nihče od tistih, ki so se vrnili na svoje porušene domove, pa ne ve niti, ali so sploh še lastniki svojih nepremičnin. Pravno je stanje nedorečeno, gre za okupirano območje brez rokov, kjer okupator trdi, da je to njegovo ozemlje, ni pravnih okvirov, datumov, ciljev in načrtov. Gaza zgolj je. Saj življenje dobiva neke tirnice. Življenje vedno najde način, da je. A to ni ne tolažba ne kaj dobrega. In nihče si ne upa vprašati nič, nihče ne upa pozornosti izraelske vlade usmerjati v Gazo, ker to, kar je, pa čeprav je vse skupaj nič, je še vedno bolje kot tisto, kar je bilo.

Vodstvo RTV Slovenija je odločitev, da se letos protestno skupaj s Španijo, Irsko, Nizozemsko in Islandijo ne udeleži Evrovizije, sprejelo še v času aktivnega izraelskega izvajanja genocida nad Palestinci, današnji položaj Palestincev pa ji v odločitvi pritrjuje. Pet radiotelevizijskih kolektivov v Evropi je zmoglo narediti velik korak in dejansko novinarstvo vrnilo tja, kjer mora biti in naj bi bilo. Da, javne radiotelevizije imajo več kot le komercialno vlogo, so glasnice demokracije, človekovih pravic in pravice do različnosti – kar je ne nazadnje tudi namen Evrovizije –, a kaj, ko so leta krčenj in stiskanj ter neumnih tekmovanj s komercialnimi medijskimi hišami načela prav te etične standarde, ki so bili nekdaj razlog za obstoj in ponos samih javnih medijev.

RTV Slovenija je naredila še korak naprej. V tednu, ko bodo druge javne televizije pozabile na svojo etiko in načela, ker šov mora biti, bomo na TV Slovenija lahko spremljali cikel filmov, dokumentarcev in drugih oddaj s skupnim imenom Glasovi Palestine. V imenu 20 tisoč otrok, ki so umrli v Gazi.