Film / Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo

Eva (Franci Slak, 1983)

Letošnji festival Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo, bo 2. maja v Kinodvoru odprla Eva, transfiguracija Godardove klasike Do zadnjega diha (1960). Eva (Miranda Caharija), samska arhitektka z dvema najstniškima otrokoma, dobro službo in tesnobno romanco z nekaj let mlajšim moškim (Janez Bončina - Benč), dela načrt za nove panoptične zapore s pogledom na morje, toda kmalu spozna, da tudi sama morje le vidi – vse ostalo je arest. Benč je njen Belmondo, le da pištole ne zgrabi on, temveč ona. Film sicer lepo poudari, da življenje v družbi, v kateri se iz ene točke vidi v vsa stanovanja, vodi v paranojo, toda Eva v družbenih pojavih vidi le histerične potrditve svojih fantazij, fobij in fantomov. V prvem slovenskem »ženskem filmu« osemdesetih (scenarij je napisala Ana Rajh) nastopajo inserti iz filma Do zadnjega diha, da bi pa bil jasen tudi dolg Ingmarju Bergmanu, je tu priložen Erland Josephson v vlogi Evinega očeta.

Samorastniki (Igor Pretnar, 1963)

Legendarni Samorastniki so posneti po noveli Prežihovega Voranca, toda Pretnar je bil fen Emilia Fernándeza, Sergeja Eisensteina, Vsevoloda Pudovkina in Carla Theodorja Dreyerja, zato so njegovi Samorastniki – zgodba o Meti (Majda Potokar), ki v 18. stoletju služi pri karniškem gospodarju, brezčutnem avtokratu, in mu serijsko, mučeniško rojeva vnuke – videti kot remiks Fernándezove Marie Candelarie (1944), v kateri vaščani na koncu zaradi domnevne spolne pregrehe kamenjajo Mario (Dolores del Rio), Dreyerjevega Trpljenja device Orleanske (1928), v katerem sodniki, ki buljijo v Meto, izgledajo kot sodniki, ki buljijo v Ivano Orleansko, Pudovkinove Matere (1926), zgodbe o mučeniški ženski, ki – tako kot Meta – na lastni koži občuti, zakaj je revolucija nujna in neizbežna, in Eisensteinovega Štrajka (1925), le da Meta (antidevica Orleanska) proletarsko množico ustvarja sama. Svojim otrokom na koncu oznani: »Vi niste kakor drugi otroci, vi ste samorastniki – zdaj vas je po meni pet. Čez petdeset let vas bo lahko že sto. Čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste lahko združeni priborili pravice.«

Remington (Damjan Kozole, 1988)

Slovenski film je po svoji naturi road movie. Prvi slovenski filmi so bili road movieji, le da se Slovenci v njih niso vozili, temveč so pešačili in lezli, bodisi na Triglav (V kraljestvu zlatoroga, Triglavske strmine) ali pa od Baške grape do Trsta (Na svoji zemlji). Boštjan Hladnik je leta 1962 posnel Peščeni grad (1962), prvi pravi slovenski road movie, ki je bil slovenska verzija Truffautove klasike Jules in Jim (1962), Kozole pa je v izdihljajih socializma posnel reimaginacijo Peščenega gradu, Remington, v katerem čedni kriminalec (Mario Šelih) iz ječe pobegne pet dni pred iztekom kazni. In po slovenskih cestah se potem fura v velikem rdečem chryslerju. Točno, veliki rdeči chrysler je na napol praznih socialističnih cestah tako vpadljiv, da se zdi, kot da hoče Kozole reči: Pozabite na realnost – to je film! Tu ne veljajo več zakoni realnosti, ampak zakoni filma!

Veselica (Jože Babič, 1960)

Slovenski filmi, posneti pred Veselico, so se dogajali med II. svetovno vojno (Na svoji zemlji, Trst, Trenutki odločitve, Dolina miru, Kala, Dobri stari pianino, X 25 javlja, Akcija) ali pred njo (Kekec, Jara gospoda, Tri zgodbe, Dobro morje), le redki pa so se dogajali po njej. In če so se že ravno dogajali po njej (Vesna, Svet na Kajžarju, Na čakaj na maj), so »novo družbo« prikazovali optimistično, evforično, razposajeno, juhejsko, kot veselico. Veselica – črnovalovka pred črnim valom – je bila prelomna, saj je podvomila v to, da je »nova družba« res veselica. Če vprašate Aleša (Miha Baloh), nekdanjega partizanskega kurirja, ki je med vojno ostal brez ene roke, potem »nova družba«, za katero se je boril, ni izpolnila pričakovanj, še huje – povojna Slovenija ni izpolnila njegove žrtve, njegove izgubljene roke, njegove kastracije. Ugotovi lahko le to, kar so kasneje, po vrnitvi iz vietnamske vojne, ugotovili ameriški vojaki: da je ljudem povsem vseeno za heroje, ki so prelivali kri. Da jih v resnici sploh nočejo videti. Da jih le motijo.

Ko pride lev (Boštjan Hladnik, 1972)

Maškarada (1971) je še vedno najradikalnejši in najkontroverznejši film v zgodovini slovenskega naroda. Če bi danes kdo posnel njen rimejk, bi bil takoj ob kariero – črtali bi ga. In križali. Tudi Hladnika so po Maškaradi križali, niso pa ga črtali, saj je že naslednje leto posnel film Ko pride lev, v katerem se petnajstletna Marjetica (Marina Urbanc) po noči, ko je izgubila nedolžnost, ne le igrivo ziblje na lestencu, s čimer daje publiki jasno vedeti, da je v sedmih nebesih in da je seks res nekaj sladkega, ampak publiki tudi mežika in – v angleščini – razlaga, kako je seksala, pri čemer sopiha in zapira oči, kot da orgazem še vedno traja. In prihaja ji publiki v obraz. Film Ko pride lev je bil leta 1972 provokativen, toda danes je še provokativnejši.