Knjiga / Ahmet Altan: Gospa Hayat

+ + + +

Ljubezen v času tranzicije

Turški pripovednik Ahmet Altan (1950), ki je zaradi novinarskega dela štiri leta in pol preživel v zaporu, v tem romanu piše o klišejih. O teh se pri predavanjih na fakulteti uči na hitro obubožani študent književnosti Fazil, potem ko je oče po bankrotu zaradi zmanjšanega zanimanja za paradižnike umrl od infarkta. Predavajo mu, da so smrt, ljubezen, žalovanje, da so vse velike teme v literaturi pravzaprav klišeji, ki se ne spreminjajo, bolj se spreminja forma, v kateri se izražajo. Čeprav vse to ve, in manj čuti, se namoči v klasični ljubezenski trikotnik, na eni strani je starejša in izkušena, tudi od življenja ustrojena gospa Hayat, na drugi vrstnica, s katero imata živahne in produktivne pogovore o bistvu književnosti, si prirejata literarne kvize in govorita o prihodnosti.

Tudi upor proti diktaturi je kliše in daje ozadje tej ljubezenski zgodbi, ki se začne v skrivnostnih podzemnih studiih, v katerih snemajo drugorazredne razvedrilne oddaje s plesnimi in pevskimi vložki, vsi trije vpleteni pa tam nastopajo kot plačanci. Statiranje je zanje skromen in edini vir prihodkov. Vendar je grožnja vse bolj prisotna, najprej se Fazil izogiba možakom z gorjačami, ki v gostinskem delu mesta čakajo na uživalce alkohola, potem premlatijo soseda transvestita, na koncu vdrejo na mesta, kjer se ljudje sploh še zabavajo. Čeprav imajo mafijsko zaščito, se vendar zdi, da politika tolerira ali celo ščiti neko drugo mafijo; bivši šofer recimo postane uspešen podjetnik, ker so njegovi sorodniki blizu županu, in podobno. Ljudi zapirajo in jim z nejasnimi obtožbami odvzemajo premoženje, odvetniki se bojijo zastopanja na takšnih procesih, saj jih zaradi tega hitro uvrstijo med sovražnike. Altan nikjer ne omenja države, razen da gredo na morje in se vidi Bospor, situacijo nalašč pušča geografsko in časovno odprto. Sam je v turških zaporih preživel pet let in tam tudi napisal ta roman in še dva.

Protagonist je tipičen bralec, o življenju ve ali misli, da ve, samo tisto, kar je prebral v knjigah. Nenadna izguba varnosti, ki jo prinaša premoženje, mu šele odpre oči za svet, kakršnega ni poznal. Biva med reveži, ki se skrivajo ali so se potuhnili zaradi političnega delovanja, delovanja v novinarstvu, zaradi poklica, recimo trans prostitucije, že česa. Gospa Hayat, ki se največ nauči z gledanjem televizije, predvsem oddaj o živalih, predstavlja praktični del vzgoje, na videz brezbrižna do sedanjosti se zateka v samoto in te strategije uči tudi Fazila. Seveda se kmalu pojavi dilema, ali naj Fazil emigrira, dokler je še čas, ali vzdrži. Ob preizkušnji, ali lahko svoje ljubezensko življenje pelje po obeh poteh, čeprav mu razpetost med obe ljubezni jemlje mir in daje prigodi veliko intenzivnost. Altan spiše roman suvereno in ga bogato preprede s primeri iz literarne tradicije.