Kultura / Lepota in svoboda geometrije

Razstavni prostor Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC) v Gradu Tivoli v Ljubljani te dni zaznamujejo barve, geometrija, igrive, navdušujoče forme in živahen dialog med slikarstvom, grafiko in kiparstvom. V zadnjih dneh aprila so namreč odprli šele prvo obsežno razstavo izjemnega opusa Draga Hrvackega, enega ključnih predstavnikov geometrizma v slovenski umetnosti ter kiparstva na prehodu iz šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja. Na razstavi z naslovom Prostor reda in tihih odmikov, ki bo na ogled še vse do 13. septembra, si je mogoče ogledati več kot 200 njegovih del: od zgodnjih objektov, slik in grafik do risb in skic, ki so ob tej priložnosti javnosti predstavljene prvič.

Drago Hrvacki je bil leta 1936 rojen v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo in grafiko na Akademiji za likovno umetnost. Diplomiral je leta 1964 in se za tem študijsko izpopolnjeval še v Italiji. Bil je član znamenite slovenske umetniške skupine Neokonstruktivisti, ki je v domačem in širšem prostoru delovala in razstavljala le nekaj let, med letoma 1968 in 1972, a kljub temu pustila močan odtis. Poleg Hrvackega so bili njeni poglavitni člani še lanska Prešernova nagrajenka Dragica Čadež (1940), Dušan Tršar (1937) in Tone Lapajne (1933–2011), pozneje so se jim pridružili še nekateri drugi umetniki, kot je denimo Vinko Tušek, občasno tudi Slavko Tihec. Neokonstruktivisti (tako jih je ob njihovi skupni razstavi v spodnjih prostorih Moderne galerije v okviru Ateljeja ‘70 imenoval likovni kritik in kustos Aleksander Bassin) so tedaj z novimi idejami in izraznimi načini opustili ustaljeno tradicijo slovenskega povojnega likovnega modernizma in se naslonili na aktualne umetnostne tokove po svetu. Sicer heterogeno skupino umetnice in umetnikov so povezovali vnašanje barve v kiparstvo, minimalistično zasnovani objekti in konstrukcije, prepletanje geometrijskih in organskih likovnih prvin ter optične, kinetične in ambientalne konstrukcije.

Poleg Neokonstruktivistov je Drago Hrvacki deloval tudi v skupini Barva, njegova dela pa hranijo v številnih javnih in zasebnih zbirkah, med drugim tudi v stalni zbirki Moderne galerije v Ljubljani. Zanimanje za barvo in geometrijski jezik je ohranil vse do konca življenja. Pri tem je pomembno omeniti tudi njegovo zavzeto pedagoško delo; kot profesor likovne vzgoje je namreč poučeval na več osnovnih in srednjih šolah in bil zaposlen v Pionirskem domu v Ljubljani. Živel in ustvarjal je v Ljubljani ter v Vinicah pri Sodražici, leta 2021 pa je preminil v 86. letu starosti.

Razstava razkriva vztrajnost, doslednost in iskrivost likovne misli Draga Hrvackega, ki z geometrijskimi polji ni zamejevala, temveč je odpirala prostor igri in domišljiji.

Že prvi razstavni prostor zgornjega nadstropja Gradu Tivoli nam odpre pogled na njegove številne živobarvne objekte, ki se kot igrive strukture razraščajo po prostoru. Gre za objekte iz barvanega lesa, povečini v kombinaciji odtenkov osnovnih barv – rumene, rdeče, modre, pa tudi zelene –, s katerimi je umetnik raziskoval in ustvarjal premišljena razmerja med barvo, formo in materialom. Ti objekti gledalcem namigujejo, naj se okrog njih premikajo in jih občudujejo z različnih zornih kotov ter s tem aktivno (so)ustvarjajo podobo. Sicer akademski slikar je namreč sredi šestdesetih let 20. stoletja začel ustvarjati prelomno serijo reliefnih slik, v katerih je opustil perspektivo in se navdušil nad geometrijsko abstrakcijo, te pa so ga pripeljale do prostorskih konstrukcij.

»Že na akademiji, kjer smo imeli klasičen študij, se spominjam svojega prvega obiska Kunsthistorisches Museuma na Dunaju. Tam sem gledal predvsem Rembrandta in njegove portrete. Takrat sem si potiho mislil, da se bom morda ukvarjal prav s portretom, da bom portretist. To me je zelo močno zanimalo,« je Drago Hrvacki povedal v pogovoru z Beti Žerovc in nekdanjimi člani skupine Neokonstruktivisti leta 2015 v Moderni galeriji. »Po akademiji pa sem začel slikati tisto, kar sem imel pri roki, tihožitja. Tam nisem potreboval modela in marsičesa drugega. In pri delu tihožitij sem nekako začel postopoma opuščati perspektivo. Ko sem to počel in hkrati premišljeval, se mi je zdelo, da moram zopet iti v prostor.«

Namesto platna je vzel leseno površino (les je, kot je dejal, veliko uporabljal, ker je bil vedno pri roki in cenovno ugoden), na katero je nizal elemente: kvadre, kocke in druga geometrijska telesa. »To sem pobarval z belo in pri svetlobi in senčnem delu mi je to nekako nadomestilo tisto, kar sem prej opuščal pri slikarstvu.« Tako so nastali njegovi prvi reliefi. Nato je začel postopoma opuščati še osnovno ploskev; torej temelj, na katerem je slika zgrajena. »Tega prostora je bilo čedalje manj, tako da mi je na koncu ostal le še okvir, ki je vse elemente povezoval v neko celoto,« je dejal. Reliefi so bili prej obešeni na steno, ta okvir z geometrijskim tihožitjem pa je zdaj vstopil v prostor. Kot slikar je tem objektom začel dodajati še barvo in od prvih belih reliefov so nato začeli nastajati čedalje bolj razkošno obarvani objekti.

Na razstavi si lahko ogledamo njegove prve, bele reliefe in prostorske konstrukcije ter tudi tiste, ki že zaživijo v številnih barvnih kombinacijah in drzno vstopajo v prostor. Hkrati je vizualna razmerja med barvo in obliko raziskoval tudi v slikarstvu in grafiki, zlasti sitotisku. Ta dela temeljijo na kvadratni mreži ter premišljenih barvnih razmerjih, ki s prepletanjem in sekanjem tankih geometričnih linij ustvarjajo navdušujoče optične učinke. Pri tem je očitno, da, kot je zapisal kustos razstave Božidar Zrinski, »geometrija zanj ni bila le prostor reda, temveč vir racionalne lepote in vizualne skladnosti«.

Posebna odlika razstave so tudi številne risbe iz poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let, v katerih je umetnik še vedno ostal zvest geometrijski mreži, a jo svobodneje združeval z mehkejšimi organskimi formami in valovitimi linijami, kot so valovi, oblaki ter druge oblike iz rastlinskega in živalskega sveta. Nekoliko se je sprostil tudi v barvni paleti, ki se preliva od nebeško modre do marelične, jagodno rdeče in nežno turkizne. Preplet mehkih in strogih linij, nežnih in nasičenih barv ter enigmatičnih podob ponekod deluje sanjsko, skoraj nadrealistično – in kaže na meditativno naravo njegovega ustvarjalnega procesa. Razstava, ki nam ponuja vpogled v več plodovitih desetletij ustvarjanja tega izjemnega in vsestranskega umetnika, razkriva vztrajnost, doslednost in iskrivost njegove likovne misli, ki z geometrijskimi polji ni zamejevala, temveč je odpirala prostor igri, domišljiji in poetični svobodi. 

Razstava:
Drago Hrvacki: Prostor reda in tihih odmikov
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 13. septembra 2026