Naslovna tema / Kaj sploh še ostane levici?

Kako je mogoče, da se je Levica, ki je bila zaslužna za nekatere najbolj naprednjaške politike Golobove vlade – od postavitve sistema dolgotrajne oskrbe do zagona novega cikla gradnje javnih najemniških stanovanj –, na marčnih volitvah odrezala najslabše od strank vladnega trojčka? Luka Mesec, sokoordinator Levice, ki je na čelu te stranke (s krajšim vmesnim predahom) že več kot desetletje, to pripisuje predvsem dejstvu, da so volivci volitve razumeli kot referendum, na katerem se odloča med Robertom Golobom in Janezom Janšo. In res, javnomnenjske ankete so Levici pred volitvami napovedovale boljši rezultat, kar bi lahko pomenilo, da se je del glasov Levice v zadnjem hipu prelil k Svobodi. Navsezadnje rezultat Levice, ki se je na tokratne volitve resda odpravila skupaj z Vesno, sploh ni bil zares slab, v absolutnem številu glasov je celo napredovala, z okoli 53 tisoč na 67 tisoč. A širša slika je jasna: skoraj polovica volivcev, ki so se odpravili na volitve, torej več kot 580 tisoč ljudi, je podprla desne stranke, katerih skupne programske točke bi bilo najlažje strniti v nasprotovanje politikam Levice in zahtevo po nižjih davkih. Si ljudje torej ne želijo naprednjaških politik, jim gre država in vse, kar jim ta ponuja, pravzaprav na živce? Če je tako, kaj sploh še ostane levici?

»Lahko se strinjam z izraženo skrbjo, a to še ne pomeni, da gre pri teh opažanjih za nekaj samoumevnega,« pravi Mesec. »Tu bi si sposodil misel politične filozofinje in pisateljice Lee Ypi, ki je v nedavnem intervjuju poudarila, da resničnost ni nekaj, kar bi bilo dano samo po sebi, ampak je ideološko konstruirana. In trenutno to zahodno globalno resničnost ustvarja desnica, ki praktično kjerkoli, naj bo to Slovenija ali Združene države Amerike, govori iste stvari. Ljudi prepričuje, da so davki previsoki, da je država preobsežna in da zaradi tega gospodarstvo zaostaja za kitajskim. Zato bi morali davke nižati, državo krčiti, z nagrajevanjem pa bodriti predvsem najpremožnejše. To je ideološki argument, ki je v zadnjih nekaj letih povsem prevladal.«

Notranje in zunanje razprave o levici se praviloma končajo pri ugotovitvi, da danes ta praktično caplja za agendo, ki jo postavlja desnica, in da levici preprosto primanjkuje velikih zgodb, s katerimi bi zanimirala volivce. Filozof dr. Samo Tomšič, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Dresdnu, sicer meni, da je treba biti pri tej oceni nekoliko natančnejši. »Morda ni toliko problem, da levici danes primanjkuje velikih zgodb. Problem je, da so tiste res velike zgodbe – dramatično, vzneseno velike zgodbe – večinoma negativne in odbijajoče ali pa jih hitro premagajo močnejše sile in njihovi interesi.« Takšen primer je denimo podnebno gibanje, ki je v zadnjem desetletju dobilo nov zagon z aktivistko Greto Thunberg in njenimi Petki za prihodnost ter sorodnimi organizacijami. A to od človeka pričakuje predvsem odrekanje: pravi levičar, ki mu je mar za okolje, se mora namreč odpovedati nizkocenovnim letom, skrbno mora ločevati odpadke in ne sme voziti energijsko potratnih športnih terencev (SUV). Obenem pa mora nujno vihati nos nad ostalimi, ki teh standardov ne dosegajo. Takšna politična drža se tako pogosto prevesi v moralno razsodništvo. Odrekanje in na drugi strani moralizem pa sta sila neprivlačna.

Ni toliko problem, da levici danes primanjkuje velikih zgodb. Problem je, da so tiste res velike zgodbe – dramatično, vzneseno velike zgodbe – večinoma negativne.

»A prav v tem se po mojem mnenju skriva največja perverzija: desnica ljudem v bistvu prodaja mit, da se jim pod njeno vladavino ne bo treba ničemur odreči. Jedro te manipulacije je v tem, da zamegli dejstvo, kako veliko odrekanje šele prihaja – s privatizacijskimi projekti, zniževanjem davkov in razprodajo preostalih oblik družbenega premoženja,« je prepričan Tomšič. Na desnici je mogoče najti množico malih zgodb, ki pa imajo izjemno mobilizacijsko moč. Ena takšnih, ki je na videz pomagala odločiti tudi volitve v Sloveniji, je zgodba o »malem človeku« in domnevno ogromnih davkih, ki jih mora ta plačevati »požrešni državi«. A ta pripoved je polna očitnih neskladij. Po eni strani zahteva čim bolj vitko državo – torej državo, ki bi opustila večino socialnih obveznosti do prebivalstva –, a hkrati ne gre za to, da bi država povsem izginila. »Nasprotno: pričakuje se, da se država preoblikuje in omeji na golo funkcijo zagotavljanja možnosti za delovanje deregulirane, libertarne ekonomije, torej razmer za maksimizacijo dobička, zniževanje davkov in nemoteno delovanje tržnih procesov. Po drugi strani pa to isto državo hkrati napihne in iz nje ustvari zgolj še represivni aparat, saj bo morala država z nasiljem bržkone ohranjati možnosti za to antisocialno, deregulirano ekonomijo.«

Desnica ob tem predvsem bistveno učinkoviteje razume, kako delujejo afekti: na ljudi vpliva prav prek občutij resentimenta, zavisti in sovraštva. Levica se tega sicer zaveda, a pogosto ostaja ujeta v železni srajci lastnih predpostavk, kako naj bi delovalo politično prepričevanje. Še vedno namreč prevladuje predstava, da mora nagovarjati zgolj jasno artikulirane interese ljudi – njihove ekonomske, socialne ali osebne koristi. »Sam mislim, da je to napaka,« pravi Tomšič. To postane še posebej očitno ob refleksiji dogodkov, kot sta brexit ali vnovična izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Predvsem liberalni komentatorji so se v obeh primerih množično spraševali, zakaj bi ljudje tako očitno volili proti lastnim interesom. A morda je napačna že predpostavka, da obstaja neko stabilno, vnaprej dano jedro »osebnega interesa«, ki ga je mogoče preprosto zaznati in nagovoriti. »Kaj pa, če je interes nekaj, kar se šele proizvede – v kompleksni igri politične propagande, družbenih omrežij in različnih vplivnežev? Interes je predvsem posledica družbenih razmerij.« Ljudje ga lahko ponotranjijo in prepoznajo kot svojega, a to še ne pomeni, da je bil tam že od začetka.

Tudi Tomšič govori o »afektivni korupciji«, o tem, kako lahko politični diskurzi ljudi postopoma navajajo na določene odzive, interpretacije in strahove, hkrati pa jim ponujajo implicitno pravico do zadovoljevanja lastnih agresivnih impulzov. »Ta kombinacija se zdi izjemno učinkovita: ljudem ne ponuja le materialnih koristi, temveč tudi simbolno zadovoljitev, ko svojim podpornikom signalizira, da imajo nekako dovoljenje, ’carte blanche’, da so agresivni. Do žensk, spolnih in različnih družbenih skupin, ki so predstavljene kot ’drugi’. Ti ’drugi’ dobijo tudi zelo konkretne obraze, odvisno od nacionalnega konteksta: v Sloveniji so to pogosto Romi, ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik ali Albanci; v Nemčiji muslimani, zlasti Palestinci; v Franciji migranti iz Severne Afrike oziroma njihovi potomci; v Združenih državah Amerike ljudje iz držav Južne in Srednje Amerike. Tako se ustvarja simbolni zemljevid sovražnikov.«

Desnica prodaja mit, da se pod njo ne bo treba ničemur odreči. A zamegli dejstvo, kako veliko odrekanje šele prihaja – s privatizacijo in zniževanjem davkov.

Tu se spet odpre vprašanje levice. Desnica zna afekte pretvoriti v občutke pripadnosti in lojalnosti, levica pa pogosto ostaja zgolj pri kritiki teh procesov. Še več, v družbi vse bolj atomiziranih posameznikov, ko se zdi, da se je skupnost že razgradila – najpomembnejša mantra pa je postala: jaz, jaz, jaz –, se zdi ključna negotovost, ali danes sploh še obstaja skupnost, ki bi jo levica lahko uspešno nagovorila kot svojo politično bazo.

Ta dilema je bila nekoč na videz precej bolj preprosta, četudi romantizirana, saj je za levico veljalo, da je tako rekoč podaljšana roka delavskega razreda. A klasičnega delavstva, ki bi se organiziralo po tovarnah in kovalo načrte o prevzemu produkcijskih sredstev, že dolgo ni več. S koncem industrijskega kapitalizma, ko je na Zahodu prišlo do razgradnje industrijskih središč, selitve proizvodnje v globalne verige in so prevladale storitvene dejavnosti, se je nekoč organizirani proletariat razpršil v množico razdrobljenih, med seboj nepovezanih in pogosto prekariziranih, negotovih oblik dela. Danes povprečna trgovka zase več ne pravi, da je delavka – to je namreč nekaj zastarelega, družbeno manjvrednega –, temveč je prodajna svetovalka, njena sodelavka pa je denimo vodja prodaje. Za razpršitev pa je dodatno poskrbela tako imenovana espeizacija dela, torej širjenje statusa samostojnega podjetnika kot malodane univerzalne oblike zaposlitve. Delavstvo se je tako iz zgodovinsko razmeroma jasno oblikovane kolektivne sile spremenilo v razpršeno množico izoliranih posameznikov, preimenovanih v podjetnike, svetovalce in izvajalce storitev, ki se ne prepoznajo več kot del istega položaja, še manj kot del istega razrednega konflikta.

»Danes je res težko govoriti o enovitem delavstvu, vsaj tistem klasičnem, ki bi opravljalo težaška dela za tekočim trakom. Četudi ne bi smeli podcenjevati, koliko ljudi opravlja taka dela. A parole o delavstvu, ki jih uporablja levica, pogosto delujejo kot odmev preteklosti. Zato težko delujejo iskreno. Toliko težje, če jih ob ploskanju partizanskega pevskega zbora na ljubljanskem Rožniku ponavlja še župan Zoran Janković,« je povedal dr. Jaša Veselinovič, politični ekonomist in raziskovalec na Svobodni univerzi v Amsterdamu, ki sicer težavo vidi že v sami ideji »nagovarjanja« kot glavnega načina vzpostavljanja odnosa s potencialnimi volivci. »Težava je dvojna. Prvič, če nagovarjaš delavstvo kot svojo socialno bazo, a enovitega delavstva več ni, tega ne moreš preprosto priklicati v obstoj z govorom. In drugič, ko ’nagovarjanje’ postane osnovna oblika odnosa do ljudi, ki naj bi jih predstavljal, ti postanejo nekaj zunanjega in za to moraš samo ugotoviti, kakšen posredovalni mehanizem bi bil najučinkovitejši, da jih boš zajel. To pomeni, da se moraš praviloma začeti pretvarjati, da si nekaj, kar nisi – to pa tisti na drugi strani prejkoslej prepoznajo.«

V tem pomenu se je razumevanje političnega delovanja preveč zožilo zgolj na vprašanje komunikacije, njen organizacijski vidik pa se je zanemaril. »Subjekt levice bi morali pravzaprav razumeti kot nekaj, kar je šele v nastajanju – kot nekaj, kar nastaja v skupnih bojih, pa tudi notranjih konfliktih,« je povedal Veselinovič. »Nagovarjanje ’od zgoraj’ – iskanje popolnega stavka ali pravega kota, kako zajeti neko skupino ljudi, ki v resnici niti ne obstaja kot enoten subjekt – je že v osnovi obsojeno na neuspeh. Z nizom dobrih posnetkov na TikToku lahko na volitvah morda prideš s petih na sedem odstotkov glasov, ne moreš pa doseči večje družbene transformacije.«

Denimo Zohranu Mamdaniju, demokratičnemu socialistu, ki se je pred koncem prejšnjega leta zavihtel na mesto newyorškega župana, se pogosto pripisuje, da mu je uspelo s svežim pristopom na družbenih omrežjih doseči predvsem mlade volivce. To najbrž drži, a Veselinovič meni, da se vpliv družbenih omrežij vseeno precenjuje. »Enako pomembno je, da je imel Mamdani za sabo milijon ljudi, ki so bili pripravljeni hoditi od vrat do vrat in se pogovarjati z ljudmi o njihovih težavah.« Tudi nemški Die Linke, ki ji je že grozil izpad iz parlamenta, je uspelo na zadnjih volitvah izboljšati rezultat za pomembne štiri odstotne točke. Deloma po zaslugi karizmatične nosilke liste Heidi Reichinnek, ki je podobno kot Mamdani znala izkoristiti moč družbenih omrežij, a tudi zaradi široke terenske mreže prostovoljcev, ki so trkali na vrata volivcev. »Ko ti uspe vzpostaviti takšen neposreden odnos z volivci, morda ugotoviš, da sploh ni pomembno, ali ti je uspelo najti najbolj ’optimalno sporočilo’ ali posneti viralen posnetek za TikTok, temveč predvsem, da sodeluješ v prizadevanjih za stvari, ki ljudem dejansko nekaj pomenijo, in jih dosledno braniš.«

Boji se zdijo kot boj Davida proti Goljatu. Vanje ne vstopaš, ker bi bil prepričan o zmagi, ampak zato, ker je bolje poskusiti in ne uspeti, kot pa sploh ne poskusiti.

Ne gre namreč za to, da bi bil subjekt levice danes izgubljen. Če je bila nekoč politična domišljija organizirana okoli razmeroma stabilnih identitet, danes to nadomeščajo razpršene oblike odvisnosti, ki na prvi pogled niso več nujno prepoznane kot skupne: prekarno delo, stanovanjska negotovost, energetska in ekološka ranljivost ... Vse to so izkušnje, ki so hkrati množične in zadevajo posameznika. Zgodovina levice je bila v resnici vseskozi takšna. Šlo je za nenehno iskanje, povezovanje in reševanje zmeraj novih zatiranih, ki so se pojavljali v novih družbenih razmerah. Tudi Mladina, tednik, ki ga ravnokar prebirate, se je poleg drugih zatiranih v prejšnjem režimu zavzel za pravice kristjanov, ki so hoteli praznovati božič. V tem pogledu zdaj ni nič bistveno drugače. Vprašanje ni toliko, ali obstaja enovit razred, ki naj bi ga nagovarjala levica, temveč kako prepoznati nove oblike odvisnosti, izključenosti in neenakosti ter jih znova povezati.

»Levica je zmeraj vsebovala neko dvojnost. Na eni strani je proizvajala hladno, racionalno analizo, ki je vrednotila položaj v tistem času najbolj zatiranih in izkoriščanih skupin. Hkrati pa je za svoje delovanje nujno potrebovala tudi izrazito subjektiven trenutek, v katerem bi se takšne skupine zavedale svojega podrejenega položaja in se odločile ukrepati,« pravi Veselinovič. »Takšen premik pa potrebuje upanje, skoraj slepo vztrajanje in določeno mero herojstva – boji se namreč kdaj zdijo kot boj Davida proti Goljatu. Vanje ne vstopaš, ker bi bil prepričan o zmagi, ampak zato, ker je bolje poskusiti in ne uspeti, kot pa sploh ne poskusiti. Ta odločitev je v tem smislu inherentno iracionalna. In zdaj, ko se razmere v svetu zaostrujejo, se ta odločitev zdi še manj racionalna – a prav zato je toliko bolj nujna.«

Toliko bolj nujna se zdi ta zgodovinska naloga levice v času, ko svet vse bolj drvi v naslednjo veliko krizo na ozadju politik, ki nevarno spominjajo na neke druge, mračnjaške čase. Oziroma se, če gre verjeti odhajajočemu madžarskemu premieru Viktorju Orbánu, končuje obdobje liberalnega svetovnega reda in začenja »obdobje narodov«.

»To desetletje me zelo skrbi,« pravi Mesec. »A vseeno menim, da je kriza, ki je pred nami, hkrati nova priložnost za levico, da pove svojo zgodbo. V nasprotju z zadnjo finančno krizo smo danes precej bolj politično izkušeni in organizirani povsod na Zahodu. Morda res nimamo še enega velikega uspeha, imamo pa precej etapnih zmag, naj bo to v Sloveniji, kjer je Levica uspešno izpeljala vladni mandat, Yolanda Díaz s Pedrom Sánchezom v Španiji ali pa naši finski kolegi – povsod lahko najdemo nastavke, da se takšna zgodba oblikuje. Druga stran nas želi zvleči v novo obliko fašizma. Politike levice se tako danes kažejo pravzaprav kot nujnost.«