Intervju / »Neorganizirana in šibka civilna družba lahko pomeni konec uveljavljanja javnega interesa«

Senka Šifkovič je okoljska pravnica, ki je v nevladni organizaciji PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja orala ledino na tem področju. Ne kot ženska, ampak kot pravnica, kot prva »odvetnica Zemlje« pri nas. Večino poklicne poti, zadnjih 25 let, je posvetila pravnemu boju zoper škodljive okoljske predpise in okoljske krivice, ki jih je v Sloveniji ogromno. Zdaj odhaja v pokoj.

Začela bom z nedavno novico, da je na Veliki planini, visokogorski planoti v Kamniško-Savinjskih Alpah okrog 1500 metrov nad morjem, zagorela koča, za požar pa je bil kriv – džakuzi. 

Ja, najbrž je fino biti v tistem džakuziju in gledati okrog. Ampak nekatere stvari v nekatere dele narave ne grejo in ne bi smele nikoli iti. Spoštovanje narave samo po sebi integrira načine obnašanja in na Veliki planini bi to spoštovanje pomenilo kočo brez interneta, s kuriščem, skratka, predvsem neko osnovno zavetje. To, da je džakuzi povzročil požar, je zgolj dodaten opomnik, da nikakor ne sodi tja.

Primer kaže standarden odnos današnjega človeka do narave – da je narava tukaj pač za nas, da jo uporabljamo, kakor nam prija. Ta antropocentrični pogled je prevladujoč, za večino celo normalen, in je odraz kolektivnega izgubljanja občutka, da smo del narave, ne njeni gospodarji. Vehementne gospodarje se počutimo, dokler je v naravi normalno stanje, vanjo vozimo velike stroje, kopljemo, rušimo, pregrajujemo in ne nazadnje privlečemo džakuzi na Veliko planino.

A narava opozarja. Marca izdano poročilo Svetovne meteorološke organizacije (WMO) o letu 2025 navaja ekstreme, od rekordnih 670 tisoč hektarjev površin, uničenih v požarih v Španiji in na Portugalskem, do naših rekordnih 38,4 stopinje Celzija, izmerjenih 26. junija lani v belokranjskih Dobličah.

Ko pridejo takšni dogodki, ki jih imenujemo izredni, čeprav so vse pogostejši, vidimo, kje smo in kje v tej naravi je naše »gospostvo«. To so sile, večje od nas. To bi nam moralo dati vedeti, da smo samo del tega in da smo predvsem v celoti odvisni od narave.

Seveda so pomembne komunikacijske kampanje in širjenje vedenja o težavi, a niso dovolj. Treba se je formalno vključiti v procese in sprožati pravne postopke.

Pravniki ste izjemna redkost v našem nevladnem sektorju, tudi v okoljskih organizacijah, kjer ste sami orali ledino. 

Zlasti zadnjih 20 let se okolju v celoti posvečam. Sem pravnica in nikjer pri nas ni vzgajališča okoljskih pravnikov, znanje s tega specifičnega polja, ki je tudi izjemno široko, je samopriučeno. S to samopriučitvijo sem osmislila poklicni del življenja, da sem pravno znanje in veščine lahko uporabljala za namen, s katerim lahko živim in sem pomirjena.

Področje okolja je sicer neizmerno, kot široko morje, to pa je za pravnike dodaten izziv, saj imamo radi urejenost, končnost, želimo v celoti obvladati materijo. Pri okolju je to nemogoče.

Torej kako pomembni so pravniki v nevladnih organizacijah? Zelo. Izjemno! Naš kolega Jan Husselmann iz organizacije Earthjustice, ki je nevladna organizacija v ZDA s 150 odvetniki, ponavlja slogan: »Becouse the Earth needs good layers.« Seveda so pomembne komunikacijske kampanje in seznanjanje javnosti, širjenje vedenja o težavi, a niso dovolj. Treba se je formalno vključiti v procese, sprožati pravne postopke, zagotoviti strokovno argumentacijo in neskončno vztrajati. Tukaj so nasproti zelo močni akterji z najboljšimi pravniki in neomejenimi sredstvi. Gre za zelo težko pravno strokovno delo v ozadju, ki se ne vidi in ki je kratkega daha, do ponovnega poskusa.

Le medklic: ljubljanska pravna fakulteta ima predmet okoljsko pravo, a ni ravno valilnica okoljskih pravnikov. Nosilec predmeta je profesor Senko Pličanič, ta pa je v zadnji Janševi vladi zelo dobro sodeloval z okoljskim ministrom Andrejem Vizjakom, ki se ga je prijel pomenljiv vzdevek »bager«. 

Pravna fakulteta v Ljubljani je ena zelo redkih tudi v širšem okolju, ki sploh imajo predmet varstva okolja. Ne morem pa reči, da se dosti pravnikov potem usmeri na področje okoljevarstva. Lahko, da se nekateri s tem poljem specializirano ukvarjajo v odvetniških firmah ali na upravnem sodišču, ki odloča v upravnih sporih v okoljskih zadevah, nikakor pa jih ne pride veliko v nevladni sektor, kjer pravniki delamo kot odvetniki narave. Tukaj ni nikakršne »gneče«, žal, prešteti nas je mogoče na prste ene roke.

Če pogledate naše okoljsko pravo, oba sistemska zakona – zakon o varstvu okolja in zakon o ohranjanju narave – kaj bi rekli? Gre z desetletji vedno na slabše? 

Rekla bi tako: Slovenija si je po osamosvojitvi najprej zelo prizadevala, da ne bi vlekla naprej zakonodaje iz Jugoslavije in da bi čim prej sprejela nove sistemske napredne zakone. To smo naredili, potem pa smo se že zelo hitro začeli truditi za približevanje Evropski uniji. Želeli smo se izkazati kot napredna država z naprednimi ureditvami, in to nam je tudi pri varovanju okolja in ohranjanju narave uspelo, bi rekla. Pa ne le zaradi formalnih kljukic EU, ampak ker smo takrat zares želeli biti napredni, boljši, zgled.

Po vstopu v EU pa se je začel ta silni evropski korpus pravil prenašati v naš prostor – ne samo fizični, ampak tudi kulturni, in tukaj so potem zelo kmalu prišle skušnjave kot: »Joj, kaj pa, če bi to naredili malo manj strogo, z nekaj omilitvami.« Tudi evropsko pravo je polno minimalnih standardov, ki so rezultat še mogočih kompromisov, in popuščanja, tako da so tudi pri nas že kmalu po vstopu v EU popustile te aspiracije po biti »odličnejši«, »postaviti standard višje«. Radi izkoristimo vse mogoče omilitve na normativni ravni in naši predpisi so se začeli polniti z izjemami od pravil, s to izjemo pa ono omilitvijo in novimi in novimi izjemami. To je zdaj del pravne kulture, ki je kar grozna.

Izjeme in omilitve gredo vedno in samo na račun okolja in narave, koristijo pa močnim industrijam in intenzivnemu kmetijstvu, ki ima močne lobiste. No, edina izjema pri nas je marca 2024 sprejeta zaostritev pri izpustih za cementarne-sosežigalnice odpadkov, ki je bila sprejeta za Salonit Anhovo. 

Vsaka država v EU ima pravico pri sebi določiti standarde, strožje od minimalno zahtevanega standarda, ki ga določi EU. Slovenija je za izpuste cementarn, ki sežigajo odpadke, v zakonu o varstvu okolja izjemoma določila višji standard. Druge take izjeme, kjer bi zahtevali več od minimuma EU, ne poznam. Praviloma, kot sem omenila, uveljavimo vse mogoče omilitve, ki jih dopušča EU.

Ta uzakonjena zaostritev za cementarne je dobra in je v svojem bistvu poteza osnovne pravičnosti, saj so na ravni EU cementarne v primerjavi s specializiranimi sežigalnicami v privilegiranem položaju, ljudje ob njih pa diskriminirani, njihovo zdravje bolj ogroženo, kar je leta 2026 nepojmljivo!

Bi pa glede pravnega varovanja našega okolja poudarila še eno pomembno dejstvo, ki je pri nas bistveno premalo ozaveščeno: ključni mehanizem varstva okolja je urejanje prostora. Seveda oba sistemska zakona, torej zakon o varstvu okolja in zakon o ohranjanju narave, postavljata neke standarde od zgoraj navzdol, ki jih zahteva EU – na našo srečo, bom rekla. A dejansko stanje v prostoru, urejanje tega je nacionalna stvar.

Pri urejanju prostora se torej vidi naša nacionalna ustvarjalnost, bolj kaos, če pomislimo zgolj na pozidanost poplavnih območij in ogromno škodo, ki so jo povzročile poplave, pa na cestne zamaške okoli Ljubljane, nove megalomanske bloke, ki se množijo brez dograjevanja osnovne infrastrukture, vrtcev … 

Razpolaganje s prostorom je nacionalna stvar. In naše zakonsko urejanje prostora je en tak madež, ki se je v teh letih dobesedno razlezel. Bom pojasnila, zakaj.

Leta 2003 smo dobili prvi »svoj« zakon o urejanju prostora, prej je bil še jugoslovanski, in ta novi zakon je bil smiseln. V delu, ki je urejal sodelovanje javnosti, kar je nujna sestavina takega zakona, je prinesel »prostorske konference«, kjer so se mnenjedajalci srečevali in usklajevali interese. Urejanje prostora je namreč predvsem nekakšna arena, kjer se srečajo interesi, se preverijo in se poskušajo uravnotežiti na optimalno izvedbeno raven, seveda z upoštevanjem vseh javnih dobrobiti, zakon pa zgolj ureja protokole in postopke tega usklajevanja.

V tistem času je še bilo čutiti duha nekdanjega urbanizma, ki je bil v prejšnji državi zelo močan. Šlo je za pogled od zgoraj navzdol, kaj se sme delati s prostorom in kaj ne, kje se bo delalo kaj, in to je bilo zelo pomembno. Urbanisti so kot nekakšni makroekonomisti, ki so določali, kje bomo imeli naselja, kje tovarne, industrijo, kje bomo pridelovali hrano, kje imeli športne objekte in tako naprej.

A postopno je ta urbanizem, pogled od zgoraj navzdol, izginil iz našega prostora in zakonodaje. Naj takoj opozorim, da imamo nacionalno strategijo prostorskega razvoja Slovenije, a se ta, če zelo strnem, ne preliva navzdol, v prostor.

Čeprav se niti prvi zakon v praksi še ni v celoti prijel, smo že leta 2007 pod novo vlado dobili nov zakon, to je zakon o prostorskem načrtovanju, iz katerega pa se je le nekaj let kasneje, 2010, izločilo načrtovanje državne infrastrukture. Tako se je urejanje prostora razdrobilo, nastal je kaos zaradi številnih veljavnih oblik prostorskih načrtov predvsem na občinski ravni. Že leta 2012 je nova vlada obudila zamisel, da bi vse spet postavili na novo, celostno, in leta 2017 smo dobili nov zakon o urejanju prostora, tako imenovani ZUreP-2, ki je začel veljati sredi leta 2018. A spet so sledile spremembe in leta 2021 ZUreP-3 z novimi izjemami. Mislim, da strokovnjaki, vključeni v te procese, temu ne morejo več slediti. Prostorsko načrtovanje bi moralo biti zaradi svojih dolgoročnih učinkov nekaj najbolj stabilnega.

Radi izkoristimo vse mogoče omilitve na normativni ravni, naši predpisi so se začeli polniti z izjemami. To je zdaj del pravne kulture, ki je kar grozna.

Zanimivo je že to, da je imel ZUreP-1 191 členov, ZUreP-2 303 člene, ZUreP-3 pa jih ima 343. 

Ja, čeprav je pri vseh spremembah vsakič in vedno prisotna povsem ista retorika, ki gre »smo poenostavili postopke«, »smo skrajšali roke« in »smo odpravili administrativne napake«.

Morda nekateri ljudje, ki so bili vpleteni v te spremembe, dejansko verjamejo, da so izboljšali prostorsko urejanje, ampak sama na tej daljši časovnici prepoznavam predvsem, da je uvodni del zakona, ta prva tretjina, ki govori o splošnem javnem interesu urejanja prostora, vse boljša, ta drugi, izvedbeni del, pa je vse slabši. Kjer bi morale biti izvedbeno postavljene močne varovalke, da se vsi prej omenjeni javni interesi udejanjijo, te varovalke zaradi številnih izjem oslabijo. In ko slišim »odprava administrativnih ovir« na ravni prostorskega načrtovanja, to pomeni zgolj novo odklapljanje varovalk javnega interesa. Zaradi tega je država vse bolj oslabljena na ravni varovanja javnega interesa, ker je preveč pod pritiskom aktualnih političnih interesov, ki sledijo interesom zlasti kapitalskih centrov moči.

Zakon recimo zahteva, da se pri urejanju prostora upoštevata javni in zasebni interes, se skrbno pretehtata in se poskrbi, da »zasebni interes ne škoduje javnemu«. 

Saj pravim, zelo lepo je v zakonu o urejanju prostora napisan ta prvi del, ki govori o javnem interesu, kamor spada vse od javnega zdravja do javnih površin. Recimo 30. člen govori o »zagotavljanju zadostnih javnih površin v naseljih«. Javne površine so grajene in zelene, ampak kje in kako se to zagotavljanje zgodi? Lepo piše, super, a v praksi danes hodimo po zeleni javni površini, jutri pa nam izgine izpod nog.

Od ZUreP-2, zlasti tam nekje od leta 2019, se nam dogaja še večja sistemska anomalija, ki bo šele udarila. Kljub mnoštvu členov in sistemu državnega prostorskega načrtovanja, ki naj bi deloval, se v praksi večina prostorskega načrtovanja pri nas zgodi na podlagi občinskih podrobnih prostorskih načrtov, tako imenovanih OPPN. V zadnjih letih, po letu 2019, pa se čedalje več gradi in dodaja v prostor kar na podlagi tako imenovanih lokacijskih preveritev. To je instrument, ki naj bi omogočil večjo prožnost sistema in s katerim v prostor prihajajo neki odmiki od že sprejetih prostorskih izvedbenih aktov, seveda z nekaterimi omejitvami.

Razlik med volkom in medvedom je veliko. Ena od pomenljivih razlik je ne nazadnje tudi, da imamo v podeželskih gostilnah na menijih medvedove šape pa paštetke.

Šlo naj bi za manjše odmike, o katerih odločajo občine, a skrb zbuja množičnost teh sprememb. 

Vlogo za lokacijsko preveritev, torej odmik od prostorskih aktov, vloži investitor, doda elaborat, ki ga sam naroči in plača in v katerem utemeljuje, zakaj je odmik nujen in zakonit. Potem občinski urbanist, ki je lahko notranji ali ga občina najema, v 30 dneh preveri skladnost elaborata z zakonom. Na koncu vse potrdi občinski svet. Gre hitro, z minimalno javno razpravo ali sploh brez nje, lokacijske preveritve pa po nekaterih informacijah s terena postajajo celo prevladujoč način posegov v prostor!

S tem se ruši hierarhija prostorskega načrtovanja, kjer je na ravni občine na vrhu mega strateški dokument OPN, občinski prostorski načrt, ki upošteva javni interes in se usklajuje. Ta ima nato pod sabo že omenjene OPPN, občinske podrobne prostorske načrte, ki izvedbeno določijo posamezne investicije, objekte, predvidene v krovnem načrtu. Povsem zunaj tega načrtovanja pa potekajo lokacijske preveritve, po načelu tukaj potrebujemo še nekaj metrov, tam bi zamaknili malo naprej, tukaj prav tako, pa nekaj metrov bi dodali in podobno.

Seveda mora obstajati ventilček, fleksibilnost, ki malo popusti pri projektih, a mora ostati izjema, izredni instrument. Če pa se začne prostor spreminjati predvsem z uporabo teh ventilčkov, torej z lokacijskimi preveritvami, je to narobe. V prostor se tako od spodaj vrivajo povsem drugačne rešitve, kot bi se morale preliti iz strategij od zgoraj. Obdobno potem občine te odobrene izjeme integrirajo »od spodaj navzgor« v OPN in ga tako »nacefrajo« – sploh, če je teh sprememb zelo veliko.

Če se potem enkrat sprejme nov OPN, se omejitve mogoče širitve kvadratnih metrov stavbnih zemljišč lahko štejejo na novo, z novimi lokacijskimi preveritvami.

Omenili ste javni interes. V javnem interesu zagotovo ni, da bo začela kanalizacija teči neposredno nad biološkim filtrom, ki zagotavlja pitno vodo 300 tisoč ljudem v prestolnici. A je vse celo zakonito.

Stvari so pri nas lahko zakonito narejene zaradi vseh mogočih izjem, predvsem pa, ker se projekti razsekajo in se po delih obravnavajo v ločenih postopkih, nepovezano. Končni rezultat je »na zakonu temelječa odločitev«. Težav ali lukenj je več, pragovi, ki določajo, kdaj je treba za projekt delati presojo okoljskih vplivov, so postavljeni na najvišjo mogočo prečko, ki jo še dopušča EU, nihče zares ne nadzira, ali se je projekt razrezal ali ne, in s tem se veliko projektov izogne presoji.

Dodatna velika in sistemska težava tukaj je, da tudi če se opravi okoljska presoja, so izdelovalci okoljskih presoj ekonomsko odvisni od naročnika, torej jih naročnik sam izbere in plača.

Presoje vplivov na okolje so zaradi te odvisnosti izdelovalcev od investitorjev lahko pristranske. 

Ta ureditev je pomembna težava prej omenjenega zakona o varstvu okolja. Vleče se kot rdeča nit že leta in se ne reši, čeprav nanjo v nevladnem sektorju izrecno opozarjamo. Seveda imajo ti presojevalci strokovno integriteto, vendar so finančno odvisni od naročnikov in to ima posledice.

V zakonu o varstvu okolja iz leta 2004 smo imeli uzakonjen režim, ki je dopuščal revizijo okoljskega poročila, potem pa so to z nekimi argumenti odstranili iz zakona in napovedali, da bodo presojevalce licencirali, da bo zanje uveden izpit in potem register. To so uzakonili leta 2008, potrebni bi bili izvedbeni pravilniki, a se je z njimi izjemno zamujalo. Konec leta 2012 smo le dočakali predloge teh pravilnikov in sistem bi se lahko začel izvajati, pa je spet prišlo do sprememb zakona o varstvu okolja. Dobro se spomnim, da je bil dan v javno razpravo čez novoletne praznike, potem pa je prišlo do vlade gradivo, kjer je bilo iz zakona črtano celotno poglavje, ki je govorilo o licenciranju. Izgovor je bil, da bi bilo to preveliko administrativno breme za Agencijo RS za okolje, ki bi ji to naložili. Od takrat imamo prosti trg, iz EU so leta 2011 prišle neke minimalne zahteve glede izobrazbe vodij projektov, a to je prosti trg.

Predlagali ste, da bi podjetja vplačevala v sklad, potem pa bi nekdo neodvisen, ne več sam investitor, izbral presojevalca za projekt, ki bi bil plačan iz sklada. 

Mogočih je več rešitev. Vzpostaviti bi morali smiseln sistem, primeren za majhno državo, kot je Slovenija, ki ne bi nikogar preveč obremenil. Lahko bi šlo po zgledu sodnih izvedencev, ki niso neposredno odvisni od stranke. Tukaj ni težava najti rešitev, ampak je težava odsotnost politične volje, da bi rešitev uzakonili. Tako je zaradi prevladujočega interesa kapitala, da ostane, kot je.

Iz vsega tega prepoznamo odnos, ki ga je brez slepomišenja razkril bivši okoljski minister Andrej Vizjak: »Narava, vse te stvari so vrednote, ki morajo biti spoštovane, vendar na postopkovno učinkovit način, da lahko investitor v doglednem času začne delo.« 

V tem kontekstu je zame skrb zbujajoča tudi nedavna izjava sedanjega ministra za naravne vire in prostor (Novaka, op. a.), ki je rekel, da so zdaj postopki urejanja prostora določeni »na jasen in učinkovit način«, da se da zelo hitro priti do prostorskih načrtov, vendar so okoljske presoje tisto, kar je problematično. Tako razmišljanje je sporno, presoje vplivov na okolje morajo biti temeljite in celostne, ne morejo biti zreducirane na pet kljukic tipa je-ni, je-ni.

Tukaj je izrazita težava vseh vlad, katerihkoli, in ne nazadnje tudi celotne naše konzumeristične zahodne družbe – kratkoročno gledanje. Vlade vse razumejo mandatno, za obdobje največ štirih let, v naravi in okolju pa nima nič takega cikla. Gledati bi morali dolgoročno, vse je tek na dolge proge z nepriljubljenimi začetki, sploh politično.

Vendar ta ponavljajoča se politična kultura mandatov odvrača in celo skuša zavestno odvrniti ljudi, družbo od dolgoročnega pogleda, kaj je potrebno za upoštevanje javnega interesa, torej za dobrobit celotne skupnosti in prihodnjih generacij. Te dolgoročnosti ni več na našem miselnem meniju. Ljudje dostikrat rečejo, pa kaj ta civilna družba ali pa neke skupine ljudi lahko sploh naredijo. Ampak ravno na tej točki smo ključni: družba, ljudje smo zares tista edina konstanta javnih interesov, ki lahko premesti, nadomesti in opozarja na ta »demokratični primanjkljaj«, nastajajoč z mandati politikov. Neorganizirana in šibka civilna družba lahko pomeni konec uveljavljanja javnega interesa.

Enkrat sem prebrala, da takrat, ko je temno ali pa ko obupaš ali misliš, da nič ne moreš, še zmeraj lahko podpiraš ljudi, ki delajo dobro. Takrat delaj vsaj to.

Tukaj bi spomnila še na en predlog politike, ki ji ga na srečo ni uspelo uzakoniti: da pri presoji projektov uradni organi, ki podajajo mnenja o projektih, od agencije za okolje, zavoda za varstvo narave do zavoda za varstvo kulturne dediščine, ne bi več smeli dajati negativnih mnenj. Da bi bilo torej vse, kar bi predlagali investitorji, odobreno. 

Pod prejšnjo vlado je obstajala zamisel, da institucije, ki so mnenjedajalci v postopkih, ne bi smele dati zavrnilnega mnenja, ampak bi morale vedno dati »napotovalno« mnenje. Torej povedati, kaj naj investitor naredi, da bo šlo, da se bo projekt lahko speljal. Kako nemogoča je taka zahteva, sem takrat ponazorila s primerom, da je to enako, kot če bi od nekoga zahtevali, naj pove, kako prevelik avto vendarle spraviti v premajhno garažo.

Gredo pa sedanje zakonske rešitve v smeri, da se mnenjedajalcem krajšajo roki za odziv. Če se ne morejo odzvati v roku, velja domneva, da se strinjajo.

Eden od pomembnih mnenjedajalcev je Zavod RS za varstvo narave, ki je institucionalizirani varuh narave. Kako izvaja to svoje poslanstvo? 

Zavod je postavljen na način, da naj bi to poslanstvo opravljal neodvisno, saj formalno ne sodi pod nobeno ministrstvo, vendar o vodstvu odloča oblast.

Recimo v zakonu o ohranjanju narave, ki izhaja iz habitatne in ptičje direktive, ki sta res izjemno, izjemno pomembna akta EU, imamo 118. člen, v katerem piše, da ima zavod pravico in dolžnost – pazite: dolžnost! – zastopati interese ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot v vseh upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet so sestavine biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana območja. Vprašati se moramo, kje so ti postopki, ki jih zavod sproža ali vanje vstopa po zakonski dolžnosti. Jaz zanje ne vem, čeprav bi moral biti ta člen vsak dan na tapeti, če bi se izvajal. Zavod bi moral sam po sebi nastopiti recimo v postopkih, ki smo jih vodili za volkove, pa ni.

Volkove ste »rešili«, a tam je bila drugačna zgodba, kot je na drugem aktualnem področju, to je pri medvedih. 

O tem bi lahko govorila ves dan. Medvedi in volkovi so ta trenutek pravno gledano enako obravnavani, njihov odstrel, leporečno »odvzem iz narave«, poteka po enakem režimu odločb. Vendar je treba vedeti, da je situacija pri obeh vrstah bistveno različna in da bi bil pri medvedu zdaj končno potreben občutljiv pristop, saj situacija nikakor ni črno-bela.

Pri volkovih je naša intervencija trajala osem let. Leta 2012 je bilo tako, da smo imeli v državi okrog 35 volkov. To je bila neka najnižja ocena, ki je kazala, da je vrsta v nesporno slabem stanju. Danes je ocena, da jih imamo okrog 120, kar je boljše, ni pa še menda čisto zadovoljivo stanje v smislu genske variabilnosti.

Kakorkoli, pravniki se odločimo za postopke, ko imamo dovolj argumentov, in slabo stanje vrste zagotovo je nuja.

Pri uporabi izjeme za odstrel volka se je šla država posebno igro. Ob pristopu k EU smo imeli uredbo o prostoživečih živalih, ki je bila skladna s habitatno direktivo EU in je predvidevala, da se odstrel določi z upravno odločbo. Hkrati naš zakon o ohranjanju narave dopušča, da nevladne organizacije lahko vstopijo v postopek. Ko so bili določeni prvi odstreli, je ena od nevladnih organizacij vstopila v postopek, to pa seveda ni bilo povšeči oblasti in si je omislila pravni trik: odstrel je namesto z odločbo določila s pravilnikom. Pravno je to velika sprememba, saj pravilnik lahko spodbijaš le na ustavnem sodišču. Več nevladnih organizacij s statusom javnega interesa varovanja okolja nas je šlo takrat na ustavno sodišče, to pa je reklo, da nimamo pravnega interesa, ker delujemo na polju okolja. Ko smo potem postopek sprožili z organizacijo, ki ima status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave, so nam odgovorili, da so volkovi, za katere se borimo, že mrtvi, ker so vmes »odvzem« že izpeljali, in da pač nimamo več pravnega interesa. Počakali smo na naslednji pravilnik o odstrelu, takoj sprožili postopek, da volkov ne bi prej ustrelili, a tokrat nam ustavno sodišče reče: ne, ta priloga pravilnika, kjer so napisani volkovi za odstrel, je tako individualizirana, da ne gre za splošni akt in zato mi nismo pristojni, pojdite na upravno sodišče. Tam smo nato postopek sprožili in uspelo nam je, to je bilo leta 2015.

Bili smo prepričani, da bodo zaradi razsodbe namesto pravilnika spet uvedli odločbo, a je niso – odstrel so določili z odlokom vlade! In smo morali ves krog ponoviti, ustavno in vzporedno upravno sodišče, in smo zmagali. Kljub temu je za naslednje leto vlada spet sprejela nov odlok in nam ga je spet uspelo razveljaviti. No, v naslednjem odloku volkov ni bilo več. So si pa potem kot obvod za odstrel zamislili interventni zakon, ki pa je bil na našo pobudo razveljavljen. Od takrat se v primeru incidentov izvaja izjemni odstrel po upravnih odločbah.

Za volka je bilo pravno in strateško gledano več gradiva, na katero se je bilo mogoče opreti, zlasti pa je bil, kot rečeno, v slabem stanju, kar medved ni.

Čiste vzporednice med volkom in medvedom niso mogoče? Medvedov naj bi imeli od 950 do 1100, po ocenah, znanih javnosti. 

Ne. Medved ima povsem drugačno naturo. Volk je tropna žival, samec in samica se držita skupaj, pri medvedih pa samica z mladiči tava okrog in gre rajši v bližino naselij, da se izogne samcem. Zaradi tega približevanja jih tudi krmijo bolj v notranjosti gozda. Razlik je še veliko, za volka dejansko ni registriranih napadov na človeka, za medveda pa so, ena od pomenljivih razlik je ne nazadnje tudi, da imamo v podeželskih gostilnah na menijih medvedove šape pa paštetke, kar tudi kaže na drugačno ozadje. Skratka, gre za različni zgodbi.

Leta 2019 je nastajala strategija za medveda, ki pa je nekje ostala, videti je bila smiselno, da bi postopno prišli do uravnavanja populacije, da bi bila manjša. A zdaj smo tu, kjer smo.

Menim pa, da situacija ni črno-bela. Ne smemo spregledati niti dejstva, da je upravno sodišče leta 2022 že odločilo, da je večji odstrel utemeljen in skladen z zahtevami habitatne direktive. Menim, da je treba sprejeti novo dobro in usklajeno strategijo upravljanja medveda.

Vlade vse razumejo mandatno, za obdobje največ štirih let, v naravi in okolju pa nima nič takega cikla. Gledati bi morali dolgoročno, vse je tek na dolge proge z nepriljubljenimi začetki, sploh politično.

Naj vas zdaj za konec vprašam še, na kaj ste na svoji poklicni poti ponosni in kaj vam zbuja grenkobo. 

Na tem področju smo vsak dan v stiku z informacijami, ki niso ugodne. Zavedamo se stanja planeta, kar se tiče okolja, kar se tiče trendov. Osebno mi zavedanje tega ne daje nobene možnosti, da ne delam, kar lahko, kolikor lahko. Čeprav se absolutno zavedam, da je delo Sizifovo, na dnevni, mesečni, letni ravni. Opisala sem primer volka, ta primer mi je prinesel zadovoljstvo zaradi vztrajnega dela, s katerim prideš do zakonite situacije v dobro zavarovane vrste. A potem pride evropska komisija in spremeni habitatno direktivo in z eno potezo poruši vse to varstvo volka. Seveda imamo kot država možnost, da ohranimo tako varstvo, kot je zdaj, ampak ta primer kaže, da nekdo premakne samo en gumb in gre stvar nazaj.

Obupala nisem nikoli. Grenkoba je le v tem, da nekako težko sprejemam, da imamo kot človeštvo enormen potencial, ki se izraža na številnih poljih od umetnosti, znanosti, tudi v empatiji, dobroti, da pa ta potencial pogosto tako bedno in na nizki ravni kolektivno uresničujemo.

Motivacija so zame ljudje, ki me obkrožajo. Enkrat sem prebrala, da takrat, ko je temno ali pa ko obupaš ali misliš, da nič ne moreš, še zmeraj lahko podpiraš ljudi, ki delajo dobro. Takrat delaj vsaj to. Ljudje, ki jih imam okrog sebe in s katerimi delam, me motivirajo. Upam, da tudi jaz puščam sled v njih in je to morda največ, kar lahko pokažem.

Konec koncev sem bila dolgo sama na tem polju, zdaj pa imam na PIC še dva odlična kolega in upam, da se bodo še kakšni motivirani pravniki in pravnice odločili za to področje.