Prvi teden / Konspirativnost, nadzor nad poslanci in zavajanje javnosti

Predsednica republike Nataša Pirc Musar se je po posvetovanju s poslanskimi skupinami odločila, da državnemu zboru za mandatarja ne bo predlagala nikogar, saj ne želi predlagati kandidata za vodenje manjšinske vlade. Obema, Robertu Golobu in Janezu Janši, manjka nekaj glasov do potrebnih 46 za sestavo vlade, pri čemer je prvi zavrnil možnost sestavljanja manjšinske vlade, drugi pa jo je vmes že sestavil (ob podpori stranke Resnica, ki pa naj ne bi vstopila v koalicijo), čeprav javno trdi drugače. Toda pri vsem tem ni jasno, kaj bo s prvim tajnim glasovanjem (o predsedniku državnega zbora), zoper katero je na ustavno sodišče vložena ustavna pritožba.

Dr. Rajko Pirnat, profesor upravnega prava na ljubljanski pravni fakulteti, v prostem času prvi mož svetovalnega imperija, sicer trdi, da si je predsednica izbrala možnost, ki naj je ne bi imela: »Ustava je napisana tako, da mora obstajati kandidat, o katerem se glasuje, sicer se sploh ne more preiti v drugi krog. Mislim, da je to ustavna dolžnost predsednika republike.«

Da Pirnatova razlaga ne zdrži, kaže zelo podoben položaj iz leta 2018, ko tedanji predsednik Borut Pahor v prvem krogu prav tako ni predlagal nobenega kandidata v izvolitev. Mandatarstvo je sicer ponudil obema, Janši in Marjanu Šarcu, a nobeden od njiju ni podal soglasja h kandidaturi. Svet se zato ni podrl in se ne bo niti tokrat – državni zbor se bo seznanil z odločitvijo predsednice republike in teči bo začel 14-dnevni rok, v katerem lahko kandidata predlagajo poslanci. In ga tudi bodo. Čeprav Janša trdi, da ne sestavlja vlade, drži prav nasprotno – za mandatarja pa bo zelo verjetno izvoljen z enako večino 48 glasov, kot je bil Stevanović za predsednika državnega zbora.

Janša bo sestavil manjšinsko in šibko vlado, kar je ves čas trdil, da ne bo storil, in predsednik Resnice Zoran Stevanović bo de facto »šel v vlado« z Janšo, kar je ves čas trdil, da ne bo storil. No, vlada bo formalno sicer morda res manjšinska, a zaradi neposredne, posredne, aktivne ali pasivne podpore Resnice nikakor ne bo šibka.

Visi pa nad izvolitvijo Stevanovića na čelo državnega zbora že omenjena senca. Poslanci trojčka NSi, Demokratov in Resnice so na tajnem glasovanju označili glasovnice. Verjetno so Janezu Janši morali dokazati podporo vladi pod vodstvom SDS, ki je prav tako prispevala glasove za Stevanovićevo izvolitev. Gibanje Svoboda je na ustavno sodišče vložilo ustavno pritožbo zoper sklep o izvolitvi predsednika državnega zbora in pobudo za oceno ustavnosti poslovnika državnega zbora. Z označevanjem glasovnic je bil po mnenju predstavnikov Svobode kršen osnovni namen tajnega glasovanja, ki je – tajnost glasovanja. Zapovedana tajnost naj bi poslancem omogočala, da se odločajo po svoji vesti. Gre za pravico, ki jim jo v 82. členu daje ustava: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.«

Pričakovati je, da bo ustavno sodišče o zadevi odločalo prednostno, je pa zadeva precej unikatna. Mogoči so prav vsi scenariji, od tega, da se ustavno sodišče izreče za nepristojno in se izogne odločanju, do dejanske razveljavitve glasovanja, s katerim je bil Stevanović izvoljen na čelo državnega zbora. To bi sicer pomenilo dokaj radikalen poseg v avtonomijo zakonodajne oblasti. A hkrati je bila »na tnalu« zelo pomembna ustavna pravica – avtonomija poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila. Pri volitvah predsednika državnega zbora ni dvoma, da so bili vezani na navodila, in to ne le vodstva vsak svoje stranke, pač pa celo drugih, saj so bili očitno dogovorjeni, kako točno bodo označevali glasovnice, da ne bo nobene »pomote«, kako je kdo glasoval.

Konspirativnost, nadzor nad poslanci in zavajanje javnosti, ki jih vidimo pri bodoči večini petih političnih strank z desnega političnega pola, so morda sicer po svoje pričakovani, a hkrati kažejo na skrb zbujajoč način vladanja.