Teden / Nimamo neumnih otrok

Osnovnošolci so pred kratkim prejeli neuradne rezultate nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). Že drugo leto ti pri devetošolcih prispevajo 40 odstotkov točk, potrebnih za vpis na srednjo šolo, kadar ta vpis omeji. Pri tem se vsako leto znova omenjajo primerjave z rezultati iz preteklih let, tudi letos se dosežki opisujejo kot »katastrofalni«.

Kakor opozarja dr. Janez Vogrinc, primerjanje dveh različnih generacij, ki rešujeta različne preizkuse v različnih okoliščinah, ni smiselno. Pomembneje je pogledati širše, večletne trende, ti pa kažejo postopno slabšanje nekaterih ključnih znanj in veščin.

Med največjimi težavami je bralna pismenost. Učenci imajo vse več težav z razumevanjem daljših in zapletenejših besedil, hkrati je opaziti tudi manjšo zbranost. Težave se ne kažejo le pri slovenščini, temveč tudi pri drugih predmetih, kjer je razumevanje besedila ključno. Zaradi tega so odgovori učencev pogosto nenatančni in nepopolni, kar je deloma posledica nerazumevanja navodil, deloma pa tega, da so učitelji včasih prehitro zadovoljni z odgovori.

Razlogi za vse slabšo bralno pismenost ne izhajajo le iz šole. Gre za širši družbeni problem. Raziskava Knjiga in bralci 2024 kaže, da beremo vse manj, pa tudi manj kakovostna besedila. Šola bi lahko tukaj igrala večjo vlogo, vendar je pogosto preveč popustljiva, zlasti pri zahtevah po natančnosti in razumevanju. Po sogovornikovem mnenju bi morala bolj vztrajati pri osnovah, kot so bralna pismenost, pravopis in jasno izražanje.

Na tem mestu je treba omeniti tehnologijo in kadrovsko stisko v šolstvu. Tehnologija sama po sebi ni sporna, poudarja sogovornik. Težava je v pasivni, nekritični rabi tehnologije, ko ta nadomešča razmišljanje, namesto da bi ga spodbujala. Ključno bi bilo učence naučiti smiselne, premišljene rabe tehnologije ter jih ozaveščati o njenih pasteh, ne zgolj omejevati rabo. Kadrovska podhranjenost šol pa to onemogoča. Učitelji so pogosto preobremenjeni, primanjkuje tudi ustrezno usposobljenega kadra, zlasti na nekaterih predmetnih področjih, kot so posamezni naravoslovni predmeti. To pomeni manj časa za individualno delo z učenci in manj možnosti za poglobljeno obravnavo zahtevnejših vsebin.

Kljub temu so vidni tudi pozitivni trendi. Udeležba na NPZ se je povečala, manj je neopravičene odsotnosti, več učencev se udeleži tudi preizkusa pri tretjem predmetu, čeprav ta ne vpliva na vpisne točke. Ob tem sogovornik opozarja še na pomembno dejstvo, da NPZ niso zasnovani enako kot siceršnji šolski preizkusi, preverjajo višje ravni znanja in razumevanja, zato so rezultati praviloma slabši, kot so sicer pri šolskih preizkusih. Njihov namen ni le preverjanje trenutnega znanja, temveč trajnost že pridobljenega.

Večji poudarek na NPZ namesto na ocenah je zato koristen, saj ti preizkusi omogočajo boljšo primerljivost rezultatov, česar za ocene po šolah ne moremo trditi. Ne le testi in spraševanje, predvsem učitelji se po posameznih šolah precej razlikujejo, njihove zahteve recimo, pa tudi, morda še pomembneje, njihove sposobnosti predajanja znanja, potrpljenje, posluh za učence in navsezadnje prilagajanje novim, drugačnim generacijam otrok.

Tudi zato NPZ, kljub omejitvam, ponujajo vsaj deloma enotnejšo sliko znanja in hkrati pomembno izhodišče za razmislek, kje so danes ključne preizkušnje šolskega sistema.