Teden / Slovo zasebnosti in varnosti na spletu?

Evropska komisija skuša spet ugoditi tehnološkim velikanom, namesto da bi skrbela za digitalne pravice, zasebnost in varnost državljanov. Na to gotovo kaže sprememba temeljne definicije, kaj sploh so osebni podatki. Do zdaj se je uporabljala razmeroma jasna definicija iz splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR), po kateri so osebni podatki vsi podatki, ki se nanašajo na določljivo osebo. V skladu z digitalnim omnibusom, ki ga želi uvesti evropska komisija, naj bi po novem veljalo, da podatki niso več »osebni«, če podjetje zatrdi, da nima sredstev, s katerimi bi posameznika razumno identificiralo. Psevdonimizirani podatki, pri katerih so neposredni identifikatorji zamenjani z umetnimi kodami ali sklici, tako da so lahko pripisljivi neki osebi le z dostopom do, recimo, ločeno shranjenega »ključa«, zdaj ne bi več sodili v okvir zaščite, ampak bi zanje veljala splošna uredba.

Seveda te spremembe ne koristijo ljudem. Organizacija Corporate Europe Observatory, nevladna organizacija iz Bruslja, ki nadzoruje delo lobistov znotraj EU, je prepoznala še druge prvine digitalnega omnibusa, ki natančno upoštevajo zahteve lobijev velikih tehnoloških podjetij. Denimo omejevanje dostopa do lastnih osebnih podatkov, ki so jih zbrala tehnološka podjetja, ali predlog, da bi podjetja lahko osebne podatke uporabnikov uporabljala za učenje umetne inteligence brez izrecne posameznikove privolitve.

Bram Vranken iz organizacije Corporate Europe Observatory je pri tem poudaril še en skrb zbujajoč podatek. Velika tehnološka podjetja, zlasti Meta, se vse pogosteje povezujejo s skrajno desnimi političnimi akterji v evropskem parlamentu. V središču teh pogovorov naj bi bil prav digitalni omnibus. To nakazuje »željo Mete, da bi močno podporo deregulaciji, ki jo je opaziti pri skrajno desnih poslancih evropskega parlamenta, izkoristila za lastne namene, s tem pa se tudi zdi, da gre za širitev strategije iz ZDA, kjer se je Meta povezala s Trumpovo administracijo«.

Ena izmed rešitev, ki jih med drugim predlaga Vranken, je uporaba člena 5.3 konvencije o nadzoru nad tobakom (Framework Convention on Tobacco Control) WHO, ki zahteva varovanje pred komercialnimi in drugimi interesnimi vplivi pri oblikovanju in izvajanju politik na področju nadzora. Prav tako poudarja, da »EU že ima vzpostavljen obsežen nabor zakonskih okvirov, od splošne uredbe o varstvu podatkov do akta o digitalnih storitvah (DSA) in akta o digitalnih trgih (DMA). A ti predpisi večinoma ostajajo neizvajani. Namesto da komisija popušča pritiskom velikih tehnoloških podjetij, bi morala odločneje okrepiti uveljavljanje že vzpostavljenih zakonskih okvirov.« Vranken poudarja, da tehnološki monopoli s temi škodljivimi poslovnimi modeli kujejo ogromne dobičke. Že dlje pa opažamo tudi pomembne družbene posledice, med drugim širjenje dezinformacij. Pravno varstvo zasebnosti na spletu ni več tako samoumevno kot nekoč, vse bolj je privilegij. Vprašanje je, ali nam ga bo še uspelo ohraniti kot pravico.