V središču / Se dobimo pred Namo?

Podobno, kot je žgečkljivo opozarjal reklamni slogan, ki je že ob objavi pred približno dvema desetletjema deloval precej cringe – to v slovenskem prevodu pomeni, da je povzročal kremženje, mešanico nelagodja in sramu –, se nam tudi danes lahko zapiše, da Nama še stoji. Mišljeno je dobesedno, stoji torej Nama, monumentalna ljubljanska stavba, v kateri že vse od štiridesetih let prejšnjega stoletja deluje prva slovenska veleblagovnica, in ne intimna dela teles priletnih možakarjev, ki sta nekoč z jumbo plakatov opozarjala na svojo potentnost.

Pa vendar je še nedavno kazalo drugače. Kazalo je, da bomo Namo izgubili. Novembra 2024 je odjeknila novica, da bodo septembra 2025 veleblagovnico za vedno zaprli, in takrat je med zainteresirano javnostjo nastala manjša panika. Med zaskrbljenimi prodajalkami in prodajalci, ki so bili v Nami zaposleni po več desetletij in jim je grozila odpoved, in med stalnimi strankami, Ljubljančankami in Ljubljančani, pa tudi prebivalci krajev drugod po Sloveniji, ki so nejevoljni in v paniki klicali prodajalke, ali je to res in kaj bo zdaj. O zaprtju so poročali ne le lokalni mediji, ampak tudi vsi ta veliki in pomembni.

Nekje vmes so se načrti spremenili. Kljub prvotni napovedi zaprtja ter načrtovani obsežni arhitekturni in vsebinski prenovi objekta je Nama vrata zaprla le za kratek čas. In ko so jo septembra ponovno odprli, je bila njena podoba bolj ali manj enaka kot prej. Tako se je odločila družba Morgan Finance SL, novi najemnik, ki je ohranil Namina prva tri nadstropja in levi del pritličja. Desni del pa je od lastnika objekta, družbe Nama, d. o. o., najel Nike za svojo trgovino. Po novem je pritličje torej pregrajeno in ima dva ločena vhoda, enega s Tomšičeve ulice (tega je obdržala Nama), drugega s Cankarjeve ulice (ta je pripadel novi trgovini Nike). Mimoidoči, ki so se nekoč namesto po bližnjem pločniku radi sprehodili kar po pritličju veleblagovnice, se s tem še niso sprijaznili. A prodajne vsebine so bolj ali manj enake ali podobne. Tudi v četrtem in petem nadstropju, kjer ostajata poslovalnici Kristala in Baby centra.

Ko je princ Charles leta 1998 obiskal Ljubljano, smo mu pokazali – ja, Namo. Nanjo vežemo kup individualnih spominov, ki so v desetletjih stkali našega skupnega.

Skratka, Nama še stoji. Pa vendar je že sama napoved zaprtja, ki ga potem ni zares bilo, že sama misel o spremembi Name, kot jo desetletja poznamo, misel na to, da bo več kot 60 delavk in delavcev ostalo brez dela, torej, misel, da bi ta prostor lahko izgubili, v ljudeh zbudila močno nelagodje in odpor. Namreč, Nama ni kar ena trgovina. Ni ena od nešteto trgovin v središču Ljubljane, ki so podobne druga drugi, ki pridejo in grejo in katerih imen si niti ne zapomnimo, kaj šele imen tam zaposlenih prodajalk. Ne, Nama je najstarejša ljubljanska samopostrežna veleblagovnica, katere pridevnik ikonična, s katerim se navadno kiti v medijskih obvestilih, ni le spreten piarovski spin, temveč naziv, ki upravičuje njen kultni status.

Nama je pomemben del Ljubljane, nekakšno mestno oporišče, zgradba in z njo zgodba, po kateri je mesto prepoznano, je pomemben del njegove zgodovine. Je pravzaprav mestna znamenitost. Ko je princ Charles leta 1998 obiskal Ljubljano, smo mu med drugim pokazali – ja, Namo. Nanjo vežemo kup nekih individualnih spominov, ki so v desetletjih stkali našega skupnega. Kje se dobimo? Pred Namo! Pred Namo s(m)o se čakali za zmenke, prijateljice s(m)o se tam čakale za druženje na kafetu, dijaki in študentje s(m)o se znali skrivati pred dežjem, ko s(m)o čakali na šestko ali enko na avtobusni postaji na nasprotni strani ceste. In kot je povedala naša sogovornica Barbara, prodajalka iz Name, so včasih pri vhodu pogosto stali ljudje z revijo Antena v rokah, saj so bili v njej objavljeni oglasi za zmenke in so se potencialni bodoči zaljubljenci tako lažje prepoznali. Prav te bodoče zaljubljence so iz Name rade opazovale prodajalke, jih poskušale prepoznati po opisu v Anteni in se pri tem seveda neskončno zabavale.

Vse bolj prazna kulisa

Tako je pravzaprav pričakovano, da smo se ljudje na novico o napovedanem zaprtju Name odzvali s tesnobo, saj imamo že nekaj časa občutek, da v Ljubljani vse bolj izginevajo lokali, trgovine in prostori, ki imajo pomembno mesto v kolektivnem spominu in s svojo raznolikostjo ustvarjajo značaj našega mesta, ki zadnjih 20 let naglo spreminja podobo. Na to poleg odločitev mestne politike nedvomno vplivata tudi megalomanski razvoj turizma in s tem turistifikacija Ljubljane. Po podatkih Turizma Ljubljana je število prenočitev v prestolnici s skromnih 194.715 leta 2001 zraslo na kar 2,2 milijona leta 2019, podatki Statističnega urada Republike Slovenije za leto 2024 pa kažejo, da je bilo prenočitev v Ljubljani že 2.590.898.

V Strategiji razvoja turistične destinacije Ljubljana in ljubljanska regija 2021–2027 naj bi bili poleg turistov v ospredju tudi lokalni prebivalci in povečanje kakovosti njihovega življenja. Vendar se zadnja leta zdi, da je Ljubljana, sploh njeno središče, vse bolj namenjena predvsem prvim. Eden od kazalnikov sprememb je poleg očitne stanovanjske problematike in z njo akutnega pomanjkanja dostopnih stanovanj med drugim to, da je v strogem središču našega glavnega mesta večina gostinskih lokalov, restavracij ali prodajaln namenjena predvsem turistom, kar je razvidno že iz ponudbe, cen in napisov, ki goste vabijo v tujih jezikih. Če se sprehodiš tistih 700 metrov od Vodnikovega trga do Starega trga, se zdi, da je Pritličje še edina urbana utrdba, ki je v prvi vrsti namenjena lokalnim, povečini mlajšim prebivalkam in prebivalcem tega mesta. Še osrednja ljubljanska tržnica, ki je že tradicionalno priljubljeno zatočišče Ljubljančanov, je vse bolj preplavljena s turisti. A če v mestnem središču ni vsebin, namenjenih predvsem različnim skupinam lokalnega prebivalstva, in če jih te ne jemljejo za svoje, ostane mesto le prazna kulisa, muzej na prostem, kjer si turisti lahko ogledujejo simulacijo živega in avtentičnega mestnega središča, ki naj bi ga Ljubljana imela, vmes pa se okrepčajo v generičnih lokalih, kamor lokalci navadno ne hodijo, ker je gneča prevelika, cene pa enostavno previsoke.

Koliko nam pomenijo nekateri prostori in stavbe v mestu in kako nas njihovo izginjanje prizadene, priča tudi peticija, ki so jo leta 2024 zagnali prebivalci Savskega naselja za Bežigradom v Ljubljani. Ob novici, da bodo tik ob naselju zgradili krožno križišče, so začeli zbirati podpise za ohranitev okrepčevalnice Savski burek in majhnega Petrola med Šmartinsko in Savsko cesto. Ker se tamkajšnji prebivalci zavedajo, da mesto niso samo nadnadstandardna stanovanja, ki si jih povprečni meščan niti ne more privoščiti, in urejen cestni dostop do njih. V resnici potrebujemo tudi majhne oporne točke, prodajalne burekov in lokale z znosnimi cenami kave z mlekom, pa tisto malo pumpo, kamor lahko skočimo natočit bencin ali pa po cigarete ali čokolado v nedeljo popoldne, ko nam naenkrat zapaše kaj sladkega.

Potrebujemo soseske, ki živijo, prostore, kjer se srečujemo in skupaj ohranjamo to mesto živo. Potrebujemo jih tako zelo, da ko izginejo posamezne stavbe in prostori, o njih pišejo še pesniki, tako kot je to storila Anja Zag Golob, ko je v svojem debitantskem proznem delu Poskus vsakdanjosti napisala ganljivo žalostinko o zaprtju desetletja tako priljubljene Čajne hiše na Starem trgu 3 v Ljubljani.

Teža izbire

Tudi veleblagovnica Nama je zagotovo eden od prostorov, pomembnih za meščanke in meščane. In z njo oddelek spodnjega perila oziroma, natančneje, njegove prodajalke, saj te ženskam in dekletom, ki tam kupujemo perilo, še posebej modrčke, v tem mestu pomenijo ogromno. V bistvu niti nismo imele občutka, koliko, dokler se nismo konec leta 2024 zavedele, da Name in z njo tega oddelka morda kmalu ne bo več. Šele takrat smo zares začele razmišljati, zakaj nam toliko pomeni.

Namreč, znamke modrčkov, ki si jih lahko kupila na tem oddelku, seveda danes lahko dobiš na spletu, včasih še ceneje. Ampak na oddelek za spodnje perilo v Namo nisi šla zaradi popustov, ti so bili v bistvu še najmanj pomembni. Šla si, ker ti je sošolka iz srednje šole, ki je živela v Ljubljani, rekla, da tam imajo pa res veliko izbiro »in prodajalke so neskončno prijazne in ti pomagajo najti točno tak modrček, kot ti najbolj paše, ’majke mi’«. Kot najstnica, začudena, da kaj takega res obstaja, sem kljub nejeveri šla po prvo nakupovalno izkušnjo. Sploh, ko mi je sošolka zatrdila, da imajo tudi za večje oprsje kar nekaj izbire. In sem si mislila, ok, za velike joške veliko izbire, to pa moram videti.

Predvsem ženske z večjim oprsjem razumejo, da je kupovanje modrčka lahko precej mukotrpno opravilo. Raziskave sicer kažejo, da imamo ne glede na velikost ženske in deklice problematičen odnos s tem delom telesa. Denimo večja mednarodna raziskava Breast Size Satisfaction Study (2020), v katero je bilo vključenih več kot 18 tisoč žensk iz 40 držav, je pokazala, da je samo 29 odstotkov žensk zadovoljnih z velikostjo svojih prsi, 48 odstotkov bi si želelo imeti večje, 23 odstotkov pa manjše prsi. Nič od tega ne vpliva dobro na duševno in telesno zdravje žensk, saj je med drugim druga raziskava, ki so jo opravili v Veliki Britaniji (2018), pokazala, da je nezadovoljstvo z velikostjo prsi povezano tudi z manj rednim samopregledovanjem prsi za raka dojk, to pa ima neposredne posledice za zdravje žensk.

Če se sprehodiš tistih 700 metrov od Vodnikovega trga do Starega trga, je Pritličje še edina urbana utrdba, ki je v prvi vrsti namenjena Ljubljančanom, povečini mlajšim.

Za najstnice pa je samopodoba glede telesa nasploh, vsaj v zahodni družbi, precej občutljiva stvar in enako je bilo z mano in z vsemi mukami, ki sem jih doživljala z nošnjo premajhnih ali preprosto neustreznih modrčkov. Ampak prodajalkam z oddelka za perilo v Nami je to najstnico, ki je svoje oprsje, ki ga ni mogla preprosto stlačiti v topke za deset evrov in ga je dolgo dojemala predvsem kot nevšečnost, uspelo prepričati, da nakupovanje modrca ni nujno neprijetno doživetje. S toplim, a pragmatičnim pristopom so me nekako razbremenile predstav o tem, da mora biti modrček v prvi vrsti nujno nekaj seksualno privlačnega, in me izobrazile, da sta najpomembnejša funkcionalnost in udobje. Ko sem bila najstnica, sem prav zaradi teh prodajalk in tega, kako se lotevajo stvari, sprejela predstavo, da je modrček oblačilo, ki je v nasprotju s tem, o čemer nas prepričujejo mediji in zahodna popkultura, v prvi vrsti namenjeno meni in udobju mojega telesa. Ne pa zunanjemu opazovalcu za pritegnitev tako pogosto neželene seksualne pozornosti. Da ti mora biti modrček v osnovi prav in da se moraš v njem dobro počutiti in da te ne sme nič vezati in rezati po špehkastih pregibih in nežni koži pod pazduho. Da se naramnice ne smejo zarezati v ramenca in tam za nekaj časa pustiti srbeč mini kanjonček pomendrane kože. Da to ni normalno in da je mogoče dobiti modrčke, ki jih bo prijetno nositi in ti bodo olajšali nošnjo ter razbremenili držo. Da obstaja minimizer, ki oprsje optično zmanjša in te lepo oprime, da se skupek maščobnega tkiva ne razliva in ne opleta vsepovsod, kar je bistveno olajšalo ure telovadbe. Odkritje športnih nedrčkov je prišlo nekaj let kasneje.

Intimni prostor

Marinka, Vesna in Barbara so tri izmed šestih prodajalk kolektiva oddelka za spodnje perilo v Nami, ki so v preteklosti tudi meni pomagale izbrati kakšen modrček, in vse so na oddelku zaposlene od 20 do 40 let ter so zaposlitev pod novim vodstvom podjetja Morgan Finance SL tudi ohranile. Za ta članek so želele, da jih v njem navedemo le z imeni, brez priimkov. Čeprav jih marsikatera nakupovalka v Nami že precej dobro pozna. Podobno kot Alenka iz Ljubljane (69), ki pravi, da tam nakupuje že vsaj 30 let, in doda, da »je bilo perilo tam zmeraj prva klasa, samo tam sem kupovala perilo in kopalke. Nikjer drugje. Trgovke so bile vedno super. Povedala sem ji, kaj rabim, pogledala me je čez joške in mi prinesla modrčke. Točno so vedele, kateri model mi pristoji in je primeren zame.« Podobne izkušnje so v presežnikih potrdile tudi druge stranke različnih starosti, ki smo jih oktobra srečale v Nami.

Prodajalka Barbara se je v Nami zaposlila leta 1984 in je tam redno zaposlena že 42 let. Je Ljubljančanka in že z mamo je, ko je bila otrok, zmeraj hodila kupovat v Namo, nikoli v sosednjo veleblagovnico Maximarket. »Vedno smo šli v Namo. Tako se mi je zdelo normalno, da sem, ko sem sama iskala zaposlitev, prišla v Namo in vprašala, ali koga potrebujejo. Vprašali so me, ali sem pridna, in odgovorila sem, da najbrž sem,« se nasmehne. »Potem so mi ponudili štipendijo, ob koncu poletnega dela pa je sledila še nagrada. Na koncu sem si vedno kupila brisače in posteljnino. Mami je zmeraj rekla ’to si moraš kupit’, saj se s štipendijo že pripravljaš za potem, ko se boš poročila. Še danes imam cel bataljon teh brisač in tudi še eno posteljnino iz tistega časa.« Po pripravništvu se je takoj zaposlila. Na to je kar ponosna. »Na oddelku za perilo sem bila 23 let. Vmes sem bila še na otroškem oddelku, luštno, a ni bilo zame. Potem so me prestavili na tehniko, to je bila pa bomba! Dvanajst res super let. To je bilo obdobje, ko so tiste navadne gramofončke začeli izpodrivati CD-predvajalniki. Še prej je bilo obdobje barvnih televizorjev, ki so naenkrat dobili še daljinske upravljalnike. Ko sem začela prodajati, si moral iti peš do televizorja. Pa vinilke, kasete, walkmani, glasbeni stolpi … vse to smo prodajali boljše kot žemlje. V času vojne za Slovenijo smo prodali na tisoče ročnih tranzistorjev in baterij, saj smo v zakloniščih vsi poslušali, kaj se dogaja. To je bilo obdobje sprememb.« Na vprašanje, kaj je pomembno vplivalo na to, da je v Nami ostala kar 42 let, česar si generacija milenijcev, še manj predstavniki generacije Z ne moremo danes niti zamisliti, je odgovorila, da redna plača in dobri odnosi, vedno so imeli tudi dobre delovne razmere. Stalno pa je bilo čutiti kolegialnost v kolektivu.

»Povedala sem ji, kaj rabim, pogledala me je čez joške in mi prinesla modrčke. Točno so vedele, kateri model mi pristoji in je primeren zame.«

Preden se je v Nami zaposlila prodajalka Vesna, je tudi sama tam rada kupovala obleke. Kar ji je še posebej všeč na njenem delovnem mestu, je pravzaprav to, kar je všeč tudi nam, strankam, neodtujen odnos z nami. Sama pravi, da se jim tukaj lahko zares posveti in jim pomaga, v nasprotju s prejšnjo službo, kjer je stranka samo prišla, kupila in šla. Na oddelku za perilo je zaposlena že 20 let, zdaj je vodja oddelka. »Na začetku je bilo težko, ampak je bilo fajn, ker so mi kolegice zelo pomagale. Bile so zelo potrpežljive, saj veste, vprašanj je milijon. Prideš na novo, pride nova roba, všeč ti je, vse bi imel …« je ponosno zaključila. Dodala je, da celo same kdaj pomerijo izdelke, da lahko potem svetujejo strankam. »Razmislimo, kateri kaj pristoji, ena preizkusi to, druga to … saj moraš, sicer bi težko svetoval naprej.«

Tudi prodajalka Marinka je v Nami zaposlena zavidanja vrednih 39 let in tako kot za Barbaro je bila tudi zanjo to prva služba. Začela je pripravništvo na ženski konfekciji, nato so jo prestavili na oddelek perila. Oglas za pripravništvo je leta 1987 zasledila v časopisu Dnevnik. Sicer je na razgovor zamudila, ker sta pošta in z njo vabilo na razgovor prišla dva dni po tem, ko bi morala tega že opraviti, a je vseeno šla in so jo sprejeli. Do penzije ima še štiri leta.

Prav vse prodajalke na oddelku za perilo se zavedajo občutljivosti svojega poklica, da jih ženske v bistvu spustimo blizu, k sebi, v svoj intimni prostor. Najprej v kabino, kjer se preoblečemo, in potem še k ogledu sebe, k ogledu lastnega telesa, in to v spodnjem perilu. Pravzaprav dela svojega telesa, ki ga običajno ne pokažemo komurkoli, razen poleti v kopalkah. Ker je drugače kot pri moških zgornji del našega telesa še vedno tabuiziran in hiper seksualiziran. Ker je še posebej naše oprsje tabuizirano in seksualizirano, v tem delu sveta morda še bolj, kot je bilo pred nekaj desetletji, ko je bilo povsem običajno, da so se Jugoslovanke na plažah Jadrana sončile zgoraj brez, česar danes na javnih plažah skorajda ne vidiš več. Marinki, Barbari, Vesni in drugim prodajalkam z oddelka za perilo v Nami tudi dovolimo, da pokomentirajo, kako je del našega telesa videti v enem izmed modrcev, ki jih morda nameravamo kupiti. Da se nas dotaknejo, ko primejo naramnice in preverijo, da ne tiščijo preveč ali premalo, ali ko nam pomagajo zapeti modrček. Dovolimo jim, da nam pridejo čisto, čisto blizu. Ker imajo občutek, kako zgraditi odnos, v katerem jim v nekaj minutah popolnoma zaupamo. Za tistih 20 minut postanejo dobrodušne tetke, ob katerih ti ni prav nič nerodno in svoje telo sprejmeš kot povsem ustrezno, saj je ta ali oni model modrčka tisti, ki morda ni ustrezen, in je med vso to izbiro treba le najti pravega.

Naš odnos postane za nekaj trenutkov tako zaseben, da Barbara, Vesna, Marinka in druge pogosto sočasno z nami izvejo, da smo se na primer razširile, ker nam obseg, ki nam je bil prav leta, zdaj ni več. Ampak one znajo tako čudovito verbalno odmahniti z roko, da se prav nič ne sekiraš zaradi tega. Včasih nas celo naučijo, katera je sploh naša prava številka. Tista, ki nam bo zares zagotovila udobje in funkcionalnost. Na vprašanje, ali ni čudno, da ne poznamo lastnih številk, je prodajalka Vesna odgovorila »da ni, saj se spreminjamo, žensko telo se spreminja, kar je čisto normalno. Povesijo se, z leti dobiš malo več maščobe ...«.

Trgovina stare šole

In kakšna je pravzaprav nakupovalna izkušnja na oddelku za perilo v Nami, bo porekla povprečna kupka, ki tega oddelka še ni obiskala. To je trgovina stare šole, kjer te ob prihodu v tretje nadstropje prodajalke dejansko pozdravijo. Potem te malo pustijo, da počasi meandriraš med stojali z modrčki te blagovne znamke, pa one, pa do spalnih srajc in pižam, pa spet modrčki, pa spodnje hlačke, kopalke in žabe, hulahopke, kot se jim je včasih reklo. Glasba ni preglasna, osvetlitev ne preagresivna. Ko se z eno od prodajalk srečata z očmi in te vpraša, »a kej pomagamo«, pride čas, da se jim prepustiš. Poveš, kaj nosiš po navadi, ali pokažeš, katerega že imaš, potem te vprašajo po barvi in jih usmeriš na tebi ljubo barvno lestvico. Včasih pokažeš na kakšnega super luštkanega, za katerega veš, da nikoli ni bil namenjen tvoji obliki telesa, ampak ožjim životcem in bistveno drobnejšim joškicam, ampak probaš, mogoče pa? Na kar prodajalka Barbara skoraj po materinsko reče, »mogoče raje ne, ker ta ti pa ne bo dobro držal, imaš pa tega, ki ga že nosiš, še v tej barvi, ki je letos ’in’«.

Potem Barbara brska in brska, predlaga in išče in najde enega meni do zdaj neznane blagovne znamke in reče »ja, kaj pa kaj takšnega …«. »Oooo, pa ta je še lepši kot tisti prej,« sem v hipu navdušena. Takoj je dojela, kakšen okus imam. Ko se na oddelku za spodnje perilo v Nami odločiš, da imaš materiala za pomerjanje dovolj, te usmerijo v kabino, ti dajo dovolj časa, da se preoblečeš, čez čas pa te nežno povabijo, da se prideš pokazat. »Ja, ta je v redu, dvigni rok’ce, ja, v redu bo.« Na vprašanje, kako po dvigu rok veš, da je modrček v redu, Barbara odgovori, da »če ti joške uidejo ven, ko dvigneš roke, nekaj ne štima«.

Nadaljuješ pomerjanje, »ta ni v redu, tega vračam, tega tudi«. Pri čemer Barbara že pomerjene nedrčke sproti odnaša, da se nama bo na koncu lažje skupaj odločiti med najboljšimi favoriti. Potem prime enega posebej finega s čipko v roke in reče: »Ne vem, a paziš, kako to pereš?« Odgovorim, da »pazim, pazim, saj ste me ve naučile«, in se obe dobrodušno nasmehneva druga drugi. Namreč, prodajalke s tega oddelka ti ne le svetujejo in pomagajo pri izbiri, ampak te naučijo tudi, kako pravilno negovati modrčke, da bodo ohranili obliko, barvo, elastičnost in nasploh zdržali čim dlje. Prodajalka Marinka tako v pogovoru svetuje v maniri prave strokovnjakinje za modrčke, ki blago, ki ga prodaja, pozna do zavidanja vrednih potankosti: »Prašek naj ne bo ne tekoč in ne pregrob in nikakor ne uporabljajte mehčalca. Ko ga operete, ga je najbolje poravnati in dati sušiti na kakšno brisačo, na ravno. Bog ne daj na radiator!«

Obstajajo deli mesta, ki niso več namenjeni lokalnemu prebivalstvu. Zato se verjetno oklepamo tistih, ki še preostanejo. A na neki točki je teh sprememb enostavno dovolj.

Prodajalka Vesna opomni tudi na pomembnost pri zlaganju modrcev, »saj jih je treba zlagati pravilno, ker te oblikovane podložene košare sicer lahko počijo in en, dva, tri uničiš modrček. Marsikdo tlači košaro v košaro, a to ni dobro, ker košara lahko poči in modrček izgubi obliko. Treba ga je poravnanega pospraviti v omaro«. Vse to njihovo dragoceno znanje in nasveti, ki jih potem delijo z vsemi nami, niso prišli kar iz nič. Saj kot so povedale vse tri, so do zdaj imele ogromno izobraževanj, ki so jih vedno z veseljem obiskovale. O samem blagu, ki so jih pripravili predstavniki blagovnih znamk, pa tudi o prodaji, odnosu do strank, čustveni inteligenci, kako poskrbeti zase v stresnih situacijah, se znati umiriti in podobno. Tako nam povejo zanimiv podatek, da so kakovostni modrčki po navadi sestavljeni iz najmanj 32 različnih delov, da so nekateri deli šivani ročno, kar se kaže tudi v ceni, in da nekatere blagovne znamke svoje modele, preden jih dajo v prodajo, celo prej testirajo na ženskah, da preizkusijo, ali so res udobni in funkcionalni za nošnjo.

Na vprašanje, kako stranki povejo, da ji morda kakšen nedrček ne pristoji najbolje, Vesna odgovori, da navadno previdno reče: »Bova zamenjali, mogoče malo drugače, nekaj ni čisto v redu …« Skratka, poskušajo biti iskrene. Vesna še doda, da se stranke zato mogoče tudi vračajo in da raje vidi, da ne proda, kot da proda kaj, za kar sama ve, da ni v redu, da stranki ne paše. Tega super VIP-tretmaja, navadno rezerviranega za perverzno drage dizajnerske trgovine in njihove kupce, smo deležne prav vse stranke enako. Na tem oddelku kupujejo znane igralke, legendarne pop dive, ženske, ki so po izobrazbi kuharice in učiteljice, pa tudi najstnice iz delavskega razreda s(m)o (bile) med njimi. Na vprašanje, kako to, da med strankami ne delajo razlik, saj sem se tudi sama vedno počutila, da so me postregle kot kakšno pop starleto, je prodajalka Marinka najprej zavzdihnila, pogledala navzgor, pomislila in nato rekla: »Malo psihologije smo imeli v šoli, malo pa imaš to v sebi. Zmeraj so rekli, da je stranka kralj, in če pozabiš na to, obstaja drug pregovor, ki pravi, da je stranka kralj. Ampak bistveno je, da imaš to tudi v sebi, da poskusiš sebe postaviti na mesto stranke, saj si tudi, če sam kam prideš, želiš, da te lepo sprejmejo in te postrežejo, ne da te vzamejo kot pišmevuh.«

Prav zaradi njihovega odnosa in načina poslovanja bi nam bilo žal, če bi te prodajalke nenadoma izgubili. Številnim med njimi manjka le nekaj let do upokojitve in številne med njimi so v Nami preživele večji del svojega poklicnega obdobja. Prodajalka Vesna se spominja: »Težko je bilo, ne veš, ali boš ali ne boš, nisi več rosno mlad … take, kot smo me, tudi ne vem, koliko imajo radi, ker smo že starejše. Vse sorte se ti je pletlo po glavi.« Čeprav bi si prodajalk s tolikšno lojalnostjo in predanostjo delu in kolektivu marsikateri delodajalec lahko samo želel. »Med sabo smo se tolažile. Najprej smo si govorile, da nekaj časa je še, potem pa, bolj ko se je bližalo, težje je bilo. Ampak je pa, hvala bogu, na koncu prišlo do spremembe in so se odločili, da oddelek ostane.« Novi najemnik Name se je odločil ohraniti tudi oddelek za spodnje perilo in z njim so ostale vse delavke, razen dveh, ki sta se upokojili, vendar delata še honorarno kot pomoč drugim.

Mesto po meri ljudi

Ko pridejo prebivalci Slovenije na obisk v prestolnico, podobno kot lokalno prebivalstvo tudi oni ne pridejo po spominke v obliki zmajčkov in majic z napisi, da čutijo Slovenijo. Med drugim pridejo v velemesto, tudi v veleblagovnico, po storitve, ki naj bi jih glavno mesto ponujalo, v trgovine, kakršnih morda v manjših krajih ni, so pa v glavnem mestu, predvsem v njegovem središču. To so nam razkrile tudi nekatere sogovornice, nakupovalke v Nami, ki so prišle v Ljubljano iz drugih krajev po Sloveniji, med drugim tudi pogledat, ali Nama res še stoji, kako so jo prenovili in kaj tam po novem ponujajo.

Skupaj z nami so lahko ugotovile, da je danes Nama še tu. A v Ljubljani je čutiti, da marsikje obstajajo deli mesta, sploh v središču, za katere imaš občutek, da niso več namenjeni lokalnemu prebivalstvu. In ker se glavno mesto tako hitro spreminja, se verjetno krajev in stavb, ki jih še prepoznamo in ki še preostanejo, toliko bolj oklepamo. Morda se jih oklepamo in podpisujemo zanje peticije tudi zato, ker je na neki točki teh sprememb enostavno dovolj, ker od mesta potrebujemo nekaj, kar bo namenjeno samo ali pa predvsem lokalnemu prebivalstvu in ne turistom, ki večinoma pridejo enkrat in nikoli več. V središču mesta potrebujemo trgovine, ki so namenjene nam, lokalcem, potrebujemo frizerje, gostilne, kjer se ne počutimo tujci, ker nas natakarji ne pozdravljajo v angleščini. Navsezadnje potrebujemo tudi prodajalne s spodnjim perilom, kjer se ženske in dekleta počutimo dobro, in to nikakor ne le tiste iz Ljubljane, saj po poročanju prodajalk iz Name v njihovo veleblagovnico zaradi dobre izkušnje hodijo nakupovat tudi ženske iz Slovenj Gradca, Brežic, Kočevja, celo Trsta. Vse to dela in gradi mesto, mesto, ki je zares po meri ljudi, ki v njem živimo.