Christoph Giesen
MLADINA, št. 17, 30. 4. 2026
Premierova pisarna na Downing Streetu z visokimi okni, težkimi zastori in mogočno pisalno mizo, za katero sedi prvi mož vlade skoraj prekipevajoče dobre volje. V spodnjem domu so ravno razpravljali, ali so prisluškovali telefonu nekega manj znanega poslanca. Seveda je vse zanikal: »Na današnje vprašanje sem lahko odgovoril jasno, preprosto, naravnost in iskreno.«
Tako se začne prizor v britanski satirični nadaljevanki Da, gospod minister iz leta 1988.
Nasproti premiera je stal sir Humphrey Appleby, državni sekretar in najvišji uradnik v kraljestvu, ki je poosebljal državni aparat. Ko je govoril, skoraj ni trenil. Premieru je rekel: »Drži, da je bil odgovor jasen, preprost in iskren, vendar je z njim, žal, nekaj težav.«
Sledil je stavek, zapleten in zavit do nerazumljivosti, pa ga kljub temu številni Britanci znajo na pamet. »Bistvo tiči v natančnem ujemanju med podatki, ki ste jih ponudili, in dejstvi, kolikor jih je sploh mogoče potrditi, in to povzroča spoznavnoteoretske težave takšnih razsežnosti, da presegajo jezikovne zmožnosti.«
Premier ga je pogledal razdraženo in skoraj nemočno. »Spoznavnoteoretsko? O čem sploh govorite?« je vprašal. Sledil je premolk. »Lagali ste,« je jedrnato odvrnil sir Humphrey. »Hočete reči, da smo prisluškovali?« Sir Humphrey je prikimal.
Skoraj štiri desetletja pozneje prizor deluje kot scenarij dejanske krize, ki te dni pretresa London.
V njej je sira Humphreyja nadomestil Olly Robbins, do nedavnega državni sekretar na zunanjem ministrstvu. Moški za pisalno mizo je Keir Starmer. In namesto o poslancu, ki naj bi mu bili prisluškovali, je spet govor o Petru Mandelsonu, nekdanjem veleposlaniku v Washingtonu.
Starmerja primer preganja že mesece. Princ teme, kot britanski rumeni tisk imenuje Mandelsona, je bil pod Tonyjem Blairom minister, nato evropski komisar in nazadnje do leta 2010 dejanski namestnik vodje vlade v Londonu. Po Starmerjevi volilni zmagi se je vrnil. Položaj je zasedel februarja lani. Kot Trumpov prišepetovalec s tesnimi zvezami z ameriškim predsednikom naj bi v Združenih državah Amerike zastopal britanske interese. Starmer ga je po sedmih mesecih odpustil, potem ko so v javnost prišla elektronska sporočila, ki dokazujejo, da je Mandelson ohranil stike s spolnim predatorjem Jeffreyjem Epsteinom, tudi ko so tega že obsodili.
Konec januarja so se razkrile vse razsežnosti. V Epsteinovem dosjeju, ki ga je objavilo ameriško pravosodno ministrstvo, je bilo na stotine elektronskih sporočil med Mandelsonom in Epsteinom. Mandelson naj bi bil od Epsteina večkrat prejel denar in mu razkrival interne podatke britanske vlade. Elektronska komunikacija kaže, da Epstein s skoraj nikomer ni imel tako tesnih stikov kot z Mandelsonom. Policija zdaj preiskuje zlorabo položaja. Konec februarja so Mandelsona celo prijeli, a so ga po noči v preiskovalnem zaporu po plačilu varščine izpustili.
Morgan McSweeney, Starmerjev najpomembnejši svetovalec, je takrat odstopil in prevzel odgovornost, ker je Mandelsona predlagal za položaj. Premier je večkrat prosil za odpuščanje, priznal napako in obljubil, da bo zadeve raziskal.
Vlada je marca objavila prve, precej nezanimive dokumente. Pred štirinajstimi dnevi so nato v Guardianu poročali, da Mandelson menda sploh ni uspešno prestal obveznega varnostnega preverjanja, vendar so uradniki na zunanjem ministrstvu to prezrli, da je lahko zasedel položaj. Podatek je politično občutljiv, saj je Starmer parlamentu navsezadnje večkrat zagotovil, da je imenovanje potekalo strogo po pravilih.
Na lepem ima premier spoznavnoteoretske težave.
Na odziv ni bilo treba dolgo čakati. Starmer je odpustil Ollyja Robbinsa, najvišjega uslužbenca na zunanjem ministrstvu.
To je ponavljajoč se vzorec britanske vlade: odloča majhen krog, odgovornost se navzgor razprši – na vrhu pa je premier, ki se sklicuje na nevednost.
Odtlej se državljani sprašujejo, kako je mogoče, da premier o tem ni vedel prav nič. Mar ni zmožen nadzorovati lastnega aparata? Poleg tega se je to razkrilo ravno štirinajst dni pred lokalnimi volitvami, prvim pomembnim preizkusom po volitvah v spodnjem domu pred slabima dvema letoma. Starmerjevim laburistom grozi polom.
Poudariti je treba, da je premier leta 2024 obljubil, da bo po kaotičnih letih konservativne vladavine v državi znova vzpostavil stabilnost: brez nenadnih sprememb smeri, z jasnimi pravili in zanesljivimi postopki. Dejansko pa je tudi sam v tem mandatu doslej zamenjal že več kot deset ministrov in svetovalcev, na novo imenoval ljudi na več ključnih položajih in naredil veliko rošado v kabinetu. Kar je zastavil kot početje, nasprotno od ravnanja torijcev, deluje precej znano.
Prejšnji ponedeljek je premier v parlamentu odločno zavrnil očitke. »Neopravičljivo je, da me niso obvestili o Mandelsonovem varnostnem preverjanju, potem ko sem v parlamentu zatrdil, da je vse potekalo po predpisanem postopku.« Dan pozneje je Robbins stopil pred odbor za zunanje zadeve in zagovarjal svoje ravnanje. Govoril je o stalnem pritisku z Downing Streeta in varnostne pomisleke označil za »mejni primer«, zato so tveganja šteli za obvladljiva. Ni zanikal, da je to zamolčal.
Raziskovalni novinar Paul Holden se strinja, da vse skupaj res spominja na nadaljevanko Da, gospod minister. Tega ne misli samo v prenesenem pomenu: drugače, kot velja za televizijsko serijo, v tej zgodbi ni le gledalec, temveč je eden od likov.
Holden živi v Kentish Townu na severu Londona, kjer je v bližini dolgo živel tudi Keir Starmer. Do posestva Petra Mandelsona je prav tako le dobre pol ure hoje. V severnem delu Londona so razdalje kratke, družbeni krogi pa tesno prepleteni.
V Veliki Britaniji se zdaj vzpostavlja, kar je v drugih evropskih državah že dejstvo: razdrobljen strankarski sistem. Stari tabori razpadajo, prodirajo nove sile.
Holden je napisal knjigo o Starmerju, v središču katere je Morgan McSweeney, njegov najpomembnejši svetovalec. Prav on je hotel stranko potisniti proti politični sredini – in februarja odstopil, ker je Mandelsona priporočil za veleposlanika.
Holden opisuje, kako je McSweeney kot vodja možganskega trusta Labour Together dolga leta zbiral denar, ne da bi to razkril, in z njim financiral Starmerjevo kampanjo znotraj stranke. »Mojo knjigo lahko zavračate, lahko razpravljate o vsaki posamezni teoriji. Z njo želim poudariti predvsem, da Morgan McSweeney nima integritete,« je poudaril Holden. Da bi Starmerja povzdignili v vodjo stranke, naj bi bila McSweeneyjeva zamisel. »On je izbral Starmerja, ne obratno.«
Toda preden je Holden začel pojasnjevati, kakšen je sistem z vsemi podvejami, je povedal, kako se je sam zapletel vanj. Bil je eden prvih novinarjev, ki so raziskovali neprijavljene donacije. Sledila je resnična različica prizora iz Da, gospod minister, le da tarča ni bil poslanec, temveč novinar.
Laburistični politik Josh Simons je za 36 tisoč funtov najel agencijo za odnose z javnostjo, da bi ugotovila, od kod Holden in drugi novinarji dobivajo podatke. Zbranega je bilo za skoraj 60 strani gradiva. V dokumentih so pretiravali s stiki, vključili so neutemeljene namige, kar je zadostovalo za zbujanje suma, ni pa ničesar dokazovalo.
Na začetku leta 2024 je Simons gradivo odstopil britanskim varnostnim organom. V spremnih elektronskih sporočilih je konstruiral povezave med Holdnom, domnevnim hekerskim napadom in ruskim širjenjem dezinformacij – povezave, za katere dokazov ni bilo.
Februarja je o tem poročal Sunday Times in elektronska sporočila so prišla na dan. Kmalu zatem je Simons odstopil. Premier Starmer naj o tem ne bi bil vedel nič. To je ponavljajoč se vzorec britanske vlade: odloča majhen krog, odgovornost se navzgor razprši – na vrhu pa je premier, ki se sklicuje na nevednost.
»Poročilo je nezaslišano,« je poudaril Holden. »Če bi kdo o tem poročal kot o preverjenem dejstvu, bi to uničilo mojo kariero.« Dodal je, da je šele v zadnjih mesecih zares doumel, kako vpliven je bil Peter Mandelson v ozadju. Vplival naj bi bil na McSweeneyja, ta pa na Starmerja.
Premiera 7. maja čaka naslednja preizkušnja, prvič brez Mandelsona in McSweeneyja. V 136 angleških občinah bodo volili nove svete, na Škotskem in v Walesu pa regionalni parlament. V raziskavah javnega mnenja Laburistična stranka zaostaja za desnopopulistično stranko Reformirajmo Združeno kraljestvo (Reform UK) demagoškega zagovornika izstopa Velike Britanije iz EU Nigla Faragea.
To ni samo povzetek trenutnih razmer. Velika Britanija zdaj dobiva, kar se je v drugih evropskih državah že vzpostavilo: razdrobljen strankarski sistem. Stari tabori razpadajo, prodirajo nove sile. Prav strategija, s katero je McSweeney laburiste premaknil proti politični sredini – in deloma na desno –, pripomore, da se krepijo Zeleni, dolgo le nišna stranka v britanskem sistemu, hkrati pa se številni nekdanji volivci laburistov odmikajo in volijo Reformirajmo ZK. Prostor, ki ga je želela zasedati Laburistična stranka, se krči in konkurenca na njegovih robovih se krepi.
»Na lokalni ravni bom tokrat glasoval za kandidatki Zelenih,« je povedal Holden. »Prvič v življenju bom volil Zelene.« Prepričan je, da bo po lokalnih volitvah v Laburistični stranki izbruhnil notranji boj za vpliv in položaje. Kajti če bo stranka še naprej pešala, bo Starmer izgubil edino, kar ga ščiti: uspeh. Slabi volilni izidi so v Westminstru hitro kaznovani. Poslanska skupina se dogovori o novem voditelju in premier je preteklost. Kdo bo torej nasledil Starmerja?
»Zadostovalo bi že, če bi kdo dostojno vladal, predstavljal lastne teme, namesto da nenehno caplja za stranko Reformirajmo ZK,« je pojasnil Holden. Njegov favorit je Andy Burnham, župan širšega območja Manchestra. Konec januarja so Starmerjevi ljudje še preprečili njegovo kandidaturo na nadomestnih volitvah za sedež v spodnjem domu. Ministri so lahko le člani parlamenta. Starmer se je očitno bal, da bi ga Burnham še pred lokalnimi volitvami izzval na položaju vodje stranke, to pa je prvi pogoj, da lahko postane premier.
Pot do Holdnovega stanovanja vodi mimo hiše Keira Starmerja. Desetletja je živel tam, preden se je preselil na Downing Street 10. Na dveh hišah v tej ulici so sosedje obesili predvolilne plakate. »Vote Green!« piše na njih. Volite Zelene!
Na koncu ulice je The Pineapple, pivnica, v kateri se zdi, da se je čas ustavil: temne lesene stenske obloge, ozek točilni pult, za njim pipice za točeno pivo pineapple ale. »Prosim, ne plešite na točilnem pultu,« piše na leseni tabli. Starmer je včasih pogosto zahajal vanjo. Zanj, pa tudi za Holdna je ta pivnica kot druga dnevna soba.
Princ teme, kot britanski rumeni časopisi imenujejo Mandelsona, je bil pod Tonyjem Blairom minister, nato evropski komisar in nazadnje do leta 2010 dejanski namestnik vodje vlade v Londonu.
Na stenah visijo stare fotografije, na oglasni deski se prekrivajo lističi. Vsak četrtek se v pivnici srečuje krožek kvačkaric. Dva dneva po lokalnih volitvah bo v njej degustacija piva in čokolade z mednarodno priznano ocenjevalko. Cena je 19,50 funta na osebo.
Povsem mogoče je, da bo Starmer imel dovolj časa za udeležbo. Kot kažejo raziskave javnega mnenja, uživa tako šibko podporo, da bi se moral zgoditi čudež, da bi ostal na položaju. Za zdaj si v stranki še nihče ne upa odkrito nastopiti proti njemu, čez štirinajst dni bo že lahko drugače.
Spoznavnoteoretska težava – za zdaj.
© 2026 Der Spiegel