V središču / Ovajanje prosilcev za azil

Pozimi 2020/2021 je vlada Janeza Janše posebej odločno zatrjevala, da ima polne roke dela z epidemijo covid-19, in vladala mimo državnega zbora z odloki, češ da drugače ne gre. To je bil čas, ko je prepovedala izhod iz države, ko je bilo tudi prepovedano prehajanje občinskih meja in ko je veljala policijska ura oziroma prepoved gibanja med 21. in 6. uro. Kljub temu si je vlada vzela čas tudi za druge stvari. Tedaj je zadrževala imenovanje slovenskih evropskih tožilcev, ker v preteklosti nista odločala po željah SDS, sprejela je sporno novelo zakona o vodah, ki bi olajšala posege v vodovarstvena območja, ter zaostrila zakonodajo, ki ureja pravice in dolžnosti prosilcev za azil. Del nižanja standardov pravic teh tujcev je bila tudi sprememba vloge, ki jo imajo svetovalci za begunce. Ti so bili dotlej zaupniki tujcev v postopku pred premočno državo in nadomestek za (pre)drage odvetnike, odtlej so prav nasprotno, ena izmed njihovih najhujših mor. Evropsko sodišče za človekove pravice se je zdaj očitno odločilo, da bo Slovenijo postavilo za zgled, negativen kakopak.

Svetovalci za begunce so pravni svetovalci, ki »dajejo podporo in zagotavljajo pravno pomoč« prosilcem za azil, kadar se azilni postopek raztegne v pritožbeni del in poteka pred sodišči, torej pred upravnim in vrhovnim sodiščem. To delo lahko opravljajo pravniki z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zato je med njimi tudi določen delež odvetnikov, ki prav tako izpolnjujejo omenjene pogoje. Med odvetnikom in svetovalcem za begunce je bila dolga leta v tem pogledu ena sama razlika – svetovalca za begunce plača država in je za tujca brezplačen, odvetnik pač ne, zato si ga tudi lahko privošči le malokateri prosilec za azil. Od omenjene spremembe zakona o mednarodni zaščiti pa je med obema bistvena razlika. Odvetnik je še naprej zaupnik, zagovornik in pravni svetovalec prosilca za azil, svetovalec za begunce pa to ni več.

Na ministrstvu za notranje zadeve, ki ga je tedaj vodil Aleš Hojs, so namreč v zakon o mednarodni zaščiti dodali obveznost za svetovalce za azil, da morajo državi (torej v azilnem postopku nasprotni strani) sporočati vsa dejstva, ki bi šla v prid države, da lahko zavrne prošnjo za azil. Če tega ne storijo, jim grozi razrešitev.

Dolžnost ovajanja prosilcev za azil se zdi nesprejemljiva in neustavna tudi varuhinji človekovih pravic Simoni Drenik Bavdek.

Zoper to določbo so potem poslanke in poslanci tedanje opozicije na ustavno sodišče vložili zahtevo za presojo ustavnosti, ustavno sodišče pa je junija lani presenetilo z odločitvijo, da gre za ustavno sprejemljivo ureditev. Dejali so, da se s tem res posega v eno izmed najosnovnejših posameznikovih pravic, a je poseg upravičen in sorazmeren, ker gre za ukrep, ki prispeva k učinkovitemu in hitrejšemu postopku za priznanje mednarodne zaščite. Proti je glasovala le sodnica Neža Kogovšek Šalamon.

 Končno besedo pa bo imelo evropsko sodišče za človekove pravice, saj je tja tožbo zoper Slovenijo vložila vodja področja azila in migracij na PIC-u Urša Regvar, sicer tudi sama svetovalka za begunce. Sodišče je zadevo sprejelo v obravnavo in jo uvrstilo med zadeve, ki so ključne za razvoj prava človekovih pravic in imajo širše družbene posledice. Dolžnost pravnih zastopnikov prosilcev za azil, da ovajajo svoje stranke, je namreč unikum v širšem evropskem prostoru. To ni nič drugače, kot če bi to obveznost imeli odvetniki in bi na primer v kazenskih postopkih morali državi poročati o obremenilnih okoliščinah na strani svoje stranke oziroma obdolženega. To bi pomenilo, da odvetniki niso več potrebni, saj niso obdolženčevi zavezniki, ampak le še en dodaten nasprotnik. In enako velja za zastopnike beguncev.

Za intervencijo v tej zadevi se je odločila tudi nova varuhinja človekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek, ki je evropskemu sodišču poslala svoje pravno stališče do tega vprašanja. Opozorila je, da je zaupni odnos med prosilcem za azil in njegovim pravnim zastopnikom še posebej bistvenega pomena, saj »ljudje pogosto ne razkrijejo občutljivih okoliščin brez zagotovila, da bodo informacije ostale zaupne«. Ti ljudje, torej prosilci za azil, pa so pogosto sami žrtve ali pa priče različnih zlorab in kršitev človekovih pravic s strani kriminalnih združb in seveda tudi različnih tujih in domačih uradnih organov, predvsem represivnih, kot so različni varnostni organi, policije, obmejne straže, vojske. Zanje je zato zaupni odnos s svojim zastopnikom kvečjemu bolj pomemben in ne manj.

Je pa ta žalostna zgodba lahko tudi opomin. Oblast v državi namreč prevzema ista politična opcija, ista politična stranka, ki je pred leti vse skupaj zakuhala.