V središču / Slovenija, s. p.

Ko pomislimo na samostojnega podjetnika, se nam najbrž najprej v mislih prikaže podoba obrtnika, recimo vodovodarja ali mizarja, ki se je odločil za samostojno pot, morda prijatelja v kreativnem sektorju, kjer prevladuje projektno delo in je klasičnih zaposlitev bolj malo, ali pa soseda, ki se je odločil preizkusiti podjetniško žilico in je odprl manjši lokal. Uvedba statusa s. p., te najcenejše in najpreprostejše pravne oblike podjetja, je bila namenjena prav njim. A se je sčasoma zaradi zlorab in premalo varovalk v veliki meri preprosto izrodila. Spremembe na tem področju, ki jih z interventnim zakonom predlaga desni trojček Vrtovec-Logar-Stevanović, bi težave zgolj še poglobile.

Nekatere panoge, ki so še nedavno poznale povsem normalna delovna razmerja, so zaradi »espeizacije« trga dela postale prepredene z atipičnimi, manj varnimi. »Stvari so šle hitro v nasprotno smer od prvotnega, morda dobrega namena,« se spominja Andrej Zorko, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Obrat se je zgodil v času krize – v obdobju stečajev, prisilnih poravnav, likvidacij podjetij in množičnih odpuščanj –, ko je bilo brezposelnih več kot 100 tisoč ljudi. Takrat je država z različnimi subvencijami začela spodbujati samozaposlovanje. Četudi ljudje pogosto niso bili ustrezno usposobljeni, da bi lahko uspešno delovali kot samostojni podjetniki. Ampak tu se je začel ta premik, začetek tega, da je s. p. postal nekaj, kar se dojema kot običajna oblika dela. Pa čeprav to ni.«

Za tiste z že tako nizkimi prihodki je to prineslo večja tveganja, saj niso več uživali vseh pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, in so se veliko težje panožno organizirali, tisti malce bolj bogati in spretni, ko pride do davčne optimizacije svoje dejavnosti, pa so v statusu prepoznali čisto pravo davčno oazo. Čeprav desni trojček in delodajalske organizacije ves čas ponavljajo, da se podjetniki soočajo z neverjetnim davčnim primežem, je država do samostojnih podjetnikov v resnici izjemno širokogrudna in jim že danes ponuja številne davčne ugodnosti.

Redno zaposleni v povprečju za osnovno zdravstveno zavarovanje plačujejo 343 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa le 203 evre.

Primer tega je sistem tako imenovanih normirancev, torej samostojnih podjetnikov s poenostavljenim sistemom obdavčitve, ki je omogočil, da dohodnine ne plačujejo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, temveč po fiksni, znižani stopnji. Predpostavlja se namreč, da so imeli 80 odstotkov stroškov, tako da znaša pri njih dohodninska osnova le 20 odstotkov prometa. Konkretneje to pomeni, da navadni normirani samostojni podjetniki za prihodke do 50 tisoč evrov na leto plačajo zgolj štiri odstotke dohodnine, popoldanski samostojni podjetniki pa so enako obremenjeni do prihodkov v višini 12.500 evrov. Samo za primerjavo: redno zaposleni, ki sicer lahko uveljavljajo različne olajšave, za dohodke med 25.750 in 51.500 evri plačajo kar 33 odstotkov dohodnine. Samostojni podjetniki lahko uveljavljajo najrazličnejše zasebne stroške, ki jih prikažejo kot stroške poslovanja, da si tako znižujejo davčno osnovo. Lahko se odločijo recimo za nakup avtomobila, ki ga nato uporabljajo v zasebne namene, kot strošek lahko uveljavljajo celo gorivo ali pa potovanja, ki jih prikažejo kot službene poti, lahko nakupijo hrano, če jo prikažejo kot reprezentanco, podobno lahko podjetniki, ki delajo od doma, med stroške vključujejo del stroškov interneta, elektrike in drugih izdatkov, povezanih z uporabo stanovanja.

Normirancem podobne ureditve poznajo tudi druge evropske države, vendar so sistemi praviloma bolj omejeni kot v Sloveniji. V Avstriji obstaja sistem pavšalnega priznavanja stroškov, po katerem lahko samostojni podjetniki in mali podjetniki uveljavljajo pavšalne stroške v višini približno 12 odstotkov prihodkov. V Franciji prav tako obstaja podoben režim (micro-entrepreneur), ki omogoča poenostavljeno obdavčitev za male podjetnike, vendar je precej bolj omejen in vezan na posamezne dejavnosti. Dejavnosti so razdeljene v tri osnovne skupine z različnimi pavšalnimi odbitki: 71 odstotkov za trgovinsko dejavnost, 50 odstotkov za obrtne in druge storitvene dejavnosti ter 34 odstotkov za tako imenovane svobodne poklice, kamor spadajo svetovalci, računovodje, odvetniki in številni kreativni poklici. V primerjavi s slovenskim sistemom gre torej za bolj jasno po poklicnih skupinah določena modela z nižjimi pavšalnimi odbitki ter strožjimi pogoji glede dejavnosti, zaradi česar sta pri višjih prihodkih praviloma manj ugodna z vidika efektivne obremenitve.

Spremembe bi pomenile premik v smer, kjer se trg dela prilagaja statusu samostojnega podjetnika. Zaposlene bi spravile v slabši položaj.

A vrnimo se v Slovenijo. Opisane sporne prakse, ki so postale tako rekoč stalnica, ne vplivajo zgolj na višino odmerjene dohodnine, temveč tudi na osnovo za obračun prispevkov za socialno varnost. Zato na tem področju prihaja do nenavadnih odklonov. Glede na lansko poročilo javne zdravstvene zavarovalnice redno zaposleni v povprečju za osnovno zdravstveno zavarovanje plačujejo 343 evrov na mesec, samostojni podjetniki pa le 203 evre. Kmetje – ti prav tako spadajo v kategorijo samozaposlenih, ki opravljajo dejavnost – plačujejo še manj, in sicer v povprečju 82 evrov. Pri čemer imajo vsi enake zdravstvene pravice.

Podobno velja pri pokojninah. Samostojni podjetniki sicer že zdaj pomenijo približno 11 odstotkov delovne sile – po podatkih državnega finančnega urada je bilo ob koncu minulega leta vseh fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, 137.285, od tega 87.383 ali 63,7 odstotka normirancev –, a prispevajo le 4,5 odstotka zbranega v pokojninsko blagajno. Podatki zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kažejo, da večina samozaposlenih, kar 80 odstotkov, prispevke plačuje od najnižje pokojninske osnove. Večina jih plačuje od osnove, ki je za 400 evrov prenizka, da bi imeli lahko pokojnino odmerjeno od dejanske pokojninske osnove. Kar pomeni, da jim bo moral ob upokojitvi 25 odstotkov njihove končne pokojnine pokriti solidarnostni socialni korektiv – torej vsi ostali.

S sprejemom omnibus zakona bi dejansko porušili nekatera razmerja, na katerih temelji slovenski sistem dela, davkov in socialne varnosti.

V to razmerje pa bi sedaj lahko še dodatno posegel predlog desnega trojčka, ki bi rad poskrbel za nove davčne razbremenitve samostojnih podjetnikov, zlasti normirancev. Ta med drugim namreč predlaga dvig meje, do katere lahko popoldanski s.p.-ji plačujejo zgolj štiriodstotno dohodnino, z zdajšnjih 12.500 na 50 tisoč evrov za popoldanske normirane podjetnike in na 100 tisoč evrov za redne normirance. To bi pomenilo, da bi redno zaposleni z enakim bruto dohodkom 100 tisoč evrov na leto plačevali dohodnino po progresivni lestvici (16– 50 odstotkov) in višje prispevke za zdravstvo in pokojnine, samostojni podjetniki s primerljivimi dohodki pa bi po novem plačevali tudi do štirikrat manj davkov in prispevkov kot njihovi zaposleni kolegi. V podobno smer gre predlog trojčka o uvedbi statusa »mikro s. p.« za samostojne podjetnike in kmete s prihodki do bruto minimalne plače (približno 18 tisoč evrov na leto). Osnovo za plačilo prispevkov bi zanje določili v višini 45 odstotkov minimalne letne plače namesto sedanjih 60 odstotkov povprečne plače, kar bi pomenilo, da bi plačevali dvakrat nižje socialne prispevke. To bi pomenilo, da bi bili do zagotovljene pokojnine (826 evrov) upravičeni tudi tisti, ki bi v 40 letih prispevali za manj kot 300 evrov pokojnine. Manjkajoči del, torej več kot dve tretjini njihove pokojnine, bi moral kriti socialni korektiv. Za najbogatejše pa bi v trojčku poskrbeli z uvedbo tako imenovane socialne ali razvojne kapice, ki bi omejila najvišje osnove za plačilo vseh socialnih prispevkov pri 7500 evrih bruto dohodkov na mesec.

»Predlagane spremembe ne pomenijo samo manjšega priliva v socialne blagajne in proračun, ampak tudi to, da bodo redno zaposleni dejansko morali financirati pravice iz teh blagajn. Če poenostavimo: zaposleni z nekoliko nad minimalno plačo bo plačeval enake ali celo nekoliko višje prispevke in davke kot samostojni podjetnik, ki ima denimo več kot 30 tisoč evrov letnih prihodkov,« je ponazoril Zorko. »Če bi šli v to smer, bi število novih pogodb o zaposlitvi začelo padati, namesto tega bi začela prevladovati oblika opravljanja storitev prek s.p.-ja. Storitvena razmerja bi se vse bolj širila, posledično pa bi hitro prišli do resnih problemov na trgu dela. Na drugi strani pa bi imeli izjemno veliko število prekarnosti oziroma samozaposlenih delavcev. Večinoma na račun ugodnosti za najpremožnejše.«

Čeprav predlagatelji sprememb zatrjujejo, da bi s sprejemom predlaganega omnibus zakona ljudje imeli v žepu več, bi z njim dejansko porušili nekatera razmerja, na katerih trenutno temelji slovenski sistem dela, davkov in socialne varnosti. »Na račun česa bomo imeli več? Čemu se bomo morali odpovedati?« se sprašuje Zorko. »Predlagatelji niso pojasnili, kako bomo ob manjših prilivih v javne blagajne ohranili enako raven storitev – šolstva, zdravstva in drugih javnih sistemov. Njihova predpostavka je, da bodo ljudje pač več trošili. Ravno nasprotno: ljudje bodo začeli še dodatno varčevati zaradi novih izdatkov, ki so bili doslej kriti iz javne blagajne, in nepredvidenih situacij, kot je nenadna izguba službe, saj jih status pred tem ne bo obvaroval. In samo pomislite: bančni sistem v Sloveniji danes temelji predvsem na redni zaposlitvi za nedoločen čas kot ključnem kriteriju kreditne sposobnosti. Rad bi videl banko, ki bi mlademu človeku z leto in pol starim s.p.-jem ter nestabilnimi prihodki odobrila stanovanjski kredit.«

Kar 80 odstotkov samozaposlenih prispevke plačuje od najnižje pokojninske osnove. Zato jim bodo morali del zagotovljene pokojnine pokriti vsi ostali.

Predlagane spremembe bi v resnici pomenile premik v smer, kjer se trg dela postopoma ne prilagaja več zaposlenemu, temveč statusu samostojnega podjetnika kot osnovni obliki opravljanja dela. Tiste, ki so se odločili za zaposlitev, bi dejansko spravile v slabši položaj. Zaradi vseh predvidenih ugodnosti in hkrati pričakovanj delodajalcev, ki predloge trojčka podpirajo – praktično gre za predloge, ki so jih že zdavnaj spisale ravno delodajalske organizacije –, pa zaposlene praktično prisilile, da začnejo razmišljati tudi o odprtju lastnega s. p.-ja, čeprav jim takšna oblika dela ne bi ustrezala. Novi sistem bi jim namreč postopoma zaprl prostor, v katerem bi redna zaposlitev še ostala enako ekonomsko smiselna pa tudi varna in predvidljiva izbira.

Mladi nadobudni prekarci

Če se uvede študentski s. p., bo socialna podoba slovenskega študentstva še slabša

Matic Gorenc

Neoliberalni trojček, NSi, Demokrati in Resnica, je poleg predloga interventnega zakona za »razvoj Slovenije« v parlamentarno proceduro vložil še predlog zakona o uvedbi študentskega samostojnega podjetnika. Predlagatelji v predlogu navajajo, da lahko gospodarstvo dobi nov zagon z idejami nadobudnih študentov podjetnikov. »Nekatera najuspešnejša podjetja na svetu, kot so Virgin, Microsoft in Apple, imajo skupno to, da so jih ustanovili zelo mladi študenti. Ob začetku podjetniške poti je bil Richard Branson star komaj 16 let, Bill Gates 20 in Steve Jobs 22 let,« so zapisali, ob tem pa očitno pozabili, da so vsi omenjeni predčasno zapustili šolo in torej podjetja niso imeli ob študiju.

Predlagatelji se zavzemajo za to, da bi lahko študenti hkrati z vsemi ugodnostmi, ki jih prinaša status študenta, delovali tudi kot samostojni podjetniki. Že sedaj lahko študent seveda odpre svoj s. p., a s tem zgubi vse bonitete študentskega statusa, kot so štipendije, subvencioniran javni prevoz, prehrana. V praksi bi bilo to videti podobno kot popoldanski s. p. redno zaposlene osebe, plačevali bi torej pavšalne prispevke, ki znašajo nekaj več kot 100 evrov na leto. Če pa bi zaslužili več od letne minimalne plače, bi bili obravnavani kotnavadni s.p.-ji – vključeni bi bili v obvezno zdravstveno zavarovanje, plačevali bi prispevke, ki bi bili v prvem letu znižani za 50, v drugem pa za 30 odstotkov. Pri NSi,  in Resnici se praktično zavzemajo za ponovno vzpostavitev sistema izpred leta 2013 – do takrat so lahko študenti ustanovili s. p. in jim zanj ni bilo treba plačevati obveznih prispevkov. To je nato onemogočila Janševa pokojninska reforma iz leta 2013.

A realnost ni tako rožnata, na vsakega nadobudnega inovativnega podjetnika je sto študentov, ki bodo morali privoliti v slabše delovne razmere. »Študentski s. p. ne prinaša pravic iz delovnega razmerja, hkrati pa omogoča delodajalcem, da študente izrabljajo kot cenejšo delovno silo,« so v sindikatu Mladi plus zapisali v izjavi za javnost in opozorili, da je instrument študentskega dela kljub vsem pomanjkljivostim še vedno boljši od s.p.-ja. »Za vse študente delavce veljajo določbe o delovnem času, pravici do odmorov in počitkov, o prepovedi diskriminacije ter o varnosti in zdravju pri delu. Iz prakse vemo, da prekarni delavci in delavke opravijo več ur dela od redno zaposlenih, zato imajo manj prostega časa, odmorov in počitka. Delavce študente pa varujeta tudi minimalna urna postavka ter obvezen prispevek v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.«

Jasno je, da ima v razmerju študent-delodajalec več moči delodajalec in da bo gospodarstvo ta novi pravni okvir uporabilo. Študenti s s.p.-ji, ki ne bodo imeli določene minimalne postavke, hkrati pa bodo plačevali veliko manj prispevkov, bodo delovali kot nelojalna konkurenca študentom, ki bodo delali prek študentskega servisa. Na dolgi rok to pomeni znižanje standarda za vse. In prav to je pravi namen zakona – nižanje stroškov za gospodarstvo s poskusi pocenitve delovne sile in zbijanja socialnega standarda študentov.

Pomoč lastnikom Airbnbja, ne najemnikom

Prioritete desnega trojčka Vrtovec-Logar-Stevanović

Monika Weiss

Aktualni predlog interventnega zakona »za razvoj Slovenije«, ki ga predlaga desni trojček strank pod vodstvom Jerneja Vrtovca, Anžeta Logarja in Zorana Stevanovića, posega tudi v polje nepremičnin. Z zakonom predlagajo dve spremembi, ki sta med seboj protislovni, nobena od njiju pa ne bo koristila najemnikom stanovanj, pač pa zgolj lastnikom nepremičnin.

Prva sprememba, ki jo predlagajo, je, da bi se dohodnina na oddajanje premoženja v najem znižala s 25 na 15 odstotkov, za oddajanje mladim in mladim družinam pa na pet odstotkov. Kakšni bodo učinki tega predloga? H komu se bo prelilo 30 milijonov evrov, kolikor manj dohodnine naj bi pobrala država: bodo najemodajalci zaradi nižje dohodnine znižali cene najema ali ob istih cenah zgolj iztržili več?

»Tak ukrep bi po mojem mnenju predvsem povečal interes lastnikov za dolgoročno oddajanje in deloma zmanjšal sivo ekonomijo. Ne pričakujem pa, da bi sam po sebi znižal najemnine,« meni Zoran Đukić iz ljubljanske nepremičninske agencije Stoja. »Prvi učinek bo višji neto donos za najemodajalce, šele če se zaradi tega poveča ponudba, lahko dolgoročno govorimo o umirjanju cen.«

A če omenjeni predlog najemodajalce davčno stimulira k dolgoročnemu oddajanju, v istem predlogu zakona trojka predlaga ukrep, ki gre povsem v drugo smer: predlagajo namreč, da se za letos zamrznejo že uzakonjene zakonske omejitve za kratkoročno oddajanje. Nekdo, ki stanovanje oddaja v kratkoročni najem, si je torej zdaj dodatno oddahnil in stanovanja ne bo dal v dolgoročni najem.

»Če pride do zamrznitve (zakona o gostinstvu, op. a.), bo to pomenilo, da bo del stanovanj še naprej ostal v kratkoročnem oddajanju namesto v klasičnem najemu. Posledica je manj stanovanj za lokalno prebivalstvo in pritisk na najemnine. Če želimo dolgoročno stabilizirati najemni trg, moramo ta stanovanja postopoma vračati v dolgoročni najem – zamrznitev tega procesa pomeni zgolj odlaganje rešitve,« ugotavlja sogovornik iz nepremičninske agencije Stoja.

V stranki Levica so se odzvali s kritiko. »Veselijo se lahko torej samo tisti, ki imajo dovolj stanovanj, da jih lahko oddajajo,« je strnil Dan Juvan, državni sekretar na ministrstvu za delo. In dodal izračun, kaj pomeni nižja dohodnina za najemodajalce: pri najemnini za stanovanje v višini 1000 evrov na mesec bi se zaslužek najemodajalca zvišal z devet tisoč na 10.200 evrov neto na leto. In kaj se v Ljubljani dobi za 1000 evrov mesečne najemnine? Portal nepremičnin za to ceno ponuja recimo 45,4 kvadratnega metra veliko »komfortno garsonjero« za Bežigradom, v »ekskluzivni novogradnji Rezidenca Bežigrad Topniška«. Za tisoč evrov na mesec portal ponuja tudi stanovanje, veliko 81 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše v Vižmarjah, torej predelu na robu Ljubljane ob Celovški cesti tik pred izvozom z obvoznice Ljubljana Šentvid. »Hišni ljubljenčki niso zaželeni, v stanovanju se ne kadi,« navaja oglas in opozarja, da stroški niso zajeti v ceno.