Boj med kapitalom in delom 

"Boj med kapitalom in delom napreduje, in sicer pri nas še bolj kot na ravni EU-ja, kar se vidi v dveh trendih. Prvi je vse bolj očiten premik v neoliberalno smer, kjer na koncu smeri čaka spoznanje, da gre za slepo ulico – govorim o nosilcih in predstavnikih kapitala, ki prvič v novejši zgodovini samostojne države odkrito paktirajo z desnimi političnimi strankami, vključno z največjo in najbolj ekstremistično. V prejšnjih desetletjih so delodajalci vselej takšno početje maskirali z nevtralnim sklicevanjem na v navednicah objektivne ekonomske nujnosti, npr. socialna kapica je nujna, da bodo najbolje plačani še bolj produktivni, da ne ostanemo brez možganov, ker bi brez tega pokrivala zbežali v tujino. Zdaj, ko se je pokazalo, da nam niti menedžerji ranga Blaža Brodnjaka nikakor nočejo pobegniti na tuje, takšni argumenti ne delujejo več. Gre za interese, ki jih lahko najbogatejšim na ravni države servisira le desnica, zato nam teh manevrov ni treba več brati med vrsticami. Tako odkritega paktiranja z desnico in tako za lase privlečenih argumentov kapital na evropski ravni ne uporablja. Nič manj nevaren ni drugi trend, značilen za politično levico, ki se v vse bolj kompleksnih razmerah zateka k poenostavljenim odgovorom iz ortodoksije Komunističnega manifesta (Karl Marx in Friedrich Engels, 1848). Tisto, kar se je pred dvesto leti zdelo logično, se je v zadnjih sto letih pokazalo za neresnično. Računati na proletariat je zgrešena stava. Ideja ne deluje več, saj je proletariat izgubil vseh svojih šest revolucionarnih atributov, ki so se do 20. stoletja zdeli odrešilni. Prvič, proletariat ni več dominantni družbeni razred, niti številčno niti v smislu moči. Drugič, ni več najproduktivnejši del družbe. Tretjič, ni več reven, vsaj ne večinsko. Četrtič, ni več najbolj izkoriščan. Petič, ni enoten, saj nikoli niti ni bil, a je z globalizacijo še manj, in ne nazadnje – šestič, sploh ni več jasno, o čem govorimo, saj proletariata ne morete definirati glede na neposedovanje produkcijskih sredstev. Po tem kriteriju iz 19. stoletja sem proletarec tudi jaz kot državni uslužbenec, čeprav imam nadpovprečno plačo in mi nič ne manjka, kot je proletarec tudi prej omenjeni Brodnjak, menedžer z izjemno visokimi dohodki v Sloveniji, saj nisva lastnika produkcijskih sredstev. Ti v navednicah proletarski atributi so danes v sodobnih družbah razpršeni po različnih slojih bolj kot kadar koli prej. Kljub temu se politična levica, tako pri nas kot drugod, še kar naprej cepi navznoter zaradi zagovarjanja omenjenih nebuloz – pri tem ne mislim na stranko Levica, pač pa na odcepljene 'kordiševce', egocentrike tipa Prebilič (Vladimir Prebilič, op. n.) in Pirate. Zakaj je to pomembno? Zato, ker z neenotnostjo na levici tlakujemo pot desnici. Tukaj je treba reči – sredinski oz. desni trojček (NSi & SLS & Fokus, Demokrati, Resnica, op. n.), bravo! Hkrati pa je prav ta razcep na levi recept za pokop socialne države, kajti neoliberalizem velja že desetletja za zgrešeno paradigmo."

(Sociolog in docent Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani ob mednarodnem prazniku dela in boju med kapitalom in socialno državo; v intervjuju za MMC RTV Slovenija)