Zakaj se Janković Ljubljančanom ne zameri?

Zakaj ni bil Janković že zdavnaj obsojen ali vsaj primoran odstopiti, je samo polovica te kontradiktorne ugankarske zgodbe. Druga polovica pa je županova neminljiva priljubljenost pri volivcih. Ne seveda enoglasna, pa vendar znatna in zadostna. Kako je mogoče, da se Janković Ljubljančanom ne zameri? Ali so res tako (hitro) zadovoljni z napredkom v svojem mestu, da jih županova ravnanja ne motijo? Je to državljanski oziroma meščanski oportunizem ljudi, ki jih norme za nadzor in reguliranje političnih praks ne zanimajo? Je to ta logika, da imam tako moralno pravico kot praktičen interes voliti kogarkoli, ki mi postreže s piškoti, dokler ta človek ni v arestu? In da je to obenem argument, da ni razloga, da bi bil v arestu? Ampak zakaj ravno v Ljubljani? Je nekaj posebnega Ljubljana ali je nekaj posebnega Janković?

(Kolumnist Marko Crnkovič se v Večeru sprašuje, zakaj je župan Zoran Janković v Ljubljani še vedno tako priljubljen in ali bo, če bo znova kandidiral, spet izvoljen)