Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Iskanje izgubljene identitete

Začetek maja 2026 na ravni EU ne prinaša dobrih politično-ekonomskih novic. Srečanje finančnih ministrov EU skupaj z vodstvom ECB in predstavniki MDS potrjuje pesimistične ekonomske scenarije. Vojna žarišča kljub navideznim političnim premirjem ostajajo vir ekonomske negotovosti, negativni ekonomski učinki se asimetrično širijo po svetu. Izrael in ZDA nimata izhodnih političnih rešitev za svoj vojaški avanturizem, zato vojni ni videti konca. Ekonomski stroški tako rastejo, politične posledice pa postajajo vse bolj nevarne, posebno za EU. Finančni ministri so sestankovali v Bruslju, širša evropska politična skupnost skupaj s Kanado pa v Armeniji. Skupni imenovalec obeh srečanj je obupno in vedno bolj zmedeno iskanje izgubljene politično-ekonomske identitete EU. V razmerju do ZDA doživlja vedno nova ponižanja, Rusije po sto letih še vedno ne razume, s Kitajsko pa stopnjuje zaplete. Črnogledost tu ni več del pričakovanj, temveč razumevanja dejstev. Sekularna stagnacija in politična izgubljenost EU povečujeta entropijo. V polzaprtih kompleksnih sistemih to vodi v (ne)red, ireverzibilnost in razpad. Smo sredi premikanja stolov na evropskem Titaniku.

Srečanje v Bruslju je bilo namenjeno usklajevanju skupnih ukrepov držav članic EU glede na perzijski energetski šok, ki se je zdel še sredi marca obvladljiv in kratkoročen. Toda po treh mesecih vojne je jasno, da se kriza poglablja. Na trgih zmanjkuje zalog nekaterih goriv, hrana se draži, pred vrati sta stagflacija in naraščajoča fiskalna kriza držav. Negotovost začenja pretresati energetske, blagovne in finančne trge. Skupni energetski in ekonomski šok je že presegel tistega iz leta 2022, ki je dopuščal več načrtne postopnosti in prilagodljivosti. Vojna okoli Hormuške ožine je bolj nepredvidljiva in zato tudi nevarnejša, bolj spominja na energetsko krizo 1973–1979. ZDA so takrat opustile povojni ekonomski red, »tretji svet« so zlomile z dolžniško krizo, Iran pa je s političnim prevratom postal klerikalna islamska republika. Zgodovina se torej ponavlja.

Politično-ekonomski učinki so asimetrični. ZDA so kot vodilne proizvajalke nafte, tudi plina, prizadete zgolj z inflacijo, ker se ameriške naftne družbe ne želijo odreči dobičkom. Rusija prav tako pridobiva z višjimi cenami, čeprav Ukrajina napada njene rafinerije, ZDA pa blokirajo njeno tankersko floto. Najbolj prizadete so EU, Indija in Kitajska, ki so odvisne od uvoza bistveno dražje nafte in plina. Nafta postaja za ZDA ključno geostrateško orodje. Najprej so izzvale vojno v Ukrajini, kjer vojaško izčrpavajo Rusijo in ekonomsko slabijo EU. Z zavzetjem venezuelskih naftnih virov in napadom na Iran skušajo neposredno ogroziti kitajsko preskrbo z nafto. Prevlado na morju Washington izkorišča kot nekdaj Nizozemska in VB za ohranjanje lastne hegemonije. Toda Iran je zanjo pretrd politični oreh, vojne v zaledju Perzijskega zaliva ne morejo dobiti, če na morju ne želijo tvegati spopada s Kitajsko. Hkrati pa Trumpa kot bumerang doma čakajo višja inflacija ter jesenske parlamentarne volitve. ZDA bodo hitreje izgubile politično bitko doma kot dosegle odločilno vojaško zmago v tujini. Zato se kot »slamnati« rumenolasi zmagovalec tudi umika iz iranske vojne.

EU je v velikem precepu, s svojo dvojno moralo do Rusije, Izraela in še posebej ZDA izgublja mednarodno verodostojnost. Institucionalne zagate z monetarno in ne tudi fiskalno unijo krpa sproti, tokrat z nekakšnim koordiniranim pristopom k »energetski uniji«. Toda tu je z zeleno agendo in odstopom od cenenih ruskih virov izgubila konkurenčno bitko z ZDA, tehnološko in proizvodno pa tudi s Kitajsko. Politični vzpon skrajno desnih populistov, suverenistov in antiglobalistov je logična posledica ekonomskega in moralnega kolapsa EK in vodilnih držav EU. Monopol nad evropskim pacifizmom so prevzele skrajno desne stranke, ki so hkrati proti migracijam, političnim elitam, federalizaciji EU in mednarodnemu redu. Narobe svet.

Nastanek energetske unije (EEU) najprej zahteva koordinacijo protikriznih politik in ukrepov članic, prilagodljiv skupen fiskalni okvir in sistemske solidarnostne rešitve, podobne tistim leta 2022. Pet držav članic predlaga obdavčenje »ekstra profitov« naftnih družb, za zdaj brez podpore Bruslja. MDS in ECB svarita, da morajo biti ukrepi članic sorazmerni, omejeni in ciljani, da ne bi ponovili fiskalnih napak dragih in neučinkovitih ukrepov. Vlade so v zadnjih letih porabile 2,5 odstotka BDP za energetski intervencionizem. Toda politike administrativnih cen in nižanja davkov niso prinesle manjše porabe in prestrukturiranja energetskih virov, povečali pa so se fiskalni stroški države in socialne neenakosti. Energetska politika EU je zato Ahilova peta njene konkurenčnosti, od zapletov zelene agende do zablod industrijske in globalne tržne politike. Obe vojni sta zgolj razgalili njeno ideološko blasfemičnost.

Energetska odvisnost EU dejansko ogroža njeno politično avtonomijo, ZDA so jo tu preprosto ekonomsko ponižale. Toda finančna stabilnost države je temelj rasti in nacionalne varnosti. Podobno kot je energetska zaščita gospodinjstev in likvidnosti podjetij vrh politične odgovornosti oblasti. Usoda energetike je usoda države, odgovornost do energetske revščine gospodinjstev in likvidnosti podjetij je ogledalo zrele oblasti. Bomo videli, kakšen bo v njem naš Žare lepotec.