Kultura / Kdo bo imel moč nad jezikom

Predvidoma konec leta ali v začetku naslednjega bo izšel novi slovenski pravopis, osmi po letu 1899, zato so ga poimenovali Pravopis 8.0. To bo velik dogodek, praznik za slovenski jezik, saj od izida zadnjega celovitega pravopisa letos mineva že 25 let. Snovali so ga seveda še veliko prej, v viharnih družbenopolitičnih razmerah, v času, ko se je Jugoslavija kot država vse bolj krhala. Danes veljavna pravopisna pravila so nastajala med letoma 1981 in 1989, ko so tudi izšla. Slovenski pravopis v celoti, torej knjižna različica, ki je imela poleg pravil še slovarski del in je obsegala kar 1800 strani, pa je izšel leta 2001, desetletje po osamosvojitvi.

Kot jara kača – a to je glede na količino vloženega truda, povsem razumljivo – se je v istem obdobju vila tudi zgodba o nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ta je med letoma 1970 in 1991 izšel v petih knjigah. Leta 1998 so ga prvič izdali v eni sami knjigi (na 1700 straneh), leta 2000 prvič v elektronski obliki. Leta 2014 je sledila še obsežna prenovljena in dopolnjena izdaja slovarja; in od takrat lahko slovar brezplačno živi in raste na spletu, seveda na Franu, osrednjem slovenskem jezikovnem portalu, na katerem Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša – ta deluje pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) – združuje več kot 40 slovarjev, jezikovnih virov in zbirk.

Fran je danes ena naših najdragocenejših spletnih strani, o čemer pričajo tudi podatki o njeni obiskanosti. Kot pravi direktor Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič, vse njihove portale skupaj (ob Franu še Frančka, Franjo, Terminologišče in Jezikovno svetovalnico) vsaj enkrat na leto obišče večina prebivalcev Slovenije. Že zgolj to potrjuje, da je naše zanimanje za jezik veliko.

Jezik pa je živa stvar, spreminja se. V zadnjih desetletjih velike spremembe v vsakodnevni rabi doživlja že zaradi nezadržne digitalizacije. Ta ne prinaša le kopice novih izrazov, kot so sebek, podkast in vplivnež, tehnološke novosti prinašajo tudi druge prej povsem nepredstavljive jezikovne izzive. Tudi zato je bila potreba po novem slovenskem pravopisu v zadnjih letih še toliko večja.

In res, zadnjih sedem let, podobno kot v osemdesetih, intenzivno nastajajo nova pravopisna pravila, hkrati z njimi pa tudi že slovarski del pravopisa. A kot rečeno, bo treba na novi pravopis še malce počakati, saj morajo njegovi avtorji najprej končati ta resnično obsežni projekt, ki se tiče slehernega uporabnika slovenskega jezika. Postavil bo namreč nova pravila za naše sporazumevanje v naslednjem desetletju, dveh ali več.

Ni se mogoče izogniti občutku, da smo priča igri moči, s tem pa boju za prestiž – temu, kdo bo pod ta pomembni projekt podpisan, pa če ga je soustvarjal ali ne.

Snovanje pravopisnih pravil je, vsaj tako se je zdelo, doslej potekalo precej složno. Dela so se lotili v pravopisni komisiji, njene člane v dogovoru imenujeta SAZU in že prej omenjeni ZRC SAZU. Gre za sorodni, a samostojni ustanovi. SAZU je naša najvišja nacionalna znanstvena in umetniška ustanova. Pod njeno okrilje so nekoč spadali tudi znanstveno-raziskovalni inštituti, ki pa jih je leta 1981 prenesla na novoustanovljeni ZRC SAZU. Tako je nastala naša osrednja znanstveno-raziskovalna ustanova, v kateri so zaposleni predvsem raziskovalci s področja humanistike, družboslovja in izbranih področij naravoslovja. Vloga SAZU in njenih izvoljenih članov, akademikov, pa je že več kot štiri desetletja predvsem častna.

Če ponovimo: raziskovalci – tisti z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in tudi iz drugih pomembnih ustanov – in akademiki so se novih pravopisnih pravil lotili skupaj. Vodenje komisije pa so zaupali Heleni Dobrovoljc, ugledni raziskovalki s pravopisnega oddelka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Tudi sicer je ZRC SAZU v celoti vodil in organiziral raziskovalno delo, za to je pridobival sredstva iz različnih virov in ne nazadnje je uredil tudi avtorske pravice.

A akademiki so v raziskovalce, ki snujejo novi pravopis, nedavno uperili izjemno ostro kritiko. Tega sicer niso storili akademiki iz pravopisne komisije, temveč tisti iz neke druge komisije, ki deluje pri SAZU, in sicer komisije za slovenski jezik v javnosti. Ta je v javni izjavi zapisala, da ob »pravkar končani javni razpravi /.../ z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da trenutni predlog novega pravopisa ne dosega kakovostne ravni, ki jo pričakujemo od temeljnega normativnega priročnika, zato v sedanji obliki ni primeren za uveljavitev«. Predlogu očita tudi »številne nedoslednosti, pomanjkljivosti, strokovno vprašljive rešitve in celo stvarne napake. Nekatere definicije so nejasne ali netočne, številni zgledi zastareli ali neustrezni. Mnoga pomembna vprašanja v njem niso obravnavana, medtem ko so vključene vsebine, ki nikakor ne spadajo v pravopis.« Komisija raziskovalcem ob tem očita tudi, da so opravili že deset javnih razprav, pa delo še kar ni končano – vse to pa je nespoštljivo do strokovne javnosti. Zapisala je celo, da je predlog novega pravopisa »trikrat daljši od veljavnih pravopisnih pravil, strokovno pa ima največ pomanjkljivosti od vseh pravopisov doslej«.

Kaj se torej dogaja? Ali so snovalci tokrat res tako izjemno počasni? Ali so res tako izjemno nestrokovni? Bomo res dobili najslabša pravopisna pravila doslej? Je čas za alarm? Kot zagotavljajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, očitki ne bi mogli biti dlje od resnice. Zato so jih v javno objavljeni »protiizjavi« odločno zavrnili.

Kot je razbrati iz te izjave, je očitno prišlo do velikega nesporazuma, saj so informacije, na katerih temeljijo očitki, »napačne in zavajajoče«. Za začetek: besedilo novega pravopisa, ki je trenutno objavljeno na spletni strani Pravopisa 8.0, nikakor ni dokončni predlog, kot trdi komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. Gre šele za prvotno besedilo posameznih predlogov, končne različice z vsemi upoštevanimi pripombami in predlogi pa sploh še ni bilo mogoče pripraviti, saj so zadnjo javno razpravo pripravili šele februarja. In ja, drži, da so jih pred tem pripravili že več in da so potekale v obdobju sedmih let, a vsaka se je nanašala le na eno od desetih poglavij novega pravopisa. Na eni so denimo govorili o krajšavah. Na drugi o ločilih. V javnosti je posebej odmevala tista o veliki in mali začetnici, saj so avtorji pravopisa med drugim predlagali, da bi pravila pri pisanju krajevnih imen poenostavili (in bi, na primer, namesto Novo mesto pisali Novo Mesto, namesto Vavta vas pa Vavta Vas). Šele februarska javna razprava je bila torej posvet o celotnem besedilu novega pravopisa, pripravili pa so še številne druge posvete, srečanja z zainteresirano javnostjo, enkrat na mesec za javnost odprte Pravopisne kolokvije o žgočih pravopisnih temah ... Veliko, veliko mnenjem so že prisluhnili. In številnim še bodo. Končno različico pravopisa pa bodo javno objavili šele po tem, ko bodo pregledali pripombe in predloge z vseh vetrov ter po krovni redakciji.

Način dela, ki so si ga snovalci pravopisa zastavili, terja ogromno časa, energije in potrpežljivosti. A ni novost. Podobno so delovali že snovalci danes veljavnega pravopisa. Tokrat pa je novo to, da so se ustvarjanja pravopisa lotili izjemno demokratično, pravzaprav daleč najbolj demokratično in tudi transparentno doslej. Poleg strokovnjakov so namreč k javni razpravi povabili tudi najširšo javnost – slehernike. In ti so ponujeno priložnost izkoristili v presenetljivo velikem številu, o čemer smo se lahko prepričali tudi na nedavni razstavi s hudomušnim naslovom »Ne uničujte Slovenski Jezik!!« v Atriju ZRC SAZU na Novem trgu v Ljubljani.

Novi pravopis, ta resnično obsežni projekt, se tiče slehernega uporabnika slovenskega jezika. Postavil bo namreč nova pravila za naše sporazumevanje v naslednjem desetletju, dveh ali več.

Tam smo lahko prebirali nekatere najzanimivejše pobude, poslane Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Nekdo je denimo ostro protestiral proti uporabi besede pravzaprav, češ da je mašilo. Zahteval je celo prepoved te besede. Nekdo drug je medtem vljudno prosil, da bi tistega, ki čevapčiče pripravlja ali prodaja, poimenovali čevapar. Spet tretji je predlagal, da bi izraz emoji oziroma emodži, ki označuje digitalne simbole, s katerimi lahko izražamo čustva pri pošiljanju sporočil s pametnimi telefoni in tablicami, prevedli v čutek. In ja, veliko pisem je bilo napisanih v »nepopolnem« jeziku, v jeziku, ki ne upošteva zares pravopisnih pravil, ki mu zanje dobesedno ni mar. Pa vendar, vse predloge, tudi te, bodo strokovnjaki pregledali in se do njih opredelili. Za lažjo predstavo – pregledali bodo več tisoč odzivov. Zadnjo besedo pa bodo seveda imeli oni – strokovnjaki.

A vrnimo se k razpokam, ki so se med tem dolgim, zahtevnim procesom začele kazati med SAZU in ZRC SAZU. Najočitnejše so postale lani. Bližal se je december, ko bi pravopisni komisiji potekel mandat. Ker se je delo prevešalo v sklepno fazo, se je ZRC SAZU zdelo najbolj smiselno, da bi mandat podaljšali dotedanjim članom komisije. SAZU pa se s tem ni strinjala. Še več, dobro leto pred napovedanim izidom novih pravopisnih pravil je presenetila s predlogom, s katerim je želela, kot piše v »protiizjavi«, »bistveno spremeniti sestavo komisije in osem članic in članov iz ZRC SAZU, Fakultete za družbene vede, Filozofske fakultete univerz v Ljubljani in Mariboru ter podjetja Amebis, d. o. o., torej avtorje obstoječega besedila, tik pred izidom pravopisa zamenjati z jezikoslovci po svojem izboru, ne glede na to, ali imajo reference s področja pravopisa in normativistike ali ne«. Še toliko bolj je presenetilo, da SAZU v svoji neomajnosti ni popustila. Članom pravopisne komisije je nato potekel mandat.

Pravopisna komisija vse do danes še ni ponovno zaživela. Da delo ne bi zastalo, pa je ZRC SAZU skupaj s svojim Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša že januarja ustanovil uredniški odbor novega slovenskega pravopisa, ki ga vodi dosedanja predsednica pravopisne komisije Helena Dobrovoljc, in uredniški svet. Tudi izid naj zaradi zapleta ne bi bil ogrožen: kot napoveduje predstojnik inštituta Kozma Ahačič, bodo novi pravopis dokončali in izdali v skladu z dosedanjimi načrti.

A zakaj je želela SAZU raziskovalce, najzaslužnejše za novi pravopis, tiste, ki so pri njem aktivno delali, ki so garali že leta, nadomestiti z drugimi? In zakaj bi jih zdaj, ko se delo bliža koncu, nadomestili celo s posamezniki brez ustreznih kompetenc? Kako si to razložiti? Je šlo za trk dveh različnih pogledov na to, kako bi morali oblikovati jezikovna pravila? So se na eni strani znašli tisti, ki bi pravila radi ustvarjali z večjo avtoriteto, tako, kot sami menijo, da je najbolj prav, ne da bi vključili tiste, ki knjižne slovenščine ne obvladajo, ter na drugi tisti, ki se zavedajo, da niso vsevedni, in so zato, preden bi pravila dokončno izoblikovali, sklenili prisluhniti kar najširši strokovni in tudi razpoloženju v laični javnosti? Ali je šlo celo za trk dveh generacij slovenistov, starejše in mlajše? Ali pa so stvari še preprostejše? Ni se namreč mogoče izogniti občutku, da smo z javnim teptanjem ustvarjalcev pravopisa pravzaprav priča igri moči, s tem pa boju za prestiž – temu, kdo bo imel končno besedo pri oblikovanju jezika, in temu, kdo bo pod ta pomembni projekt podpisan, pa če ga je soustvarjal ali ne.

Pri tem ni nepomembno, kdo javno napada raziskovalce, ki pripravljajo novi pravopis. Komisijo SAZU za slovenski jezik v javnosti, tisto, ki je javno okrcala snovalce novega pravopisa, ki jih je celo raztrgala na prafaktorje, vodita slovenista, ki sta bila nekdaj zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Predsednica komisije je Andreja Žele, podpredsednik pa Marko Snoj, ki je bil še ne tako davno tudi predstojnik inštituta. Danes ima inštitut drugega predstojnika, Snoj pa si kot akademik prizadeva avtorje pravopisa, svoje nekdanje podrejene in njihove sodelavce, javno očrniti.

Nad pripravo sedanjega slovenskega pravopisa, ki je bil sicer prav tako kolektivno delo, je kot eminenca bdel Jože Toporišič. Njegovo ime še danes poznamo vsi – zasluženo, kajti pri nastajanju pravopisnih pravil je sodeloval od samega začetka, to je bilo njegovo življenjsko delo. Med avtorji novega pravopisa se nihče ni javno izpostavil kot njegov najbolj ključni snovalec. Niti Helena Dobrovoljc, ki že vseskozi bdi nad celotnim procesom. A prav ta naravnanost snovalcev pravopisa, ki bi jo lahko razumeli tudi kot skromnost, najverjetneje pojasni, zakaj so k delu pristopili tako zelo demokratično. Pa tudi, zakaj jim je bilo tako mar, da bi bil knjižni jezik manj tog in bližje dejanski rabi, da bi bil bližje ljudem, da bi ga ti raje uporabljali. Z uporabo knjižnega jezika se danes namreč srečuje precej več ljudi kot nekoč.

Slovenist Janez Dular, ki je sodeloval pri nastajanju sedanjega pravopisa, obe strani poziva k dialogu, a dodaja, da izreka »podporo zagnanemu prizadevanju Inštituta za slovenski jezik«.

Raziskovalci, ki pripravljajo novi slovenski pravopis, pa v teh pogledih nikakor niso osamljeni. Potem ko jih je komisija SAZU za slovenski jezik v javnosti raztrgala, so jim odločno podporo izrekli Lektorsko društvo Slovenije, Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen, oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, delovna skupina SLORijezik iz Trsta ... Podporo so jim izrekli tudi nekateri posamezniki, med drugim slovenist Janez Dular, ki je sodeloval pri nastajanju sedanjega pravopisa. Obe strani je pozval k dialogu, a dodal, da kot delček »zainteresirane javnosti«, ki spremlja »razčiščevanje normativnih zadreg na pravopisnih kolokvijih in drugih oblikah jezikovnokulturne in jezikovnopolitične dejavnosti«, izreka »podporo zagnanemu prizadevanju Inštituta za slovenski jezik«.

Njegova podpora utegne biti precej pomembnejša, kot se v tem trenutku zdi, saj je bil Dular v času osamosvajanja minister za Slovence po svetu, v letih 1996 in 1997 pa minister za kulturo, obakrat kot kader iz vrst Slovenskih krščanskih demokratov. V vladi, ki se Sloveniji obeta v kratkem, bo tudi naslednica te stranke. Zato velja ob morebitnih novih napadih na ustvarjalce pravopisa in še zlasti ZRC SAZU na Dularjeve besede spomniti tudi naslednjo ministrico ali ministra za kulturo.