Kultura / »Ali resnica sploh še ima težo?«

Maša Pelko (1992) je gledališka in radijska režiserka ter dramatičarka mlajše generacije, ki je leta 2018 za svojo izvirno dramo Kraljevi otroci prejela Grumovo nagrado za najboljšo mlado dramatičarko. Od takrat je režirala na odrih tako rekoč vseh večjih slovenskih gledališč. Osemnajstega aprila letos je na veliki oder ljubljanske Drame premierno postavila dramsko besedilo Komarji britanske dramatičarke in scenaristke Lucy Kirkwood (v prevodu Tine Mahkota in dramaturgiji Roka Andresa), ki se ukvarja z razmerjem med intimnim in globalnim: med osebno izgubo in »velikimi« vprašanji sveta.

Drama na znanstvenem ozadju odkritja Higgsovega bozona oziroma božjega delca v središče postavi sestri, ki živita v povsem različni resničnosti: Alice (Nika Rozman) je znanstvenica, vpeta v vrhunske raziskave fizike osnovnih delcev, Jenny (Maruša Majer) pa je obremenjena s teorijami zarote, bolečo osebno izgubo – smrtjo otroka – in skrbjo za dementno mater, nekdaj genialno fizičarko Karen (Zvezdana Mlakar). Odlično igralsko zasedbo zaokrožajo še Saša Tabaković, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar, ki na odru (scenograf in avtor videa je Dorian Šilec Petek) utelešajo nemoč in nezmožnost komunikacije, razpetost med znanostjo in dezinformacijami, žalovanje in poskuse ljubezni. Ljudi, ki nenehno trkajo drug ob drugega.

Dramatičarka Lucy Kirkwood se je že precej mlada (rodila se je leta 1984) prebila v sam vrh svetovne dramatike in njena dela vse pogosteje uprizarjamo tudi pri nas. Kaj vas je pritegnilo pri njenem dramskem besedilu Komarji?

Že od samega začetka me je v tem besedilu najbolj privlačila dvojnost. Na eni strani imamo zasebno, intimno zgodbo, družinsko katastrofo: konec enega življenja, ki za neko družino pomeni popoln razpad njenega sveta. Na drugi strani pa širšo, kozmično perspektivo, ki se sprašuje, kaj sploh je dejanski konec sveta. Besedilo nenehno postavlja vprašanje: je intimna, osebna tragedija manj legitimna, če jo postavimo ob bok vojnam, lakoti, svetovnim katastrofam? Ali ji lahko to legitimnost vzamemo, čeprav je za posameznika to ena najhujših stvari, ki se mu lahko zgodijo?

Ob tem me je navdušil tudi povsem obrtniški vidik. Dramatiko je po mojem mnenju zelo težko pisati, prav zato je težko tudi najti resnično dober dramski tekst. Lucy Kirkwood je vrhunska dramatičarka, dialoško izjemno spretna in že brati njene dialoge je užitek, kaj šele jih režirati.

Ne gre toliko za to, da ljudje ne bi več verjeli znanosti ali institucijam. Gre za to, da so zdaj predani nečemu drugemu – enostavnim, radikalnim razlagam, ki jim dajejo občutek varnosti in nadzora. Četudi niso resnične.

Besedilo Komarjev je nastalo leta 2017, dogajanje pa je postavljeno v leto 2008, v čas pred zadnjim velikim finančnim zlomom. Morda ne zveni tako daleč v preteklosti, toda od takrat se je spremenilo marsikaj.

Res je, leto 2008, pa tudi 2017, je bilo v času pred pandemijo koronavirusne bolezni, vzponom umetne inteligence, pred današnjimi zaostrenimi političnimi razmerami in poplavo dezinformacij. Leto 2017 je bilo denimo leto prve inavguracije Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Atmosfera je bila za nas ključna – morali smo jo prenesti v današnji čas.

Danes živimo v svetu, kjer se zdi, da ni več nobene integritete. Če spremljaš soočenja politikov, vidiš, kako ostro, direktno, jasno komunicira desnica – tudi če so trditve poenostavljene ali celo neresnične. Ampak to v resnici niti ni več pomembno. Če lahko nekdo zaseda visoko funkcijo, pa mu očitne kontradikcije ali celo laži ne škodijo, potem se postavi vprašanje, ali resnica sploh še ima težo. To neposredno vpliva na odnose med ljudmi in naše načine komuniciranja, kar je eden ključnih poudarkov predstave. Hkrati so ljudje vse bolj anksiozni, nestrpni, prestrašeni. V takem okolju postanejo enoznačne razlage izjemno privlačne – čeprav so lahko zelo nevarne.

Ravno to je ena pomembnih tem, ki jih obravnava uprizoritev: izguba zaupanja – v znanost, institucije, medije. 

Mislim, da ne gre toliko za to, da ljudje ne bi več verjeli znanosti ali institucijam. Gre za to, da so zdaj predani nečemu drugemu – enostavnim, radikalnim razlagam, ki jim dajejo občutek varnosti in nadzora. V dramskem besedilu je ključen moment, ko znanstvenica sestri reče: ne gre za to, da si neumna, ampak da si predana neumnosti, da jo celo obožuješ. To izhaja iz občutka nemoči. Ko imaš občutek, da nimaš nobene moči, se oprimeš nečesa, kar ti daje občutek nadzora – pa čeprav je to napačno in celo škodljivo.

To na primer zelo dobro uteleša lik Jenny – sestre, ki jo igra Maruša Majer.

Jenny ni karikatura. V teorije zarote verjame iz strahu. Po letih neuspešnih poskusov končno zanosi, a takrat se pojavijo teorije, da cepljenje povzroča avtizem. V tistem trenutku je izjemno ranljiva. Ne gre za ideologijo, gre za paniko. Prav ti ljudje so najdovzetnejši za takšne ideje. Gre za to, koliko imaš uvida v mehanizme oblasti in nadzora – ali misliš, da jih imaš.

Danes se nam vse dogaja hkrati. Imamo vojne, ki jih odločevalci dirigirajo iz svojih pisarn kot nekakšne videoigre. Imamo tehnologijo, ki omogoča popoln nadzor. In imamo družbo, ki ob tem izgublja zaupanje v vse temeljne strukture. Jenny se večkrat vpraša, koga naj, potem ko otroka izgubi prav zato, ker ni cepljen, sploh krivi za to. Ne more kriviti anonimnih mam na blogih, ki so govorile, da cepljenje povzroča avtizem. Navsezadnje se sama odloči, da bo temu verjela. Ampak hkrati – in to je ključno –, ko si v ranljivem položaju, se oprimeš tistega, kar se ti zdi najbolj varno. Takrat si tudi najbolj dovzeten za manipulacijo.

Pri predstavi ste sodelovali z Institutom Jožef Stefan in z vrhunskimi fiziki … 

… in eden od njih je rekel nekaj zelo pomenljivega: civilizacije, ki niso naredile vsega, kar bi lahko, se niso dobro končale. To se mi zdi zelo aktualno – danes imam občutek, da bolj kot napredek iščemo načine, kako si stvari podrediti.

Eden ključnih motorjev zgodbe je tudi občutek absolutne osamljenosti. 

Zagotovo. V predstavi ima lik Jenny monolog, kjer govori o izgubi otroka – o tem, kako nemogoče je to bolečino deliti. Smrt je danes potisnjena na rob, popolnoma tabuizirana – umika se iz vsakdanjega življenja, iz javnega prostora, postala je nekaj neizrekljivega. Namesto da bi bila del življenjskega cikla, jo skrivamo. S tem pa izgubljamo tudi stik z nečim zelo temeljnim, z osnovnimi človeškimi izkušnjami.

Tu spremljamo družino, kjer vsak posameznik žaluje po svoje. In žalovanje je, ne glede na vse, vedno osamljeno. Tudi če si obkrožen z ljudmi, tega doživljanja ne moreš zares deliti. In biti osamljen med ljudmi je ena najtežjih izkušenj.

Nenehno smo povezani in hkrati globoko sami. Poleg tega izginja dolgčas in z njim prostor za refleksijo. Ni več trenutkov, ko si sam s sabo, ko predelaš stvari. To ima posledice.

Se vam zdi, da sodobni način življenja to osamljenost še poglablja?

Absolutno . Živimo v času, v kate -rem nenehno komuniciramo, a ti stiki so pogosto prazni, površinski. Hkrati se vse bolj borimo z občutkom lastne vrednosti – kaj sploh šteje, kdo smo brez potrditve drugih. Zato ni presenetljivo, da se pojavljajo tesnoba, stiske, občutki praznine. Morda bolj kot kadarkoli prej živimo v svetu, kjer smo nenehno povezani in hkrati – to je paradoks današnjega časa – globoko sami.

Poleg tega izginja dolgčas in z njim prostor za refleksijo, razvoj, ustvarjalnost. Otroci že zelo zgodaj živijo v svetu neprestanih dražljajev. Ni več tišine, ni več trenutkov, ko si sam s sabo, ko predelaš stvari. To ima posledice. Sama sem se zavestno umaknila z družbenih omrežij, saj se mi zdi, da smo že v dejanski vsakdanjosti porinjeni v konstantno primerjanje in doseganje nemogočih meril, ki z moralnimi ali etičnimi vrednotami nimajo veliko skupnega, kaj šele, da se moram s tem ukvarjati še v virtualnem svetu.

Ko sva že pri občutkih lastne vrednosti, predstava z likom mame, dementne fizičarke Karen, obravnava tudi zelo relevantno temo odnosa do staranja – predvsem vprašanje, kako družba starejšim postopoma jemlje kredibilnost, glas in dostojanstvo. 

Ko opazujem, kako se družba začne obnašati do starejših – še posebej do žensk –, me to res prizadene in z Zvezdano Mlakar, ki igra Karen, sva v procesu veliko razpravljali o tem. Tudi v gledališču je to zelo očitno, starejša ko je igralka, težje je zanjo najti kakovostno, obsežno vlogo, kar je popoln absurd. Resnica življenja je namreč ravno obratna – pri šestdesetih, sedemdesetih si lahko izjemno vitalna, hkrati pa imaš neko modrost in samozavest, ki prideta samo z leti, ki ju ni mogoče doseči drugače kot z izkušnjo. Vse to vidim pri svoji mami, babicah. Prav to kot družba premalo cenimo. Od žensk sem že večkrat slišala, da ko so prišle v določena leta, so se začele počutiti ne le nepotrebne, celo nevidne. Moški medtem v naši družbi s starostjo pridobijo neko »kvaliteto«, šarm, status. Ravno zato je pomembno, da se o tem govori, da se to postavlja na oder, v življenje, da se staranje detabuizira. Kaj vse žensko telo nosi skozi življenje, da bi se lahko dostojanstveno postaralo, brez sramu, brez krivde. To je v tem dramskem tekstu lepo: ne moralizira, obenem razume staranje kot privilegij, hkrati pa ne skriva strahu, ki s tem pride.

Zdi se, da še vedno ni vsakdanje niti, da se uprizarjajo dramska besedila sodobnih avtoric, ki postavljajo v ospredje tako močne, večplastne ženske like. 

Meni se zdi, da danes v teatru absolutno ni enostavno najti gledališkega teksta, v katerem bi bili ženski liki napisani zares kompleksno. Zgodovina gledališča je izrazito patriarhalna, tudi šovinistična. In če pogledamo zgodovino dramatike, je vsem jasno, da ženske večinoma nastopajo v zelo poenostavljenih ali stranskih vlogah. Lucy Kirkwood pa tu vzpostavi tri močne ženske like z izjemno kompleksnimi strukturami. Nobena ni »na prvo žogo« in z nobeno se ni enostavno poistovetiti, hkrati pa nobene ni mogoče kar tako odsloviti.

Zato je nujno, da imamo scenaristke, romanopiske, režiserke, dramatičarke. Ker obstaja izkušnja sveta, ki je bila tako dolgo prezrta, da zdaj šele prihaja do prostora, kjer se lahko izrazi kot drugačen pogled na svet. Feminizmu v osnovi sploh ne gre za to, da bi karkoli izrinil ali nadomestil, ampak za to, da se vsem da enakovreden prostor.

Leta 2021 ste na oder Prešernovega gledališča Kranj denimo postavili lepe vide lepo gorijo, besedilo Simone Semenič o svetu, v katerem ženske še zmeraj bijejo boj za pravico do odločanja o lastnem telesu. 

Ona tam govori: Zakaj se borite za pravice, ki so že izborjene? In točno to je to. Spet smo na točki, ko se pogovarjamo, ali je splav lahko temeljna pravica.

Na eni strani imamo pobudo My Voice My Choice, ki si prizadeva dostop do varnega splava omogočiti vsem ženskam v EU, na drugi presenetljivo veliko odločevalcev, ki bi splav radi onemogočili in prepovedali. 

To se mi zdi totalno noro. Sama sem dobesedno primer – med obema sinovoma sem imela neuspešno nosečnost in je plod umrl, in če ne bi imela možnosti opraviti splava, bi se lahko stvar zdravstveno hudo zapletla. Nikakor mi ni jasno, kje je naša vrsta tako zgrešila, da se nam je zdelo, da je nad žensko in predvsem njenim telesom treba izvajati nadzor in si jo podrediti, razen seveda, če je šlo za popoln strah pred njeno močjo.

Pred kratkim sem si ogledala dokumentarec Louisa Therouxa Inside the Manosphere (V moškosferi) o vplivnežih, ki promovirajo mizoginijo, seksizem in so goreči antifeministi, njihove vsebine pa vsrkavajo mladi, odraščajoči fantje. Fantje, ki verjamejo, da oni zares vedo, kaj ženske v resnici potrebujejo, in to je seveda, da so jim popolnoma podrejene. Prepričani so, da s tem ženskam pomagajo. Misel, da je to prihodnost, me straši. Toda to se ne more dogajati v vakuumu. Če imaš na vrhu politike ljudi, ki normalizirajo nasilje, manipulacijo, zlorabo, so posledice neizbežne.

Umetnost je torej za vas izrazito prepletena z družbenim in političnim dogajanjem?

To se mi zdi ključno. Gotovo izhajam iz tega, da sem bila študentka Sebastijana Horvata, on pa Dušana Jovanovića – oba sta izrazito politično angažirana režiserja, ki sta ves čas poudarjala, da politika postane najbolj srhljiva in nevarna takrat, ko zareže v intimne odnose. Danes živimo v času, ki je po mojem občutku že katastrofičen. Ne moremo biti imuni za družbenopolitične razmere. Vse, kar se dogaja okoli nas in pred nami, neposredno vpliva na naše življenje. To smo čutili tudi med ustvarjalnim procesom – delali smo v času slovenskih državnozborskih volitev, vojne v Iranu, ob vsem tem se že ves čas dogaja v Gazi. Vsi čutimo nemoč, občutek, da ne moremo ničesar konkretnega spremeniti, hkrati pa ves čas iščemo načine, kako bi vendarle lahko pomagali.

Mislim, da mora gledališče vedno biti v dialogu s svetom, v katerem nastaja. Ne more se umakniti. Isto velja za intimnost: mislim, da nikoli ne more obstajati mimo sveta, v katerega je postavljena, noben zasebni odnos ni odporen proti ideologiji okrog sebe, pa če se še tako trudi – ali ji podleže ali pa se z njo bori.

Imate kot gledališka ustvarjalka pogosto občutek nemoči? 

Vsakič, ko ustvariš predstavo, gre za javno gesto. V svetu, kjer se vsak dan dogajajo nerazumljive in brutalne stvari, si je včasih težko sploh utemeljiti, zakaj delati teater. Je vendarle neki meščanski produkt, prostor za tiste, ki si ga lahko privoščijo. Ampak hkrati iz lastne izkušnje vem, kako močno lahko deluje. Arthur Miller je lepo zapisal, da je funkcija gledališča v tem, da te sooči z vprašanji, s katerimi se sicer ne bi ukvarjal. Televizijo lahko izklopiš, zamenjaš program, v gledališču pa si prisoten in poslušaš. Zato verjamem, da bi moral biti osnovni cilj gledališča razvijanje empatije. Ne deklarativnega sočutja, ampak resničnega razumevanja drugih; drugačnih pozicij, drugih življenj.

In predvsem: skupnosti. Če kaj, je prav skupnost tisto, kar omogoča preživetje civilizacije. Po besedah antropologinje Margaret Mead naj bi bil znak začetka civilizacije zaceljena zlomljena stegnenica, kar pomeni, da je nekdo nekomu pomagal, ga negoval, oskrbel. Danes pa imamo občutek, da vse, kar ni koristno ali učinkovito, preprosto odvržemo.

Dotakniva se še materinstva, ki je tudi ena osrednjih tem Komarjev, predstavljeno pa je zelo kompleksno in niansirano.

Velik napredek feminizma je, da danes govorimo o tem, da materinstvo ni tvoja celotna identiteta, ampak ena od vlog. Da si hkrati mama, pa tudi ženska, ki dela, partnerka, prijateljica, svoja oseba. Znotraj tega je pomembno, da se odprejo tudi manj javne teme: da si s svojim otrokom morda nisi blizu, da lahko otroka izgubiš, da se lahko odločiš, da ga ne boš imela. Vse to so legitimne izkušnje. Ampak to področje je še vedno močno tabuizirano. Ko ženska postane mama, se avtomatsko predpostavlja, da ima otroka absolutno brezpogojno rada in da bo zanj naredila vse. In ja – to je pogosto res. Ampak materinstvo še zdaleč ni samo to.

Tudi sami ste v intervjuju za Delo pred nekaj leti poudarili, da režiserko, ki se odloči za materinstvo, okolica pogosto začne gledati postrani. 

Imam to srečo in privilegij, da sem odraščala v družini, kjer je bilo vedno samoumevno, da imam lahko družino in hkrati kariero oziroma obratno. Tudi sama sem to dojemala kot nekaj povsem normalnega do trenutka, ko sem zanosila. Takrat me je resnično presenetil odziv okolice, predvsem nekaj moških kolegov, v smislu: »Aha, to pot si torej izbrala, za to si se odločila.« Zlasti pri prvem otroku si izjemno ranljiv, prestrašen in potem naletiš še na odpor ravno tam, kjer bi pričakoval podporo in spoštovanje.

Zdi se mi, da je materinstvo oziroma starševstvo izjemno zahtevno. Težko je hkrati graditi kariero in biti prisoten starš, absolutno je. Ampak obenem se mi zdi, da je to tudi način podreditve. Da ti nekdo določa: če si to, potem ne moreš biti tudi to. Vendar to enostavno ni res. Trdim recimo, da sem, odkar sem mama, boljša režiserka. In mislim, da bi moralo biti materinstvo nekaj, kar je deležno ultimativnega spoštovanja. Hkrati pa verjamem, da je eden največjih napredkov civilizacije to, da se ženska sama odloča, ali bo družino imela ali ne.

Je del problema tudi nekakšna romantizirana podoba predanega umetnika? 

Točno to – nekoga, ki mora živeti samo za umetnost in v vsakem trenutku dneva razmišljati o »velikih umetniških vprašanjih«, ne pa iti domov skrbet za otroke. Ko je mož, igralec, vzel več kot pol leta porodniškega dopusta, da sem lahko delala, sem neštetokrat slišala vprašanje: »A on zdaj skrbi za otroke?« Ja, skrbi za otroke, saj so tudi njegovi otroci. Ampak to vprašanje vedno nosi podtekst: Je on zdaj prevzel »tvoje delo«?

To, kar zmoreš kot starš, je ekstrem. Fizično, psihično, v vseh pogledih. Brez tako predane moževe podpore absolutno ne bi zmogla, prav tako to ne bi bilo mogoče, če ne bi bil redno zaposlen. Po porodu sem šla delat tako zgodaj, da moje telo še ni bilo pripravljeno. Med pavzami sem si črpala mleko, premalo spala …

Mogoče ljubezen ni najmočnejša sila. Ampak navsezadnje, ko se vprašaš, zakaj sploh delaš to, kar delaš, in živiš to, kar živiš – ni bolj racionalnega, bolj smiselnega vzgiba kot to.

In tu se odpre še ena tema … 

… prekarstvo. Moja porodniška, torej porodniška samozaposlene v kulturi, je bila tako nizka, da si nisem mogla privoščiti, da bi bila doma vse leto. Obenem je produkcija prehitra, prevelika, moraš biti stalno prisoten. V to si prisiljen, da sploh lahko še naprej delaš, kar imaš rad. Da ne bo pomote: dobro se zavedam privilegija tega, da lahko delam to, v čemer iskreno uživam. Pa vendar je jasno, da tu potrebujemo konkretne sistemske spremembe.

V predstavi se pojavi tudi zanimiva misel o ljubezni: »Vsi mislijo, da je ljubezen največja sila v vesolju, pa ni. Največja sila v vesolju je močna jedrska sila, ljubezen je približno dvanajsta na seznamu, za gravitacijo in sekundnim lepilom.« 

Potem še nadaljuje: ljubezen je nekaj, kar smo izumili, da nam pomaga preživeti v kaosu. V predstavi so ljudje, ki so skupaj, čeprav ne morejo biti skupaj. Ki jih bližina spravlja ob pamet, ampak ostajajo, ker vedo, da nimajo ničesar drugega. Predstavo odpre stavek, ki smo ga dodali sami: »Ali obstaja razumnejši vzgib kot ljubezen?« To je bistvo. Mogoče ljubezen ni najmočnejša sila. Mogoče je res nekaj, kar smo si izmislili. Ampak navsezadnje, ko se vprašaš, zakaj sploh delaš to, kar delaš, in živiš to, kar živiš – ni bolj racionalnega, bolj smiselnega vzgiba kot to. 

Gledališka predstava:
Komarji
Avtor: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: ponovitve 9., 11. in 18. maja 2026