Kultura / »Ali resnica sploh še ima težo?«

Maša Pelko (1992) je gledališka in radijska režiserka ter dramatičarka mlajše generacije, ki je leta 2018 za svojo izvirno dramo Kraljevi otroci prejela Grumovo nagrado za najboljšo mlado dramatičarko. Od takrat je režirala na odrih tako rekoč vseh večjih slovenskih gledališč. Osemnajstega aprila letos je na veliki oder ljubljanske Drame premierno postavila dramsko besedilo Komarji britanske dramatičarke in scenaristke Lucy Kirkwood (v prevodu Tine Mahkota in dramaturgiji Roka Andresa), ki se ukvarja z razmerjem med intimnim in globalnim: med osebno izgubo in »velikimi« vprašanji sveta.

Drama na znanstvenem ozadju odkritja Higgsovega bozona oziroma božjega delca v središče postavi sestri, ki živita v povsem različni resničnosti: Alice (Nika Rozman) je znanstvenica, vpeta v vrhunske raziskave fizike osnovnih delcev, Jenny (Maruša Majer) pa je obremenjena s teorijami zarote, bolečo osebno izgubo – smrtjo otroka – in skrbjo za dementno mater, nekdaj genialno fizičarko Karen (Zvezdana Mlakar). Odlično igralsko zasedbo zaokrožajo še Saša Tabaković, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar, ki na odru (scenograf in avtor videa je Dorian Šilec Petek) utelešajo nemoč in nezmožnost komunikacije, razpetost med znanostjo in dezinformacijami, žalovanje in poskuse ljubezni. Ljudi, ki nenehno trkajo drug ob drugega.

Dramatičarka Lucy Kirkwood se je že precej mlada (rodila se je leta 1984) prebila v sam vrh svetovne dramatike in njena dela vse pogosteje uprizarjamo tudi pri nas. Kaj vas je pritegnilo pri njenem dramskem besedilu Komarji?

Že od samega začetka me je v tem besedilu najbolj privlačila dvojnost. Na eni strani imamo zasebno, intimno zgodbo, družinsko katastrofo: konec enega življenja, ki za neko družino pomeni popoln razpad njenega sveta. Na drugi strani pa širšo, kozmično perspektivo, ki se sprašuje, kaj sploh je dejanski konec sveta. Besedilo nenehno postavlja vprašanje: je intimna, osebna tragedija manj legitimna, če jo postavimo ob bok vojnam, lakoti, svetovnim katastrofam? Ali ji lahko to legitimnost vzamemo, čeprav je za posameznika to ena najhujših stvari, ki se mu lahko zgodijo?