Knjiga / Anton Žvan: Transcendentalna filozofija pri Kantu in Husserlu

+ + + + +

Doktorat, ki je izšel po pol stoletja. A recenzija ne pripoveduje o tem delu, marveč o biografiji, ki še čaka, da jo kdo napiše.

Filozof Žvan (1927–2015) je meščansko, sodobno in novoveško filozofijo na ljubljanski FF več kot 30 let predaval kot asistent. Drugorazredni mislec in pedagog? Ko je bil že desetletje v penziji, mu je fakulteta priredila slovesnost, na kateri je prejel veliko priznanje, a nanjo kajpak ni prišel. V petdesetih letih so pri Borisu Ziherlu začeli štirje vrstniki: Jože Pučnik, Veljko Rus, Taras Kermauner in on. Prve tri je univerzitetni partijski establišment takoj odpustil: Pučnik je nato s pisanjem postal osrednji disident, živel po zaporih in v emigraciji, kjer je doktoriral, in se vrnil kot vodja Demosa, Rusu je uspelo postati eden najprodornejših sociologov, Kermaunerju prvo ime dramaturgije in esejistike, Žvan pa je na FF preživel tako, da svojih misli ni objavljal. V času marksizma je proučeval Kanta, Husserla, Heideggerja, kajpak ne iz marksistične perspektive, in v tem ne-prostoru je našel edino pot univerzitetnega preživetja – na predavanjih je vpeljal sokratsko metodo in generacije študentov napeljeval, da se filozofije niso učili, ampak so jo začeli misliti. Bil je trn v peti na oddelku, kjer so mu leta 1972 zavrnili doktorat, in ko je dopisal novo poglavje, je leta 1978 promoviral. Privoščil si je cinizem in po osnovnošolsko zadnje poglavje naslovil – poprava. Spet so užaljeni mandarini njegovo prošnjo za docenturo držali v predalu tako dolgo, da se je prej upokojil. Še pred tem je bil mentor študentom pri diplomah, a ker je bil brez ustreznega naziva, na diplomskih delih ni njegovega imena. Predavatelj filozofije, ki ni obstajal. Še vedno – njegovo knjigo imajo celo v knjižnicah v Ilirski Bistrici in na Ravnah, v Trstu in Celovcu, le na FF v Ljubljani, kjer je predaval, je nimajo.