Plošča / Foo Fighters: Your Favorite Toy

+ + +

Kljub mlajšim imenom, kot so Måneskin, YUNGBLUD in Sleep Token, se je težko znebiti občutka, da je stadionski rock danes predvsem muzejski fenomen – kulturno udomačen, sprejemljiv za konservativce, povsem neškandalozen in izrazito medgeneracijski, saj povezuje stare starše, starše in otroke. Rock industrija je družinski biznis in težko bi našli bolj družinski bend od priljubljenega Foo Fighters, katerega frontman Dave Grohl, nekdanji bobnar Nirvane, je svojo znamko prijaznega rockerja zgradil prav na podobi ljubečega družinskega človeka. A je potem leta 2024 vse zasral, ko je na dan prišla novica o njegovem zunajzakonskem otroku, ob kateri si je marsikdo prepeval pesem skupine Foo Fighters My Hero, predvsem verz o padlem junaku.

Skupina je v zadnjih letih doživela več hudih udarcev. Njen prejšnji, žalovanjski album But Here We Are (2023), ki je izšel leto po tragični smrti bobnarja Taylorja Hawkinsa, je nosil precejšno čustveno težo in je zaradi konteksta spodbudil močan odziv. Rock’n’roll in smrt pač hodita z roko v roki. A že takrat so se številni spraševali, ali bi moral bend po Hawkinsovi smrti dostojno skleniti pot. Ob poslušanju nove plošče se to vprašanje znova zdi relevantno. Visokooktanski garažno-punkersko-grungerski riffi, kompresirani vokali in tipično neotipljiva izpovedna besedila učinkujejo izrazito nenavdahnjeno, skoraj narejeno iz inata. Bolj kot pomanjkanje muzikalnosti v uho bode duhamorna šablonskost. A morda je prav predvidljivost tisto, kar poslušalci iščejo v vse bolj nepredvidljivem svetu.

Grohlovo skakanje čez plot bi lahko bilo izhodišče za zrel album o zakonskih težavah in krizi srednjih let, a so se raje odločili za še en poskus »vračanja h koreninam«, pri katerem vse zveni znano – in prav zato brezbarvno ter postano. Skupina Foo Fighters že dolgo ustvarja na avtopilotu. V zadnjih petnajstih letih se je prelevila v okostenelo institucijo s sindromom The Rolling Stones. Statusa ikone bendu seveda ne more nihče oporekati, toda že zdavnaj je izgubil avtorsko potenco, ki je zaznamovala obdobje med letoma 1994 in 2011, ko je bil morda največji rock bend svoje ere. Z vsakim novim albumom izgublja del nekdanje veličine, aktualnost pa ohranja predvsem z reprodukcijo lastnih klišejev in manjerizma ter z igranjem medgeneracijskih hitov, ki so svet omrežili še v zadnjem valu relevantnosti televizije MTV. In kar je najpomembneje: podobno kot Stonesom je skupini uspelo, da so njeni poslušalci naklonjenost do nje prenesli na svoj podmladek ter ji tako do nadaljnjega zagotovili polne arene. Rock industrija namreč že dolgo temelji predvsem na monetizaciji nostalgije, ki se prenaša iz roda v rod.