Kultura / »Edino upanje smo Palestinci sami«

Palestinec beduinskih korenin Momin Svajtat (Mo’min Swaitat) bi bil, če bi bili časi drugačni, najverjetneje pantomimik ali klovn. Obe performativni umetniški zvrsti je študiral v Londonu. Toda bolj se je uveljavil kot igralec, pa tudi režiser filmov krajšega formata. Prav raziskava za filmski projekt ga je leta 2020 usmerila na še eno nepričakovano področje delovanja. Opraviti jo je nameraval doma, na Zahodnem bregu, v mestu Dženin, kjer je odraščal, a izbruhnila je pandemija in obisk je moral precej podaljšati. Nenadoma je imel časa na pretek in vse bolj ga je začela zanimati že dolga leta zaprta ploščarna v bližini njegove osnovne šole. Pravzaprav kasetarna, saj so bile v sedemdesetih, osemdesetih in na začetku devetdesetih let za oblikovanje palestinskih poslušalskih navad večinoma odločilne kasete. Nekega dne je le vstopil vanjo. Takrat se mu je odprl nov svet, natančneje, odstrl se mu je pogled na izjemen del glasbene dediščine Palestine. Naletel je na tisoče in tisoče zaprašenih kaset in za pol leta so ga prikovale h kasetofonu. Na njem je preposlušal celotna poglavja palestinske revolucionarne glasbe, beduinskih terenskih posnetkov, soula, jazza in celo punka. Ni mu preostalo drugega, kot da večino zbirke – okoli 7000 kaset – odkupi. To je bil začetek Palestinskega zvočnega arhiva.

Momin Svajtat vse od takrat zbira, arhivira in raziskuje palestinske muzike, ki so bile zaradi vojn, bombardiranja, vdorov v domove, selitev, včasih pa tudi zgolj zaradi zoba časa pozabljene in izgubljene. Številne so nastale po domovih ali na porokah in drugih slavjih. Tudi v njegovem družinskem okolju. Zbira jih, da bi jih zavaroval pred izbrisom in potvarjanjem. A to glasbo tudi izdaja, ne le zbira. Prva plošča, ki jo je izdala njegova platforma Majazz Project – s podnaslovom Palestinski zvočni arhiv (Palestinian Sound Archive) –, je bila The Intifada 1987. Gre za ploščo, ki jo je leta 1987, teden po začetku prve intifade – množičnega upora Palestincev zoper izraelsko zasedbo njihovega ozemlja –, posnel Riad Avad (Riad Awwad) z druščino v svoji hiši in z doma narejeno opremo. Izdali so jo na 3000 kasetah, a je izraelska vojska večino takoj zaplenila, avtor pa je pristal v večmesečnem priporu. Danes je Palestinski zvočni arhiv, ki je ploščo obudil, poskrbel, da ji lahko prisluhnemo po vsem svetu.

Poslanstvo tega projekta tako ni le muzikološko, etnografsko, arhivarsko in založniško, temveč je neizogibno tudi politično. Momin Svajtat – čigar delo bomo lahko pobliže spoznali v sredo, 13. maja, ob 18. uri v mariborskem Obratu in v četrtek, 14. maja, ob 20. uri na ljubljanski Vodnikovi domačiji, kjer bo gost Svobodne Palestine, serije prireditev ob 78. obletnici nakbe, ki se je leta 1948 začela z ustanovitvijo države Izrael ter z razselitvijo, izgonom in razlastitvijo 700 tisoč Palestincev – se z njim bori proti sionističnemu brisanju palestinske kulturne dediščine in kolektivnega spomina.

»Izraelska vojska ubija ljudi, uničuje kipe, knjižnice, knjigarne, radijske postaje, vse. Mi pa se trudimo, da bi zvok ohranili za prihodnje rodove. Da ga bodo lahko doživeli.«

Tega brisanja se je zavedal že od malih nog. Dženin, mesto, od koder prihaja (in kjer je bil leta 1989 rojen), bolj kot po dolgi, večtisočletni zgodovini že precej časa poznamo po velikem begunskem taborišču, drugem domu Palestincev, ki so ostali brez strehe nad glavo. Tudi njegovi starši so v mesto prispeli kot begunci – oče iz Hajfe, mama iz Kajsarije (Qisarya), palestinske vasice, ki je od leta 1948, od nakbe, ni več. Sionistične milice so iz nje takrat izgnale vse prebivalce in porušile vso infrastrukturo, ostalo ni nič. Tako so starši pristali v Dženinu, mestu z velikim begunskim taboriščem in dolgo zgodovino upora proti okupatorju. Če se osredotočimo le na zadnja desetletja, je bilo na začetku novega tisočletja središče druge intifade. Leta 2002 so se tamkajšnja odporniška gibanja okupacijski vojski pogumno uprla v bitki za Dženin. Izraelska vojska tudi sicer redno izvaja napade na taborišče, po 7. oktobru 2023 pa so se razmere občutno poslabšale. Dženin je bil prvo mesto na Zahodnem bregu, ki ga je sionistični režim po tem prelomnem datumu bombardiral. Vzporedno je v Gazi začel surovo genocidno morijo, v kateri je bilo doslej uradno ubitih že 75.500 Palestincev.

Zato ne preseneča, da založba Momina Svajtata izdaja kompilacije, na katerih lahko med drugim slišimo terenske posnetke borcev za svobodo iz gozdov okoli Dženina. Ne preseneča, da je izdala ploščo v spomin na ubitega režiserja, igralca in političnega aktivista Juliana Mer-Hamisa (Julian Mer-Khamis), Svajtatovega prvega mentorja v dženinskem Gledališču svobode, izjemno pomembni mestni ustanovi, ki je bila že neštetokrat tarča izraelskih napadov. Ena od zbirk založbe je posvečena Palestincem, ki so umrli, ker so protestirali zoper izraelski odvzem zemlje, druga tisočim zaprtih Palestincev, naslednja bo posvečena pevkam in pevcem, ki jih je umorila izraelska vojska.

Spomin, dediščina, kulturni kapital, kultura, znanje, upor … so torej osišča politično izrazito angažirane založbe, ki se namerno izogiba trendu »arabske eksotike«, plesne, »funky« glasbe s privlačnimi naslovnicami in besedili, polnimi klišejskih parol, kot na primer »habibi, habibi«. »Naš cilj je v resnici zelo preprost,« je Momin Svajtat te dni povedal v pogovoru za Mladino, »poskrbeti, da ta zvok ne bo poškodovan, izgubljen ali uničen – med bombardiranjem, med genocidom ali med vdori v domove, ko izraelska vojska vstopa v hiše, mesta in vasi na Zahodnem bregu ter uničuje vse pred sabo. Ubija ljudi, uničuje kipe, knjižnice, knjigarne, radijske postaje, vse. Mi pa se trudimo, da bi zvok ohranili za prihodnje rodove Palestincev. Da ga bodo lahko doživeli in iz teh posnetkov spoznavali svojo kulturo.«

Seveda palestinska glasba še zdaleč ni izrazno poenotena, enoplastna ali enodimenzionalna. »Palestinski zvočni arhiv je ogromen – sestavljen je iz številnih žanrov, ki se dotikajo raznolike palestinske stvarnosti,« pravi Momin Svajtat. »Palestinci namreč nismo enotni, imamo zelo različne perspektive in pokrajine. Med nami so ljudje, ki so odraščali v mestih, v živahnih urbanih središčih, kot so Jeruzalem, Betlehem, Jafa, Nablus, Hebron – to so starodavna mesta, vsako z lastnimi zvoki, pesmimi in zgodbami. Potem so tu vaščani, ki živijo med griči, gorami in polji – njihovi zvoki, pesmi in pripovedi so drugačni, njihova zvočna krajina je vezana na naravo in skupnost. In potem so tu beduini – skupnost, iz katere izhajam tudi sam. Palestinska beduinska manjšina živi na robu vsega tega, z lastnim zvočnim in kulturnim izrazom. Naša dediščina temelji na glasbi in poeziji – to je način življenja. Zgodbe, dediščino, identiteto prenašamo z zvoki, glasbo, plesom in srečanji.«

Izraelska vojaška mašinerija nasilje nad Dženinom izvaja sistematično. V zadnjih letih z bagri uničuje glavne ceste, postavlja nove postojanke, napada domove, pobija, bombardira. Svajtat sicer stopnjevanja ne vidi kot česa izrednega: »V tem položaju smo ves čas. Iz minute v minuto gre na slabše, potem je malo bolje pa spet slabše – a v resnici je vse ves čas enako. Nikoli se ni zares nič spremenilo, odkar se je to vojaško-kolonialno oporišče vzpostavilo v Palestini. Edina razlika danes je financiranje – izraelsko vojaško oporišče ima danes več podpore, več sredstev, predvsem od zahodnih sil.« Izraela ne razume kot državo, ampak kot vojaško oporišče, novi kolonialni projekt zahodnih sil.

Prav tako ne dela posebnih razlik v razumevanju odnosa Zahoda do Palestine. Glede na to, da že 15 let živi v Londonu, se je vprašanje o primerjavi med doživljanjem tamkajšnjega življenja in denimo življenja v Berlinu, kjer se je utvara izjemne liberalnosti v zadnjih letih razblinila ne samo v surov obračun s propalestinsko civilno družbo, ampak že v odkrit rasizem, ponudilo kar samo: »Razlika ni velika. Edina razlika je, da v Londonu mislijo: ’Zdaj smo budni, zdaj se zavedamo.’ A s študija v Cambridgeu in Oxfordu pridejo, ne da bi se česa naučili o lastni zgodovini in dediščini. Vedno znova študirajo imperije, monarhijo, neki ’veliki’ pogled na svet, potem pa od nas, Palestincev, pričakujejo, da jih bomo ozaveščali o tem, o čemer bi se morali učiti sami. A to ni moja naloga. Ti imaš čas. Imaš privilegij, imaš sredstva, da raziskuješ, bereš, se učiš o lastni – tudi škodljivi – zgodovini in dediščini. Odločiti se za pozicijo solidarnosti, ne da bi razumel, da si tudi sam del problema – to je večji problem kot problem sam. Če se izločiš iz problema, ki si ga soustvaril, je to bistvo problema.« Prav zato so pogovori in predavanja, ki jih pri nas ob obletnici nakbe vsako leto gosti Svobodna Palestina – ta je tokrat v Slovenijo povabila še pisateljico Susan Abulhawa, novinarja Ahmeda Alnauka (Alnaouq) ter arhitekta Antoina Raffoula, drugi gostje pa se bodo oglasili na daljavo – tako zelo pomembni.

Izraela ne razume kot državo, ampak kot vojaško oporišče, novi kolonialni projekt zahodnih sil.

Palestinski zvočni arhiv je bolj kulturno gibanje kot klasična založba. Njegov kulturni prispevek, ki je osredotočen predvsem na palestinsko skupnost, je ogromen. Glavni namen pa ni izobraževanje ali ozaveščanje (privilegirane zahodnjaške mladine), ampak ohranjanje dediščine za prihodnje rodove. Svajtatova vizija je, da bi arhiv v prihodnosti v Palestini dobil tudi fizične prostore. A ostaja neomajno stvaren: »Trenutno je v Palestini zelo mračno. Edino upanje v Palestini smo Palestinci sami.« 

Serija prireditev:
Svobodna Palestina
Kje: več prizorišč v Ljubljani, Mariboru in Kopru
Kdaj: od 11. do 17. maja 2026