Kultura / »Edino upanje smo Palestinci sami«

Palestinec beduinskih korenin Momin Svajtat (Mo’min Swaitat) bi bil, če bi bili časi drugačni, najverjetneje pantomimik ali klovn. Obe performativni umetniški zvrsti je študiral v Londonu. Toda bolj se je uveljavil kot igralec, pa tudi režiser filmov krajšega formata. Prav raziskava za filmski projekt ga je leta 2020 usmerila na še eno nepričakovano področje delovanja. Opraviti jo je nameraval doma, na Zahodnem bregu, v mestu Dženin, kjer je odraščal, a izbruhnila je pandemija in obisk je moral precej podaljšati. Nenadoma je imel časa na pretek in vse bolj ga je začela zanimati že dolga leta zaprta ploščarna v bližini njegove osnovne šole. Pravzaprav kasetarna, saj so bile v sedemdesetih, osemdesetih in na začetku devetdesetih let za oblikovanje palestinskih poslušalskih navad večinoma odločilne kasete. Nekega dne je le vstopil vanjo. Takrat se mu je odprl nov svet, natančneje, odstrl se mu je pogled na izjemen del glasbene dediščine Palestine. Naletel je na tisoče in tisoče zaprašenih kaset in za pol leta so ga prikovale h kasetofonu. Na njem je preposlušal celotna poglavja palestinske revolucionarne glasbe, beduinskih terenskih posnetkov, soula, jazza in celo punka. Ni mu preostalo drugega, kot da večino zbirke – okoli 7000 kaset – odkupi. To je bil začetek Palestinskega zvočnega arhiva.