V središču / Povolilni manifest

»Hohoho, nekaj sta mela spet, mlatu jo je baje…je reku, da ma baba zmeri dost greha nad glavo, tko da nikol ni odveč, če jih faše...« Ne do črke natančno, a tako nekako se je zaključila pripoved starejšega moškega v skupini štirih, od katerih bi enemu pripisala okrog dvajset let, preostalim pa dobrih petdeset. V solidni gostilni na obrobju Ljubljane, ne v kakšnem placu brezupne sorte, ki se mu raje izogneš, če ti ni do prostaških pozornosti. Po zaključnem poudarku je sledil odziv … skupinski hahahaha hohoho. Ni mi ušel pogled mlajšega, ki je že med pripovedjo opazil, da sem vstopila, zato se mu je, tako se mi je zdelo, na obrazu za hip izrisala zadrega. Morda zaradi vsebine, morda zaradi družbe, v katero vsaj generacijsko ni sodil? Ali pa se je tej modrosti, da je ženske preprosto treba pretepati, smejal iskreno. Počakala sem, da so se gospodje do konca izkrohotali, nato pa jih od šanka, kjer sem pobrala zapakirano juho za ostarele starše, izzvala s: »Smešno, a ne?« V druščini sem zaznala oboje, zadrego in užitek: mogoče se nam zdi, da ni prav, prek zgodb in smeha smo pa vseeno radi zraven. Naključen primer moške nastopaške folklore, ki terja (medgeneracijsko) solidarnost. Seksistične pripombe gredo pač rade s humorjem, sploh, če jih izrekamo kot načelni neseksisti. Smeh legitimira še tako neokusen dovtip – zastira naš lastni sram, obenem razorožuje morebitni ugovor prisotnih.