V središču / Povolilni manifest

»Hohoho, nekaj sta mela spet, mlatu jo je baje…je reku, da ma baba zmeri dost greha nad glavo, tko da nikol ni odveč, če jih faše...« Ne do črke natančno, a tako nekako se je zaključila pripoved starejšega moškega v skupini štirih, od katerih bi enemu pripisala okrog dvajset let, preostalim pa dobrih petdeset. V solidni gostilni na obrobju Ljubljane, ne v kakšnem placu brezupne sorte, ki se mu raje izogneš, če ti ni do prostaških pozornosti. Po zaključnem poudarku je sledil odziv … skupinski hahahaha hohoho. Ni mi ušel pogled mlajšega, ki je že med pripovedjo opazil, da sem vstopila, zato se mu je, tako se mi je zdelo, na obrazu za hip izrisala zadrega. Morda zaradi vsebine, morda zaradi družbe, v katero vsaj generacijsko ni sodil? Ali pa se je tej modrosti, da je ženske preprosto treba pretepati, smejal iskreno. Počakala sem, da so se gospodje do konca izkrohotali, nato pa jih od šanka, kjer sem pobrala zapakirano juho za ostarele starše, izzvala s: »Smešno, a ne?« V druščini sem zaznala oboje, zadrego in užitek: mogoče se nam zdi, da ni prav, prek zgodb in smeha smo pa vseeno radi zraven. Naključen primer moške nastopaške folklore, ki terja (medgeneracijsko) solidarnost. Seksistične pripombe gredo pač rade s humorjem, sploh, če jih izrekamo kot načelni neseksisti. Smeh legitimira še tako neokusen dovtip – zastira naš lastni sram, obenem razorožuje morebitni ugovor prisotnih.

Seksizmov in opolzkih komentarjev, ki smo jih ženske vajene slišati, ni z leti nič lažje prebavljati. Posebej, ker kot družba počasi napredujemo ali celo, denimo danes, doživljamo novo pogrezanje v zatohli šovinizem. Od ulice in vaške gostilne do univerze in akademije, od družbenih omrežij in toksičnega vplivništva do javnih medijev, sodstva in politike. Dokler bo šovinizem znak normalnosti – kaj, herojstva –, pa naj pride iz ust vaščana ob kozarčku rujnega, spikerja na komercialnem radiu, rednega profesorja na fakulteti, ki leta (!) šikanira kolegice in se znaša nad študentkami – če pustimo ob strani, da na svojo oglasno tablo izobeša nestrpna desničarska sporočila –, člana varnostne službe visoke državne uslužbenke ali politika, ki blatenje in sovražni govor zamenjuje za svobodo govora, do takrat ne bo enakosti in enakopravnosti. Nikakršne, ne le po spolu. Ne bo niti enakosti med moškimi, kajti patriarhalne ideologije, ki (pre)živijo zaradi moške solidarnosti, zatirajo vse, ki verjamejo v osebno in intelektualno svobodo, zlasti svobodo do preizpraševanja družbene samoumevnosti. Težava niso vsi beli moški, temveč historična kategorija privilegiranih krščanskih belih moških – torej specifičen presek razreda, vere, rase in spola –, ki se prilagaja razmeram časa.

Temu, kar nam kot vrednote ponujajo slovenske »desnosredinske« in skrajno desne stranke, smo do zdaj že vsaj trikrat rekli ne. Svoje vrednote prodajajo bodisi v preobleki govora o »gospodarskem preboju« in »debirokratizaciji«, s čimer imajo zares v mislih deregulacijo in slabitev socialne države, tudi delavskih pravic, bodisi s pozivanjem k »sodelovalnosti« in »zdravemu razumu«, s čimer zares mislijo nebrzdano oblast kapitala, nadzor nad ljudmi in omejevanje človekovih pravic. Torej trumpizacijo družbe v lokalnih, domačijskih okvirih. Te stranke in »liste«, ki jim bolj pritiče ime »družbeni lobiji« (Samo Uhan) s svojimi parcialnimi interesi, so se – nekatere z dobrimi plakatnimi kampanjami, druge predvsem ob pomoči družbenih omrežij, vplivnežev in vplivnic – uspešno prebile v parlament. Zlasti zadnji Janševi vladi je ob ideoloških vzornikih z Divjega zahoda uspelo normalizirati prostaštvo in nasilništvo v javnem govoru. Spet nič novega, vse to se je zgodilo že prej in drugod, najbolj med prvim Trumpovim mandatom od leta 2016. Desnica je že davno ugrabila levičarski diskurz in ga napolnila s svojimi, nasprotnimi pomeni, prosto po Kosovelu: gnoj = zlato, zlato = gnoj. Po novem imamo opraviti še s kibernetskim kriminalom, manipulacijami in lažmi, ki jih proizvaja umetna inteligenca, udejanjajo pa jih kriminalne združbe pod krinko tujih korporacij.

O politikah desnih strank do žensk in družbene enakosti vemo dovolj, treba jim je le še verjeti: stranke, ki slavijo trumpizem, bodo temu sledile v vsej njegovi norosti.

Hvalevredno vodilo osrednjih javnih medijev pred volitvami, da je treba spoštovati demokratična načela in še nadalje tolerirati netolerantnost, bo potrebovalo času primerno revizijo. Zaradi sil, ki ukinejo demokracijo, takoj ko pridejo na oblast. Ker je to čas, ko se pravila zgolj kršijo, ker je to prostor neštetih medijskih spinov, polresnic in prezira do kulture govora. To je čas, v katerem stranke, liste in posamezniki v poblazneli sli po oblasti terjajo pravice, ki jih sami drugim niso pripravljeni dati. Premosorazmerno z nižanjem kulture govora pa se krepi nedojemljivost za to, kakšne učinke proizvaja jezik, ki ga uporabljamo. Ne smemo privoliti v to novo normalnost. Dati priložnost neofašizmu, ki se začne v jezikovnem dejanju in nadaljuje v njegovi materializaciji, je zgodovinska napaka. Kaj se zgodi, ko pridejo antidemokratične sile na oblast z demokratičnimi sredstvi, vidimo najbolj drastično v ZDA in Izraelu, tudi Argentini, Ekvadorju, Salvadorju, Italiji, na Madžarskem, Slovaškem in povsod, kjer se je zgodil skrajno desni preobrat, okusili pa smo to med zadnjo vladavino Janeza Janše tudi v Sloveniji.

Zato zaključujem z mislijo na ženske. V vsej svoji raznolikosti smo tudi me produkt patriarhalne vzgoje in družbenih vzorcev, in prav vsi jim podlegamo. A posledice tokratnega prihoda na oblast strank, ki se ne sramujejo več fašistoidnega govora, bodo za vse volivke in volivce v Sloveniji uničujoče. Njihove politike ne koristijo nikomur, nasprotno, vodijo v uničenje okolja in družb, le tista peščica privilegiranih živi v iluziji, da jo bo odnesla bolje kot drugi.

Na tokratnih volitvah smo se zato še kako odločale o tem, ali bo v Sloveniji v prihodnje več ali manj trumpistov, ki se jim zdi nasilje nad družbeno šibkejšimi smešno in nujno. Ali bomo slišale več ali manj krohota, kot ga opisujem na začetku, kajti to, kdo je na oblasti, dejansko zelo vpliva na kulturo (govora). O politikah desnih strank do žensk in družbene enakosti vemo dovolj, treba jim je le še verjeti: stranke, ki slavijo trumpizem, bodo temu sledile v vsej njegovi norosti. Odločitve skupine privilegiranih belih moških so neposredno preprečile dostop do varnega splava milijonom žensk po ZDA in jih s slabim zgledom poslabšale tudi drugod po svetu. Brutalno nasilje nad lastnimi državljani dokazuje, da norost skrajnežev na oblasti nima meja. Razgradnja družbe se bo pod oblastjo desnice nadaljevala tudi v Sloveniji, pri čemer bodo med prvimi na udaru delavske pravice, pravice žensk in skupin z manjšo družbeno močjo, kot so skupnost LGBT, migranti, priseljenci, etnične manjšine. Strašljivi diskurz »dela, ki še ni opravljeno«, bo postal naš vsakdanjik, ki ga bomo čutile na svojem telesu. Ne slepimo se, Slovenija je še globoko patriarhalna, konservativna družba. Mlajša moška populacija se v skrajnosti in reakcionarnosti zgolj krepi, kot so pokazale analize volitev. To ne bi smelo presenečati, saj je skrajni desnici ob veliki pomoči cerkvenega agitatorstva uspelo mobilizirati njihovo jezo in jo usmeriti, kot običajno, v povsem napačne tarče.

Je Urška Klakočar Zupančič kaj bolj posebna, kot je bil med njenimi predhodniki denimo spoštovani in vzkipljivi France Bučar? Ali samovšečni Borut Pahor, po novem spletni vplivnež in žirant v zabavljaškem TV-šovu?

Resnici na ljubo ne glede na ideološko usmeritev nobena stranka ne ljubi pretirano ženske na čelu. Še tistih nekaj izjem so mladi petelini odstranili. V preteklem mandatu se je predsednice, Tanje Fajon, kot pred njo NSi Ljudmile Novak, znebila tudi levosredinska SD. Pretendent za njeno nasledstvo, Jani Prednik, je hitro dokazal, da je vse prej kot primeren za vodenje stranke, ki ima vsaj deklarativno visoko na seznamu prioritet enakost spolov in ničelno toleranco do nasilja. Tudi v Svobodi ni manjkalo trenj med spoloma, ki so bila na videz posledica premierovega samoljubja. Pa vendar, niti v najslabši različici same sebe, z vsemi resničnimi in zmontiranimi prisluhi, z vsemi socialnimi in antisocialnimi ukrepi vred dejanja Golobove vlade, torej leve sredine, niso in ne bodo primerljiva z uničevalnostjo politik, ki nam jih za prihodnost ponujajo SDS in druge, z njo zlizane desne opcije. Zato je najbolj moteč sindrom tega časa enačenje vsega in vseh, ki ni tuje ne množicam, ne levosredinskim medijem, ne akademikom.

Tako sta dan po konstituciji novega parlamenta »ugledna pravnika« bivšo predsednico parlamenta gladko vrgla v isti koš z njenim novoizvoljenim naslednikom, češ da sta približno enako neprimerna za vodenje parlamenta. V praksah obeh oseb namreč vidita znak zdrsa pravne države, pravne kulture in uničevanje državnih institucij. Tako sta na isti imenovalec spravila pravnico in bivšo sodnico ter dejansko sporno izvoljenega vplivneža in podjetnika s kriminalno preteklostjo; vrednotno sta izenačila Stevanovićevo antiinstitucionalno in antidržavno usmerjenost ter poteze, namenjene varovanju pravne kulture in kulture govora v parlamentu. Še ena političarka po Alenki Bratušek torej, ki je bila – čeravno do konca med najbolj priljubljenimi javnimi osebnostmi – deležna neskončnih kritik preprosto zato, ker si je upala govoriti in tudi ugovarjati.

Bodimo iskreni, vsem nam gredo na živce ženske, ki si vzamejo besedo, ki si upajo biti zunaj okvirov. Ki govorijo glasno, odločno in ne glede na to, kaj si o tem mislijo drugi. In samo za to gre. Je Urška Klakočar Zupančič kaj bolj posebna, kot je bil med njenimi predhodniki denimo spoštovani in vzkipljivi France Bučar? Ali samovšečni Borut Pahor, po novem spletni vplivnež in žirant v zabavljaškem TV-šovu? Očitno si v Sloveniji političarka tega, da zahteva spoštovanje svoje osebe, ne more privoščiti, tudi če zastavi lastno integriteto, da bi nasprotovala zdrsu parlamentarne kulture, kakršnega od prvega sklica slovenskega parlamenta nismo poznali. Po novem žensk na vidnih položajih v parlamentu ni, tudi v vladi jih ne bo. Namesto tega smo dobili kričavi »tretji blok« pretežno (krščanskih) belih moških, ki se bo proslavil z agresivnim moškim nastopaštvom, s svojim neoliberalnim interventnim zakonom pa zelo trudil postati del tiste peščice privilegiranih.

Kakorkoli, Urška Klakočar Zupančič ni Zoran Stevanović, kot tudi Nataša Pirc Musar ni Borut Pahor in Robert Golob ni in ne bo Janez Janša – ne glede na to, kako vztrajno ju skušajo že ves čas enačiti celo levosredinski mediji. Kljub nekaterim navideznim podobnostim so med politiki in programi strank pomembne razlike. Če Golobovi vladi ne priznamo drugega, ji moramo vsaj to, da je ponovno vzpostavila med Janševo vladavino skorajda razrušen demokratični pravni okvir, znotraj katerega je dovoljeno polemizirati in kritizirati oblast, ne da bi se bilo treba bati povračilnih ukrepov in napadov ad personam ali obračunavanja s civilno družbo. Čeprav so predvolilna medijska soočenja dajala vtis, da se v medijskem spektaklu spopadata dve enako legitimni politični opciji, smo se na volitvah v resnici odločali, ali bomo ohranili vsaj minimum demokracije ali pa se bomo pridružili družbam, ki drvijo v represijo, avtokratskost in tiranijo po meri neokonservativnih vlad. In če smo na razlike res pozabile, se jih bomo imele kmalu priložnost spomniti.