V središču / Predsedničina opozorila

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je bila nekoč novinarka, delala je na TV Slovenija in na komercialni POP TV. Nato se je na poklicni poti usmerila v pravniške vode, bila je informacijska pooblaščenka, zdaj je že dobri dve leti predsednica.

Če bi zapisali, da je ta položaj prevzela s tresočimi se rokami, se ne bi zmotili. Potrebovala je kar nekaj časa, da je razumela, kakšne so njene ustavne pristojnosti, kakšen je njen položaj in predvsem, kako naj nastopa v odnosu do izvršilne veje oblasti. Spori, ki jih je imela z odhajajočo vlado Roberta Goloba, so izhajali večinoma iz neizkušenosti obeh akterjev, pri prerekanju zaradi imenovanj torej ni šlo toliko za vprašanje kadrov, bolj za spopad egov. Dokaz so zadnji meseci pred državnozborskimi volitvami – na koncu je parlament izvolil nove ustavne sodnike, guvernerja in varuhinjo človekovih pravic; vse to bi se seveda lahko zgodilo že prej.

Omemba predsedničine novinarske poti ni naključna. Nataša Pirc Musar je 3. maja ob svetovnem dnevu svobode medijev objavila pomenljivo sporočilo. Zapisala je, da brez svobodnih, odgovornih in profesionalnih medijev ni mogoče zagotoviti obveščenih državljank in državljanov, ni mogoče nadzirati oblasti in ni mogoče graditi zaupanja v institucije. Nato je nadaljevala: »Zaradi populističnih nepremišljenih napovedi o ukinjanju RTV-prispevka si moramo zato ob letošnjem svetovnem dnevu medijev zastaviti nevarno vprašanje: kdo in kako bo zagotavljal neodvisno, kakovostno in vsem dostopno javno informiranje, orkester, oddaje o kulturi, oddaje za gluhe, servis za obe manjšini, vzdrževanje in hranjenje RTV-arhiva, mladinski in otroški program, izobraževalne vsebine, prenose državnih proslav … Naj nadaljujem? Večine tega na komercialnih medijih ni. Ker se ne izplača.«

»Spoštovanje vladavine prava, neodvisnost medijev in nadzornih institucij ter zavzemanje za krepitev družbene kritičnosti morajo biti vgrajeni v moralni kompas vsakega politika.«

Odpravljanje RTV-prispevka, to finančno obveznost določa zakon, je že nekajkrat napovedal sveži predsednik državnega zbora Zoran Stevanović. Njegova Resnica je pred marčevskimi volitvami zbrala več kot 17 tisoč glasov za odpravo »prisile za storitev, ki je vsi ne uporabljajo«. Podobno razmišljajo tudi v veliki SDS, njeni člani na družbenih omrežjih že nekaj časa namigujejo, da se bo financiranje javnega medija spremenilo, Janez Janša – politik, ki se je nekoč hvalil, da RTV-prispevka ne plačuje, nato pa je v času svoje zadnje vlade poskrbel za razgradnjo informativnega programa na TV Slovenija (in ukinil proračunsko financiranje Slovenske tiskovne agencije) – pa je v intervjuju za njemu naklonjeni Planet TV rekel, da podpira Stevanovićeve zamisli, da se RTV-prispevek ukine.

Ne Stevanović ne Janša nista pojasnila, kaj bi se v tem primeru zgodilo z RTV Slovenija. RTV-prispevek je namreč glavni vir financiranja nacionalne medijske hiše, na leto RTV tako dobi okoli 110 milijonov evrov, kar naj bi po načrtih za letošnje leto znašalo dve tretjini njenih prihodkov. Prispevek za delovanje nacionalne medijske hiše sicer poznajo tudi v drugih evropskih državah, v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji. V skandinavskih državah poznajo poseben »medijski davek«, v Franciji pa se je po odpravi takšnega davka uveljavilo neposredno financiranje iz proračuna. Posledice so pričakovane: varčevanje, rezanje programov, večja odvisnost od politike.

Ali kot bi zapisala predsednica: »Javni medij deluje v interesu javnosti – njegovo poslanstvo je zagotavljati verodostojne informacije in vse zgoraj naštete vsebine. Tam mora biti prostor za pluralno razpravo. Financiranje, kot je RTV-prispevek, ni namenjeno oblasti in ni nepotreben strošek prebivalca. Namenjeno je zaščiti uredniške in institucionalne neodvisnosti pred političnimi in kapitalskimi pritiski.« Javni medij pač ni državni medij. Kaj zares so državni mediji, kako poročati državotvorno, smo imeli priložnost spremljati v času vlad Janeza Janše. »Na videz enostavne rešitve, ki obljubljajo ukinitev stabilnih virov financiranja javnih medijev, so zelo nevarne. Brez ustreznega, sistemsko urejenega financiranja javni medij ne postane bolj svoboden – nasprotno, postane bolj ranljiv. Ranljiv za politične pritiske, za kapitalske interese in za kratkoročne odločitve, ki ne sledijo javnemu interesu,« je še zapisala predsednica.

Demokratični standardi

Tako jasna politična sporočila predsednice republike so bila do zdaj neobičajna. Misel, da se za njimi skriva le predsedničina poklicna pot, je poenostavljanje. Nataša Pirc Musar ima seveda prav. Demokracija potrebuje dobre medije, dobri medij pa niso levi in desni, Golobovi ali Janševi, dobri mediji delujejo neodvisno od kateregakoli centra moči, delujejo po pravilih novinarske profesije, delujejo v imenu javnosti.

In jasno, ravno ta neodvisnost je trn v peti vsake oblasti. Ni naključje, da je Viktorja Orbána na oblasti dolgih 16 let ohranjal prav njegov medijski imperij, ni naključje, da enako počne Aleksandar Vučić, in seveda tudi ni naključje, da so glavni sovražniki Donalda Trumpa in njegovih kompanjonov prav »mainstreamovski mediji«, kot jim radi pravijo. Zato jih toži, ponižuje, zato je za politična sporočila javnosti ustvaril lasten medijski kanal, trumpovsko družbeno omrežje Truth Social. Tam ameriškemu predsedniku nihče ne postavlja zoprnih vprašanj, nihče ne preverja njegovih besed, tam lahko govori, kar hoče in želi. Trump svojo družbeno omrežje uporablja kot neposreden nagovor volivcem, to počne mimo novinarjev in mimo urednikov. Enako družbena omrežja uporablja Janez Janša.

A omenjena poslanica predsednice republike razkriva še nekaj drugega. Petindvajsetega aprila, tik pred prvomajskimi počitnicami, se je predsednica odločila za potezo, ki je bila za marsikoga nepričakovana. Sklenila je, da ne bo predlagala novega mandatarja. Na prvi pogled se je zdelo, da je bila užaljena, ker so se predstavniki strank prihajajoče Janševe vlade sprenevedali, ker niso odkrito govorili, da oblikujejo desno vlado. A politika niso le čustva, politika ni le umetnost mogočega.

Predsednica je tistega dne povedala, da je zanjo »politika služenje ljudem in vodenje z zgledom«. Danes pa je v Sloveniji »zaupanje ljudi v delo politikov nižje, kot bi želeli. Spoštljivost, poštenost in dobronamernost so se prepogosto umaknile političnim obračunavanjem in kratkoročnim interesom. Zaupanje se zmanjšuje tudi zato, ker smo v predvolilni kampanji poslušali eno, po 22. marcu pa pri nekaterih videli povsem drugačna ravnanja.« Cilji v politiki torej ne smejo opravičevati sredstev. Hkrati politiki ne bi smeli pozabiti niti na temeljne demokratične vrednote. Ali kot bi dejala predsednica: »Spoštovanje vladavine prava, neodvisnost medijev in nadzornih institucij ter zavzemanje za krepitev družbene kritičnosti morajo biti vgrajeni v moralni kompas vsakega politika.«

Ta predsedničina opozorila si je treba zapomniti. Ni jih izrekla tja v en dan. Stranki Nova Slovenija in Demokrati radi ponavljata mantre o razvojnem preboju, bolj malo pa govorita o pomenu demokratičnih standardov in vrednot.

Res je, da kapital za rast ne potrebuje vedno demokratičnega okolja, pogosto velja nasprotno, a Slovenija je vseeno demokratična republika, je pravna in socialna država, v njej so uveljavljene človekove pravice, v njej velja načelo delitve oblasti, velja tudi načelo ločitve države in verskih skupnosti. V času zadnje Janševe vlade so bila ta ustavna načela okrnjena. Nobenega razloga ni, da bi verjeli, da se zgodba ne bo ponovila.

»Brez ustreznega, sistemsko urejenega financiranja javni medij ne postane bolj svoboden – nasprotno, postane bolj ranljiv.«

Pred debelimi tremi desetletji je bil predsednik ene izmed prvih demokratičnih vlad Janez Drnovšek, v njegovi vladi je položaj ministra za obrambo zasedal Janez Janša. Nato ga je zaradi afere Depala vas Drnovšek odstavil in Janša mu tega ni odpustil. Ko je deset let kasneje, leta 2004, Janša prvič prevzel vlado, mu je mandat za sestavo podelil prav Drnovšek, ki je bil takrat predsednik republike. A tu se je njuno sodelovanje nehalo. Drnovšek je kasneje dejal, da je Janša »princ teme«, da torej goji totalitarne težnje.

Imel je prav. Tudi opozorila predsednice Nataše Pirc Musar bi morali jemati resno.