Obetajo se vsaj neprijetni časi

Slovenščina je en tak čuden jezik, ki premore poseben izraz za potek izbiranja izbrancev ljudstva, imenovan volitve. Torej ne tako kakor pri naših južnih sosedih, kjer za to dejavnost poznajo izraz izbor(i), kar se sliši logično, saj gre za izbiro, pa čeprav izvoljenih predstavnikov tam ne volijo (kar bi pri nas pomenilo, da jih nimajo ravno radi). No saj jih tudi mi nimamo, a jih vseeno volimo. In na žalost po navadi volimo tako, da izvolimo vole. Zdaj pa izvolite razumeti, ni čudno, da po volitvah nastane zmešnjava.

Janez Janša je zvečer na dan volitev stal mrkega obraza pred svojim strankarskim štabom v značilni, nekoliko zgrbljeni drži, ogrnjen s temnim plaščem. Deloval je bledo, upadlo, brez obrazne mimike kot kakšen Nosferatu, ki mu je zmanjkalo krvi, no nekaj tisoč glasov. Ti so mu bili, kot je razlagal zbranim novinarjem, seveda ukradeni. Najavljal je vse mogoče pritožbe, če bo treba, bo šel tudi na ustavno sodišče, je grozil, kajti levica ga je, kot pravzaprav vedno, spet prevarala in mu ukradla volitve. Volitve, v katere je toliko vložil, skoraj prodal državo, da bi jo lahko osvojil, za to celo najel izraelske agente, pa tudi to ni pomagalo. Toda tudi slavje leve polovice volilnega telesa ni imelo trdne podlage. Kljub dokaj prešerno razpoloženemu Golobu, relativnemu zmagovalcu volitev, je bilo kaj hitro jasno, da obstoječa levosredinska koalicija nima dovolj glasov za še en mandat in da bo sestavljanje vlade, ki bi imela v najboljšem primeru 46 glasov, misija nemogoče. Računica brez krčmarja, da bi Logarja, ki je sicer osebno izvisel iz parlamenta, lahko prepričali o vstopu v levosredinsko vlado, se je izkazala za več kot naivno. Logar je namreč kolikor hitro je lahko po avtocesti sprenevedanja in prevare odbrzel nazaj v objem k svojemu ideološkemu mentorju. Tako je požrl svoja predvolilna zaklinjanja, da ne bo šel v koalicijo z Janezom Janšo in SDS, če tam ne bo vsaj ene leve stranke. Kajti, kot je pravil, obstaja srednja pot, ki pa na koncu očitno vedno zavije ostro v desno. Na tej poti pokore je izumil še nikoli slišano in verjetno, da še dolgo nepreseženo argumentacijo, ki pravi takole: »Demokrati smo tako raznolika stranka, da bo že to dejstvo zagotovilo bodoči koaliciji pluralnost«. Od tu naprej gledamo v novoizvoljenem parlamentu le še sejem ničevosti, parado nenačelnosti, požrtijo predvolilnih obljub in kot je to že običajno izbruhe najžlahtnejšega primitivizma, ki ga premorejo nekateri vojščaki desnice. Predstavniki desnega ljudstva, ki po novem tam zasedajo večino stolčkov, strumno preštevajo glasove in so polni idej, kako čim hitreje in kar se da učinkovito uničiti državo. Metode za ta cilj so navedene in zbrane v predlaganem intervencijskem zakonu. O njegovi vsebini so dovolj povedali že mnogo pametnejši od mene, morda pa ni odveč, da nekaj dodamo o tvorcih tega zakona in bodočih oblastnikih. Interventni zakon je pač odraz razmišljanja (če temu sploh lahko tako rečemo) slovenske desnice oziroma njenih strank, ki bodo sestavljale novo vlado. Nabor je jasen, vse bo vodila SDS z njenim večnim voditeljem na čelu, kateremu se bo klanjal in uklanjal klerikalno neoliberalni cvetober zagovornikov razžaljenih in ponižanih množic. Te vključujejo malega delovnega človeka, samostojnega podjetnika v različnih odtenkih, obstoječih in novih oblikah, klenega, a ubožnega kmeta, ter večno spregledanega, malodane odpisanega upokojenca na eni strani ter razne nosilce razvojne kapice oziroma Brodnjakovega cilindra na drugi. Vse to je dodatno oplemeniteno s kmečko pametjo pripadnice sicer ljudskega, a privatnega zdravilstva, ter podprto z izostrenim fokusom stranke uspešnega podjetnika in predsednika DS, strokovnjaka za meroslovje, ki je očitno izgubil tako mero kakor čut. In na ta konglomerat se bo nacepila še proticepilska Resnica, ki sicer ni resna, je pa resnična in bo vsekakor pomagala utrjevati desno vladavino. Zanjo bi bil zelo primeren avizo, ki je bil nekoč (morda je še) izhodna misel humoristične oddaje ene od mariborskih radijskih postaj in bi se Stevanovićevim resnicoljubkam in resnicoljubom lepo podal. Slišati je bil takole: »Resnica ni plenica, pa vseeno smrdi«. Toda bilo bi krivično in vsekakor pokroviteljsko, če bi zanikali, da so v parlament prišli nekakšni zmerno brihtni polinteligenti agrikulturnega tipa, ki si tam ne zaslužijo biti in so se v najvišje zakonodajno telo uvrstili zgolj po nekakšnem naključju, malodane žrebu. Ne niso se, bili so izvoljeni. So namreč prav tisti predstavniki ljudstva, kakršne si to tudi zasluži. Kajti ponarodela modrost pravi, da ima ljudstvo vedno prav. In kakopak volitve niso izjema. Drznim si le dodati: »Ljudstvo ima res vedno prav, a kaj, ko se navadno odloči narobe«. Zato je naravno, čeprav prav nič koristno za duševno zdravje pa tudi za samo državo, da bomo naslednja štiri leta poslušali globoke in tehtne misli raznih Mahničev, Reberškov, Vrtovcev ter petelinjenje gospe Kokot in podobnih predstavnikov ljudstva, zbranih v vrhovnem državnem kokošnjaku pod taktirko postavnega vaterpolista. Pričakujemo lahko tudi to, da bodo imeli neomajno podporo njihovih zvestih sledilcev in občudovalcev ter vojske trolov in botov na družbenih omrežjih. Z vsem žarom jih bodo, kakor doslej, podpirala razna gospodarska združenja in zbornice, pa obrtniški, zdravniški in zavarovalniški cehi, ki si lahko obetajo še večje dobičke, čeprav jim je jasno, da nižji davki na koncu privedejo do slabšega življenja za vse, razen morda za peščico najbogatejših. Ker pa tja spadajo prav oni, ni prav nič čudno, da take ukrepe sebično spodbujajo in zagovarjajo. Predlagatelji zakona trdijo, da ta nikomur nič ne jemlje, kar je morda celo res, morda bo res ljudem ostal kakšen evro več, ampak res samo drobiž. Na koncu pa bo večina imela bistveno manj, ker bo zakon sesul javno dobro. Tisti, ki zakon podpirajo, naj se ne pritožujejo, ko bodo kaj kmalu v dolgih vrstah čakali na pregled pri osebnem zdravniku v javnem zdravstvu (če ga bodo sploh imeli). Bodo pač šli k zasebnikom in takrat bo tisti evro več v žepu popolnoma izgubil svojo vrednost in izpuhtel iz njihovega žepa, kot da ga nikoli ne bi bilo. Tako kot je obelodanil eden od predlagateljev zakona, je ta v prid ponovnemu zagonu »podjetniškega ekosistema«. Ob tej besedni zvezi (pa nasploh ob kakršnikoli povezavi ekosistemov z družbenimi dejavnostmi) me kot biologa zaboli glava. Je pa res, da je to edini ekosistem, ki tem ljudem pade na pamet, saj v njihovih programih o tako pomembnih zadevah kot so podnebne spremembe in varstvo narave ni niti besede. Kar je logično, saj večina nadobudnih prebivalcev podjetniških ekosistemov podnebnih sprememb itak ne priznava.

Kakorkoli, nihče ne plačuje rad visokih davkov in vsi se nad njimi vsaj občasno pritožujemo. Toda davki in prispevki so osnova in pogoj za delovanje javnih sistemov zdravstva, šolstva, znanosti, kulture in seveda tudi pokojninske blagajne in dolgotrajne oskrbe ter vseh drugih servisov in storitev, ki jih zagotavlja državni proračun. Zato je tudi prav, da tisti, ki imamo poleg izobrazbe in določenih znanj možnost, da zaslužimo več, marsikdaj pa tudi srečo, da smo zaradi takih in drugačnih socialnih okoliščin premožnejši, plačujemo tudi višje davke in prispevke. V dobrobit vseh, v dobrobit solidarne družbe. Preprosto nepravično je, da bi bogatejši plačevali manj, a kdo danes sploh še omenja pravičnost in solidarnost? Naši bogaboječi sodržavljani so nanju očitno pozabili, kajti pohlep in požrešnost očitno nista več na seznamu naglavnih grehov. Pomembno je slediti le svojim ozkim interesom, ki so poleg tega prežeti tudi s kulturnim bojem. Vse, kar le malo diši po levem, namreč avtomatično enačijo s komunizmom, pa čeprav je ta, tako kakor njihov strah, že dolgo okrog votel notri pa ga nič ni. Prepričanost v svoj prav in način razmišljanja jim dajeta tudi podpora in zaslomba bivših in tudi nekaterih sedanjih ustavnih sodnikov, odsluženih diplomatov in zunanjih ministrov, ustavnih pravnikov, akademikov in preostalih razumnikov t. i. slovenske pomladi, ki so se vedno priklanjali Janezu Janši. Sicer še vedno ne dovolj za Janševo »ustavno večino razuma«, vsekakor pa dovolj za potrjevanje in utrjevanje zakonov 2. republike. Napovedano ukinjanje prispevka RTV, podrejanje medijev, ukinitev financiranja nevladnih organizacij, ki so desničarjem trn v peti, ter nadaljevanje privatizacije javnih sistemov, s tem pa siromašenje socialne države, jasno nakazuje smer, kamor bo plula barka Slovenija. Njen novi/stari kapetan in posadka znata, ne glede na smer vetra, krmariti le v desno. Kar bo neizogibno prej ali slej vodilo v potop, se bomo pa vsaj potopili z domoljubno plapolajočimi zastavami.

Zanimiv je tudi napovedan in vsesplošen boj bodočih oblastnikov s korupcijo. Seveda je korupcija problem in to velik problem. Verjetno se s tem vsi v tej državi strinjamo. A to, da se nameravajo korupciji zoperstaviti z bodočim predsednikom vlade, ki je nedvomno eden najbolj korupcijsko omadeževanih politikov, če ne kar prvi med enakimi, pove dovolj o resnih namerah v tem namišljenem boju. Pa tudi številni križarji v tej protikorupcijski aliansi imajo več kot dovolj masla na glavi, da bi lahko prvi metali kamenje v druge. Za začetek bi lahko dosegli, da bi vsaj tisti, za katere se zavzemajo v svojih programih, pri svojih storitvah in uslugah redno izdajali račune in obračunavali DDV. Tudi s tem bi morda lahko ublažili izpad prihodkov državne blagajne, katero kanijo kleni borci proti korupciji s svojimi zakoni osiromašiti.

Nenazadnje in še kako pomembno pa je, da se bo marsikaj spremenilo v zunanji politiki. Če se je Slovenija v obdobju zadnje levosredinske vlade v zunanji politiki končno vsaj v primeru Palestine in vojn, ki divjajo po svetu, bolj ali manj odločno postavila na pravo stran zgodovine in se distancirala od avtokratskih režimov, se s prihodom Janše na oblast nedvomno obeta zasuk nazaj oziroma preobrat k zunanjepolitični agendi, ki jo pri Janši dobro poznamo. Še toliko več, ker mu je tik preden jo je uspel sestaviti, madžarska Rubikova kocka razpadla, ona črne barve pa mu visi nad glavo in grozi ponovno spodkopati njegovo oblast. Janša je izraelski dolžnik in prijatelj Izraela. Ta ga hvali, a tudi drži v šahu. Ali ni zanimivo, da je zagovornik slovenskega domobranstva, ki je priseglo Hitlerju, ter obiskovalec ustaških koncertov, kjer se dičijo s tisto vrsto ikonografije domoljubja, v imenu katerega so med drugo svetovno vojno množično pobijali Srbe in Jude, zdaj kar na lepem postal največji kritik antisemitizma in občudovalec ter podpornik genocidnega izraelskega režima ter seveda oster kritik vsega, kar le malo diši po podpori Palestincem.

Očitno se nam spet obetajo neprijetni, če že ne težki časi. Bo treba spet na kolesa in samo upamo lahko, da ne tudi v gozdove.