Pamflet / Bernard Nežmah: Propaganda in smrt

Ob napovedi županske kandidature Zorana Jankovića, ki po dveh desetletjih županjevanja pretendira na novi mandat, se v osrednjih medijih še vedno širi čudo o njegovi nepremagljivosti. Dlje kot on je v Ljubljani vladal le Janez Hradecky, ki je v prvi polovici 19. županjeval kar 26 let. Njemu je uspevalo, ker takrat v mestu pač ni bilo volitev - ko je bil enkrat postavljen, ga je odnesla šele smrt. Janković za razliko od njega vsakič zmaga na volitvah, toda ali tem volitvam lahko rečemo svobodne in demokratične?

Mož ima v rokah mestno glasilo Ljubljano, ki jo je dal tako prekrojiti, da v njem opevajo le lepote njegovih projektov. Glasilo, ki nikoli ne predstavlja ne dilem ne drugačnih vizij, je zgled zlorabe javnega medija. V njem nismo prebirali kritik in opozoril za pitno vodo fatalno nevarni kanal C0, ne argumentiranih pozivov proti gradnji garažne hiše pod Plečnikovo tržnico, zaščiteno pri UNESCU, ne polemičnih ugovorov zoper goloseke mestnih gozdov … Vse te osrednje javne teme mestnega življenja so tam tabuizirane. A propagandno glasilo se financira iz mestnega proračuna, torej Jankovićeve volilne kampanje dobesedno plačujejo tudi njegovi nasprotniki in tekmeci. List Ljubljana izhaja deset krat na leto v nakladi prek 120 tisoč izvodov, ki jo dobi v nabiralnik vsako gospodinjstvo. Ker je oblikovalsko prav lično urejana, predstavlja premišljeni način, kako propagando za Jankovića razširiti tudi na te, ki časopisov ne kupujejo in ne berejo.

Torej v vsako kampanjo vstopi pred tekmeci s prednostjo 120 tisoč na podlago desetkrat na leto in tako dvajset let. Skupaj torej 24 milijonov izvodov, pisanih kot cesarski hvalospevi. Je to poštena politična tekma?????

A Janković ima tudi zunajserijsko podporo dveh osrednjih televizij: nacionalke in POP TV. Ko je pred dnevi ob mestnem prazniku zmage nad fašizmom in nacizmom na slavnostni seji izdahnil, da bo spet kandidiral, je RTV SLO prve štiri minute dnevnika posvetila njegovim predvolilnim svečanostim. Dobesedno, v njem je umanjkala celo osrednja vsebina praznika, kot je spomin na zmago nad nacifašizmom. Istega dne je Upravno sodišče razveljavilo odločitev ministrstva za okolje, ki je odločilo, da razvpiti kanal C0 ne potrebuje okoljske presoje. Imamo torej dva dogodka: županovo napoved kandidature pol leta vnaprej in sodni preobrat, ki zadeva usodno bit prihodnosti mesta, kot je ohranitev osrednjega mestnega vodnjaka, ki meščanom dobavlja pitno vodo, ki pa jo ogroža vzpostavitev kanalizacije odplak, ki bi tekle prek vodnega zajetja. To, kar zakon izrecno določa: da nad zajetji pitne vode ni dovoljena potencialno nevarna gradnja, je s svojo sodbo Upravno sodišče vrnilo v odločanje o usodi kanala C0.

Kaj je pomembnejša vest za javnost: usoda pitne vode v glavnem mestu ali županov spektakel predčasnega napovedovanja volilnega nastopa?

A nacionalka ni postavila za uvodno temo sodne zavrnitve pravne neoporečnosti kanalizacijskega voda, ki ga je pred tedni župan Janković razglasil kot pravno čistega in dokončanega, ki da čaka samo še na uporabno dovoljenje. No, vseeno je takoj za poročilom o kraljevi maši, ki so se ji poklonili levi politični esteblišment: ex-predsednika Kučan in Türk, premier Golob, Vrečko kot sovodja Levice in tovariši, objavila tudi prispevek o sodni odločitvi, ki podira zloglasni kanalizacijski projekt.

POP TV v svojih osrednjih poročilih maše na magistratu resda ni postavila kot udarno vest, prinesla jo je sredi oddaje, v njej pa tri in pol minutni prispevek, v katerem je absolutna pozornost na slavljenju Jankovića, deset sekund o odločitvi sodišča, ki pa mu je sledil še enkrat daljši županov odgovor.

Kot da je slavilni govor samoumevna perspektiva osrednjih medijev? To je tokrat demantiral časnik Dnevnik v resni naslovni temi pod naslovom Kljub aferam po novi mandat, ki ga je nadgradil še komentar Mirana Lesjaka, ki izpostavlja še eno Jankovićevo zlorabo. Na seji mestnega sveta sta sedela dva člana: aktualni župan in svetnik Jasmin Ferhatović; prvi je na seji uporabil oder za napoved svoje kandidature, drugi pa je obsedel v dvorani poslušavši tekmeca, ne da bi imel sam enako priložnost napovedi kandidature na slavnostnem odru.

Ko so v parlamentu stranke nastajajoče vladne koalicije vložile zakon o pokopu žrtev povojnih pobojev in razglasitev 17. maja kot dneva spomina na ta grozodejstva, so ga akterji strank Svobode in Levice razglasili, da je to izkoriščanje žrtev za politične namene in razdvajanje ljudi. Osrednji mediji so to parlamentarno proceduro na široko popisali s potezami obeh političnih polov, ne da bi sploh poskusili razbrati, kaj je vsebina. Kaj je dejstvo? V prikritih moriščih in po skladiščih je več kot 10 tisoč posmrtnih ostankov Slovencev, ki so jih po vojni pobile vojaške enote tedanjega partizansko-partijskega režima. Po civilizacijski tradiciji imajo mrtvi ljudje pravico do groba, in večina umrlih prebivalcev Slovenije leži v družinskih grobovih, le deset tisoči svojcev po vojni pobitih pa svojih prednikov ne morejo pokopati, ker je njihova trupla nekoč ugrabil državni aparat!!!!!!!!!? Tu je razklanost Slovenije: na te, ki smejo ležati v grobu, in one, ki so po depojih in podzemnih rudnikih ter breznih. Cinizem Svobode je silen: zgodovinar in poslanec Premk temu nasprotuje, češ, da je bilo na vladni ravni že določeno, da se jih pokoplje v Teherjih. Ali ni humana dostojnost do žrtev, ki so bile pobite brez sodnih procesov, in ki niso mogle odločati o svojem življenje, da imajo prek potomcev vsaj to pravico, da izberejo kraj svojega pokopa - ljubljanske Žale????