Kolumna / Janko Lorenci: Lahko odide?

Robert Golob ne bo premier, lahko pa bo zelo vplival na potek Janševega mandata. Pogoj za to je, da ostane v politiki. Toda glede tega vlada rahla negotovost.

Že po volitvah je rekel, da bo ostal v politiki, da bo poslanec in še naprej šef Svobode. A ko se je pokazalo, da ne bo mogel sestaviti koalicije, je tako rekoč izginil iz javnosti, to pa je okrepilo ugibanja, kaj bo z njim.

Vendar je izginotje kar razumljivo – premierstvo je naporna reč, tedni pred volitvami so bili napeti, kratkemu zmagoslavju, potem ko je Svoboda ostala prva med strankami, je sledila boleča stvarnost in zelo verjetno občutek praznine. Mož je štiri leta najbolj vplival na življenje v Sloveniji, prej je vrsto let suvereno vodil uspešno podjetje – to je majhna večnost življenja in odločanja na samem vrhu, ki se je čez noč končala. Bivanje v opoziciji je nekaj čisto drugega, še zlasti, če bolj ali manj nemočno gledaš, kako novi vladarji sesuvajo dosežke tvojega mandata, in čakaš na novo priložnost, ki bo prišla ali pa ne.

Skratka, slišati je dvome, da bi se Golob, ambiciozen, aktiven, tudi nečimrn, zadovoljil z novo, zanj skromno vlogo. Prej ali slej bo odšel, pravijo dvomljivci.

To bi bilo slabo. Nova opozicija, Svoboda pa je njeno jedro, bo zelo vplivala na vsebino in dolžino Janševega mandata, saj bo pomemben člen odpora proti janšizmu. Če bi Golob politiko zapustil, bi bila usoda Svobode, dokaj personalizirane in neprofilirane stranke, zelo negotova. Brez voditelja z avtoriteto lahko shira v nepomembnost, razpade ali se spremeni v značilno neoliberalno stranko. Z Golobom je kljub odlivu volivcev ostala močna, leva sredina pa zelo potrebuje močno in stabilno stranko, in to liberalno, saj primer Levice žal kaže, da pri nas res leva stranka zlepa ne more postati vodilna politična sila, tudi če je izrazito pozitivna. Kakorkoli, če bi Svoboda shirala, bi leva sredina na naslednjih volitvah verjetno spet mrzlično iskala odrešilni novi obraz, z njimi pa imamo v glavnem slabe izkušnje.

Golob, za nekatere najboljši predsednik vlade doslej, je tu pomembna izjema. Bil je dokaj nepriljubljen, a scela pozitiven premier. Popularnost so mu jemale nekatere osebne značilnosti (šibek občutek za izbiro sodelavcev, dialoškost, občasna arogantnost in vzvišenost, prehitre, pogosto neuresničene obljube …). Hkrati so ga nenehno naskakovali desnica in lobiji, ki so se v njegovem mandatu čutili ogrožene (Fides), mediji pa so ga v glavnem enačili z Janšo. Po drugi strani je inteligenten, energičen, sposoben zagnati težavne procese, se spopasti s trdimi nasprotniki (delodajalci). Tudi nekaj karizme ima. V prevladujoči sivini naših politikov je štrleča osebnost.

Hkrati se je kot premier iz tipičnega liberalca deloma preobrazil v bolj socialnega politika in to dokazal z nekaj začetimi, žal nedokončanimi reformami. Za to sta zaslužni civilna družba, ki ga je pomagala dvigniti na oblast, in partnerska Levica. A to ne bi pomagalo, če bi bil Golob brezupen in leden neoliberalni trdonja, kakršni so vsi novi desničarski politični prvaki. Res ni izrabil velike moči, oprte na močno poslansko večino, kljub temu pa je Slovenija pod njegovim premierstvom doživela občuten socialni in jasno nakazan razvojni zasuk. Hkrati je nedvomno demokrat, njegovo poveljujočo, premalo dialoško držo pa je smešno primerjati z Janševo bazično nedemokratičnostjo; dovolj je pogledati njun odnos do medijev in sodstva.

Pod črto: dobro bi bilo, da Golob ostane v politiki, utrdi stranko in kot najmočnejši člen opozicije živo sodeluje v odporu, ki ga bo dvignila Janševa vladavina. Razlogov, da bi se počutil poraženca, nima, saj je bil scela uspešen, koristen premier: preživel je ves mandat, kar je pri nas izjema, ne pravilo, Svoboda se je stanjšala, a ostala najmočnejša stranka, gospodarski položaj je daleč od katastrofe, ki jo malajo oblastniki v nastajanju, obnovil je demokratičnost in normalnost po Janševem trumpovsko histeričnem mandatu, povečal socialnost, brez katere nujno peša tudi demokratičnost, in začel nekatere dolgo odlašane spremembe (krepitev javnega zdravstva, pokojnine, skrb za ostarele …). Dobro se je znašel tudi v kriznih razmerah (poplave, energetika).

Ponovimo: za Goloba ne vemo, ali ga je politika dokončno zasvojila, a dobro bi bilo, da je ne obesi na klin. Kot menedžer česa velikega najbrž nima pred sabo, kot politik pa se lahko vrne na oblast in stori kaj koristnega za državo. Tudi zato, ker ima nekaj tistega, brez česar ni pozitivnega politika in česar nastajajoči oblasti absolutno manjka: osnovno dobronamernost.

Njegov mandat ni bil mandat revolucionarnih sprememb in razcveta, bil pa je kar mirno, v pravo smer tipajoče obdobje. Vsekakor je bil živo nasprotje razsuvanja in nazadovanja, ki je pred nami. Razsuvanja, ki ga lahko ustavi le skupna fronta vseh neštevilnih tarč pritiska. Zdaj je vsaj toliko kot početje Janeza Janše in njegovih grdih malih klovnov treba pogledati sebe in poiskati zavezništva z drugimi tarčami. Zapoved časa se glasi: sodelovanje.