Prvi teden / Novi avtoritarizem

V državnem zboru je poleg 90 poslancev zaposlenih tudi okoli 370 javnih uslužbencev, ki skrbijo, da se parlamentarno kolesje vrti čim bolj gladko. Naj gre za pravne svetovalce, tehnično podporo, administrativne službe, kadrovske, finančne in druge podporne skupine – njihovo delo omogoča pripravo sej, obravnavo zakonov, delovanje odborov in vsakodnevno organizacijo dela državnega zbora. Prav te službe so pogosto prva opora predvsem novim poslancem, ki se na začetku mandata še lovijo med zapletenimi postopki, kupi dokumentacije in dolgimi, skoraj labirintastimi parlamentarnimi hodniki. Obenem skrbijo, da parlamentarni aparat deluje čim bolj nemoteno ne glede na politične menjave in razmerja sil v poslanskih klopeh.

Nad vsem tem bdi generalni sekretar državnega zbora. Ta položaj je zadnjih 12 let (torej tri sklice državnega zbora in kar pet različnih vlad) zasedala Uršula Zore Tavčar, ki je vso poklicno pot preživela v državnem zboru: delala je na oddelku za mednarodno sodelovanje, bila je sekretarka odbora za zunanjo politiko, pred prevzemom položaja leta 2014 pa je vodila oddelek za pripravo ter vodenje sej državnega zbora in njegovih delovnih teles. Brez pretiravanja bi lahko zapisali, da je delovanje državnega zbora – s poslovnikom vred, ki je kot nekakšna biblija delovanja tega – poznala do obisti, še preden je zasedla položaj.

V ponedeljek je bila na predlog predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića na ta položaj imenovana Špela Ocvirk, pravnica in dosedanja direktorica Skupnosti zavodov osnovne zdravstvene dejavnosti celjske regije, o kateri je znanega bolj malo. Znano ni niti to, zakaj se je Stevanović odločil prav zanjo. Po poročanju spletnega portala Necenzurirano naj bi bila povezana z bivšim celjskim županom Bojanom Šrotom, ki je pred letošnjimi volitvami prestopil v SDS, a je ta namige o vplivu na njeno imenovanje zavrnil. Špela Ocvirk izkušenj z delom v državnem zboru nima: po naših informacijah naj bi bila šele pred kratkim prvič prestopila prag parlamenta in začela prebirati poslovnik državnega zbora.

Izbira se zdi nenavadna. Zakaj bi se prvak Resnice, ki se na položaju predsednika državnega zbora še zmeraj precej lovi – to je pokazalo tudi njegovo vodenje nekaj prvih sej –, odločil predlagati kandidatko, ki izkušenj z delom v hramu demokracije nima? Ena od mogočih razlag, poleg te, da naj bi mu bili njeno ime prišepnili v SDS, je, da je Stevanović službe državnega zbora najbrž razumel kot nepotrebno breme. Predvsem v zadnjih dveh tednih je, skupaj z zavezniki iz nove desne koalicije, že pokazal, da si želi delo v tem organu usmerjati po svoje: naj gre za pavšalno presojo, kaj se šteje za postopkovni predlog med razpravo in kaj ne, poskus izločitve poslancev Levice iz delovnih teles državnega zbora ali omejitev razprave o v ponedeljek potrjenem »interventnem zakonu o razvoju Slovenije«.

V dobri veri bi lahko res zapisali, da je Stevanović neveden, da se na svojem položaju še ne znajde, da dela v državnem zboru ne razume popolnoma in da mu poslovnik še ni zlezel pod kožo. A resnica se najbrž skriva drugje. Kot je v 19. stoletju v pismu anglikanskemu duhovniku in škofu Mandellu Creightonu zapisal britanski zgodovinar in politik John Dalberg-Acton, moč pokvari ljudi, absolutna moč pa jih absolutno pokvari. Ali kot je med razpravo v državnem zboru prejšnji teden odhajajoči koaliciji zabrusil poslanec Nove Slovenije Aleksander Reberšek: »Zdaj pa sedite, dajte mir in poslušajte, zdaj imamo mi škarje in platno v rokah.«