Teden / Je nasilništvo res sestavni del športa?

Zgodovinsko rivalstvo med nogometnim klubom Maribor in ljubljansko Olimpijo velja za najpomembnejši obračun v slovenskem nogometu, zato se ga je prijelo poimenovanje večni derbi. Začetki tega rivalstva med vijoličastimi in zeleno-belimi segajo v september 1962, ko sta se moštvi pomerili še v jugoslovanski drugi zvezni ligi. Pomemben del vsakega derbija je navijaška kultura, poosebljata jo navijaški skupini Viole in Green Dragons. Toda derbije poleg nogometa in strastnega navijanja velikokrat zaznamujejo izgredi. Tako je bilo spet minuli konec tedna v Mariboru, kjer so morali tekmo zaradi izgredov prekiniti.

Že v prvem polčasu so člani navijaške skupine Viole na igrišče zmetali kup pirotehnike in s tem povzročili prvo prekinitev tekme, ki je trajala skoraj pol ure. Ponovno se je to zgodilo na začetku drugega polčasa, ko so pirotehnična sredstva spet priletela z južne tribune Ljudskega vrta. Tokrat naj bi bilo eno v glavo zadelo vratarja in kapetana Olimpije Matevža Vidovška in zaradi udarca je obležal na tleh. Sledila je nova prekinitev, kmalu zatem pa dokonča odpoved tekme. Dogajanje na tribunah je v celoti zasenčilo igro.

Na večnem derbiju smo že večkrat videli podobne izgrede, kaj dosti drugače ni niti na drugih nogometnih tekmah. Pred dvema letoma je bila podobno prekinjena tekma med Muro in Mariborom, ko je navijač Viol na murskosoboškem stadionu Fazanerija odvrgel pirotehnični izdelek z močnim pokom, ki je poškodoval sedem ljudi, med njimi pet nogometašev, člana strokovnega štaba Mure in otroka, ki je opravljal delo pobiralca žog. Zaradi dogodka je bila spremenjena zakonodaja, povezana z navijači: policija ima po novem pooblastila, da izgrednikom izreče daljše prepovedi obiskovanja tekem, za kršitelje pa veljajo višje globe. Vendar se izgredi predvsem zaradi slabega nadzora, za kar naj bi levji delež odgovornosti nosil gostitelj, ponavljajo.

»Žal se je v športno kulturo že vpisalo, da je takšno početje malodane normalno, čeprav to ni res. Agresija, ki se sprošča med navijanjem na tekmah, kdaj resnično prestopa meje,« o dogodku meni zgodovinar športa in sociolog dr. Tomaž Pavlin z ljubljanske Fakultete za šport. »Že pogoste žaljivke, ki prihajajo s tribun, kršijo načela ’fair playa’ (poštene igre), ki med drugim vključujejo spoštovanje nasprotnika. To je kultura, ki bi jo morali prenesti tudi na navijače. Zagotovo bi morali posvetiti več pozornosti njihovemu kultiviranju.«

Žiga Pavlin, nekdanji hokejist, se spominja, da so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja podobne ekscese doživljali tudi hokejisti. Takrat so na led leteli predvsem steklenice in kovanci, v nekem trenutku pa je vanj priletelo celo pirotehnično sredstvo, se mu zataknilo v rokavico in ga ožgalo po rokah. »Stvar bi se lahko končala slabše, lahko bi se resneje poškodoval,« je pripomnil. »Tega bi se morali počasi zavedati tudi navijači: z glasnim navijanjem lahko pomagajo svojemu moštvu, s takšnimi ekscesi pa škodujejo igralcem in športu.« Od tega nima koristi prav nihče. Misel, da je divjanje navijaških skupin del športne kulture in tradicije, je pač napačna. Nasilje je vedno le nasilje.