Plošča / KNEECAP: FENIAN

+ + + +

»Bend, ki jim ga ni uspelo cenzurirati!« Trditev starostebritanske glasbene scene Paula Wellerja je upravičena. Trojec iz Belfasta KNEECAP je po izjemno dobro sprejetem dvojnem predlanskem paketu, v katerem sta bila album Fine Art in zabavni psevdobiografski film Kneecap, hitrostno postal glavni nergač iz britanskega miljeja, nad katerim se glavnina esteblišmenta in konservativna javnost ne znata nehati zgražati. Še več, politična elita se ga zaradi izjemne aktivistične vokalnosti – najbolj osredotočene na antikolonializem ter pravice Ircev in Palestincev – dejansko boji. To je lani botrovalo tožbi, vloženi zoper enega od članov, Moja Charo, zaradi prekrška, povezanega s terorizmom (na podlagi zloglasnega protiterorističnega zakona iz leta 2006), ker naj bi bil na enem od koncertov leta 2024 na odru v roki držal zastavo Hezbolaha. Smisel za humor je izjemen – obtoženi je (tako kot že prej v povezavi s policijskim pridržanjem v omenjenem filmu) kljub obvladanju angleščine zahteval tolmača za irsko gelščino. Obtožnica je bila kasneje ovržena.

Naslov nove plošče glasnega benda je pomenljiv. Izvirno oznaka za bojevnike v starodavnih irskih zgodbah je v sodobnem času prevzela čisto drugačno konotacijo. »Fenian« je irski »indijanec«, »čefur«, »arabec« ali »zamorec«, torej različica številnih derogativnih žaljivk, ki ustvarjajo vzorec v kolonizatorjevi rabi jezika, s katero ponižuje skupine in skupnosti. KNEECAP ne vodi procesa, v katerem ugrabljeni označevalec zahteva nazaj, ampak se vključuje vanj.

FENIAN je nadgradnja. Album je slogovno bolj razgiban od predhodnika, bolj melodičen, kompleksneje je strukturiran, družbeno ozaveščanje, politične parole, navijaško skandiranje in lucidni dovtipi padajo manj na prvo žogo. Delno je za to verjetno poskrbel tokratni producent, eden od legendarnejših studijskih mojstrov britanske sodobnosti Dan Carey, ki je bil, poleg tega, da je vijačil glasbo neštetih drugih priznanih imen, instrumentalni pri vzponu Windmill scene. Tokrat mu lahko malce zamerimo nepričakovano nekoliko zapackan miks – glasovi na nekaterih mestih niso postavljeni dovolj v ospredje, in čeprav je glasba glasna in kričeča tako rekoč na vsem albumu, ponekod ne udari s silo, kakršno bi pričakovali. Izbira redkih gostov (norveškega synth pop ansambla Casiokids, palestinskega raperja Favzija, pevke zasedbe Lankum Radie Peat in angleškega pevca Kaeja Tempesta) deluje odlično, rafal visokooktanskih kosov pa ne utruja, ampak, prav nasprotno, dviguje in navdušuje.

V trenutku pisanja recenzije manjka le nekaj ur do oznanitve, ali je skupina osvojila prvo mesto na britanski lestvici najbolje prodajanih albumov tega tedna. Če ji uspe, bo prvič v zgodovini na vrhu pristal album, ki je posnet (delno) v irski gelščini. Po vmesnih rezultatih ji kaže dobro.