Javni odziv rektorju Univerze v Ljubljani

Spoštovani rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Gregor Majdič, odzivam se na vaš javni zapis z dne 18. maja 2026, v katerem ste referendumske aktivnosti sindikatov uokvirili kot vprašanje političnih pritiskov, Univerzo v Ljubljani označili kot “politično nevtralno” institucijo ter javno nagovarjanje k podpisu referendumskih pobud s stojnicami in plakati opredelili kot nedopustno politično oziroma drugo agitiranje.

To stališče razumem kot resen poseg v prostor akademske skupnosti.

Načelo “politične nevtralnosti” univerze, na katero se sklicujete, ne obstaja ne v Statutu Univerze v Ljubljani ne v Etičnem kodeksu UL v pomenu, ki bi upravičeval tako restriktivno omejevanje sindikalnega referendumskega delovanja. Statut v 7. členu prepoveduje delovanje političnih strank na univerzi. To je jasna in razumljiva prepoved. Toda sindikat ni politična stranka. Sindikalno delovanje ni strankarska agitacija. Referendumska pobuda pa sama po sebi ni zloraba univerzitetnega prostora.

Namen 18. člena Etičnega kodeksa UL je varovati avtonomijo univerze pred politično-strankarskim prevzemom, pritiski in zlorabo pedagoškega procesa ali univerzitetnih sredstev za neakademske namene. Ne pomeni pa, da je mirno, javno sindikalno delovanje na hodniku fakultete že samo po sebi nedopustna agitacija.

Statut in Etični kodeks UL ne podpirata predstave o univerzi kot vrednotno sterilnem prostoru. Univerzo razumeta kot skupnost, ki svojo avtonomijo uresničuje skozi poslanstvo, vrednote, ideje, odnose in aktivno udeležbo njenih članov. To ni model pasivne, od družbe odmaknjene institucije, temveč model odgovorne akademske skupnosti.

Etični kodeks UL je pri tem zelo konkreten. Od učiteljev, raziskovalcev in študentov ne zahteva nevtralnosti, temveč prizadevanje za udejanjanje in ohranjanje temeljnih vrednot univerze: znanstvene in pedagoške odličnosti ter poštenosti, avtonomije, svobode znanstvenega in raziskovalnega dela, spoštovanja človekovega dostojanstva, humanizma, socialne pravičnosti, enakopravnosti in resnice. Prav tako določa, da intelektualna neodvisnost zahteva kritičen odnos do pojavov v socialnem okolju, odgovorno zavzemanje za vrednote pa preprečuje, da bi se strpnost spremenila v brezbrižnost in nedejavnost.

Zaposleni na univerzi nismo zgolj izvajalci znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega procesa, temveč člani akademske skupnosti, državljani in delavci z ustavno varovano pravico do sindikalnega organiziranja, javnega izražanja in sodelovanja v demokratičnih postopkih. Temeljni akti Univerze te ne razumejo kot slonokoščenega stolpa, temveč od članov akademske skupnosti zahtevajo aktiven družbeni angažma.

Zato sem kot član akademske skupnosti v prostorih Univerze v Ljubljani javno zbiral podpise ter zaposlene in študente nagovarjal k podpisu. To sem počel odprto, brez skrivanja, zunaj pedagoškega procesa, brez prisile, brez zlorabe pedagoške avtoritete in brez predstavljanja, da govorim v imenu Univerze v Ljubljani.

Ne zato, ker bi zavračal pravila univerze. Nasprotno: prav zato, ker zavezanost temeljnim načelom Univerze to od mene zahteva.

Univerza mora varovati pedagoški proces pred pritiski, zlorabo službenega položaja, strankarsko propagando in institucionalnim prisvajanjem. Predavalnica ne sme postati prostor prisile, uradni kanali univerze ne smejo biti samovoljno uporabljeni za politične kampanje in študenti ne smejo biti izpostavljeni pritisku profesorjev, vodstev fakultet ali drugih nosilcev institucionalne moči.

Toda nekaj povsem drugega je javno sindikalno zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis referenduma. Hodnik univerze ni sterilno območje brez družbe, politike, konfliktov in odgovornosti. Univerza ni prostor molka. Je prostor kritičnega mišljenja, odprte razprave, kritike in javne odgovornosti.

Tudi nestrinjanje z vodstvom univerze ni samo po sebi politični pritisk. Je legitimna razprava v akademski skupnosti. Če vodstvo univerze sindikalno nasprotovanje in javno kritiko prehitro označi za politični pritisk, s tem ne varuje pluralnosti, temveč jo zožuje.

Univerza mora biti neodvisna od političnih strank in nosilcev politične moči. Ne sme pa postati prostor, kjer se v imenu navidezne nevtralnosti omejuje zavzemanje za socialno pravičnost, enakopravnost, človekovo dostojanstvo, delavske pravice in demokratično sodelovanje.

Prav zato javno sindikalno delovanje članov akademske skupnosti ni odmik od poslanstva Univerze v Ljubljani. Je ena od oblik odgovornega ravnanja v skladu z njenimi temeljnimi vrednotami. Če temeljni akti Univerze od nas zahtevajo družbeno odgovornost in aktivno zavzemanje za vrednote, potem univerzitetni prostor ne sme biti razumljen kot prostor umika iz družbe, temveč kot prostor, kjer se te vrednote lahko tudi javno uresničujejo.

S spoštovanjem.