Uvodnik / Grega Repovž: Nasilje kot metoda

Naj začnemo z na videz naivnim vprašanjem: kdo pri zdravi pameti bi začel mandat tako, da bi bil še pred imenovanjem za mandatarja in pred imenovanjem ministrov – še preden so znana imena ministrov! – že v popolnem družbenem konfliktu? Kdo bi začel mandat tako, da bi še pred vzpostavitvijo vlade in ministrstev počez grozil najrazličnejšim organizacijam in posameznikom, vlagal maščevalne zakone in celo ovadbe zoper vsakega, ki izrazi drugačno politično mnenje, in vsevprek grozil? Morda moramo ti dve vprašanji postaviti v drugo okolje. Predstavljajte si, da govorimo o podjetju, ne o državi. Kaj bi si mislili o menedžerju, ki bi na primer prevzel vodenje podjetja tako, da bi nemudoma – celo še pred prevzemom funkcije – zanetil neizmeren spor z vsemi oddelki, z vsemi ravnmi podjetja in menedžmenta, sindikati in še s poslovnimi partnerji? Nesoglasja, različna mnenja in tudi pogledi so pač nekaj najbolj normalnega še v vsaki prijateljski družbi, kaj šele v podjetju ali organizaciji, ministrstvu, občini, upravi in seveda državi. O tem, torej o vodenju sistemov, od podjetij do države, je napisanih ogromno priročnikov – in ne brez razloga. Prav tako menedžerji in direktorji niso brez razloga dobro plačani – tako je prav zato, ker je vodenje zaradi različnih interesov in tudi videnj peklenski posel, če želiš dosegati dobre rezultate. Nobene organizacije ni težko razsuti, niti najboljših družb na svetu ne. Veliko težje jih je dejansko voditi – in del tega vodenja je ustvarjanje ozračja, ki podjetje (in družbo) premika naprej.

Kaj je torej za tem? Gre za načrtno delovanje? Za tem stoji načrt? Žal na to obstaja odgovor: ne, za tem ni ničesar. Vse, kar danes opazujemo, so zgolj čustveni odzivi, za tem ni ne razmisleka ne načrta, ničesar. Zakaj si ti ljudje, od Anžeta Logarja in Jerneja Vrtovca do Zorana Stevanovića in seveda predstavnikov SDS, od Žana Mahniča in Aleša Hojsa do predsednika stranke in bodočega premiera Janeza Janše, danes brez resne potrebe privoščijo take grobe izpade nad vsakim, ki ima o njihovih predlogih in ukrepih drugačno mnenje ali pa zagovarja drugačna načela? Zakaj ljudje, ki bodo v kratkem dobili moč upravljanja, ne nastopajo z mislijo na to vodenje, na to, da bi ljudem, ki o njih dvomijo, morda pokazali, da bo (tokrat) drugače? Razlog za to obstaja. Izhaja pa iz njihovega dojemanja sveta, družbe in odnosov. Jasneje rečeno: gre za ljudi, ki jim je skupno to, da si jemljejo pravico do zadovoljevanja lastnih agresivnih impulzov. Ali drugače: pred sabo imamo ljudi, ki se drugače kot z agresijo ne znajo odzivati ne na kritiko ne na popolnoma normalna različna mnenja, in edini odgovor, ki ga zmorejo na družbeno različnost, je nasilje. Preprosto so prepričani, da je to nasilje, ki ga zdaj iz dneva v dan demonstrirajo, njihova pravica, kot je njihova pravica, da se v vsaki kritiki prepoznajo kot žrtve. Sploh jih ne zanima vsebina, temveč kritiko ali drugačen pogled razumejo kot osebni napad. Nič ni politično, vse je osebno. In s to agresijo, na katero se dejansko razumen in omikan človek ne more odzvati drugače kot z umikom, ker je popolnoma iracionalna – v resnici je to demonstracija fizične moči, ker ko človek z močjo grozi z besedami, dejansko grozi fizično –, so tudi zmagali na volitvah.

Prav imenovanje Stevanovića za predsednika državnega zbora kaže, kako brez razmisleka in demonstrativno Janša, zgolj zato, da v vsaki bitki zmaga, ne zato, ker bi res vedel, kaj dela, ustvarja svojo bodočo koalicijo. Morda se tega še ne zaveda – a Stevanović je že drugi človek te koalicije. A ne samo to: Resnica je njegov ključni koalicijski partner tudi v očeh javnosti. Ta koalicija sta SDS in Resnica ter ostali. Stevanović je namreč prav tak kot Janša – ne bo si dal vzeti niti enega posnetka kamere niti enega nastopa, zahteval pa bo več in več. In njegova moč ni samo demonstrativna, ampak je tudi dejanska – ker je predsednik državnega zbora. V normalnem razmerju sil je to večidel protokolarna funkcija, tokrat pa je funkcija s politično močjo. Pri vseh odločitvah bo s svojim glasom in stasom zraven – tudi pri vseh odločitvah vlade. Stevanović sicer govori, da ni v koaliciji, a je že danes njen prvi govornik. To bo tudi ostal. Pa ne zato, ker bi za tem stal kakšen tehten premislek, tega ne počne načrtno in zavestno, ampak prav zato, ker si – tako kot Janša in njegov najbližji krog – preprosto lasti pravico do zadovoljevanja svojih agresivnih impulzov. To je vse. Nič drugega ni za tem.

Saj so bile primerjave med Janšo in Trumpom upravičene že doslej – a v resnici je Janša šele s Stevanovićem dejansko dobil vse prvine trumpizma. Odslej bo vse izrečeno, laž je postala resnica, brutalnost je politični koncept, vse je dovoljeno, vsakega je mogoče tožiti, vsakega je mogoče napasti in klevetati, vsako maščevanje je pravica oblasti, vsak napad je upravičen. Koalicija Janša & Stevanović je koalicija agresije. Ne gre za dejansko avtoriteto – ta se pridobi s spoštovanjem drugih, tudi tistih, ki mislijo drugače.

Tudi Trump je zgolj slabič, ki ne zmore predihati niti najmanjše kritike ali drugačnega pogleda, ne da bi izbruhnil v nasilno demonstracijo svojih nenadzorovanih čustvenih impulzov.