Dva leva / Vlado Miheljak: Pozor, huda opozicija!

»Naš glavni pogoj je bil, da ne gremo v vlado, ki jo bo vodil SDS, in to obljubo tudi držimo. Resnica bo huda opozicija, ki jih bo pri njihovem delu neprestano nadzirala.«

»Še vedno vztrajate pri tem, da bi morala biti raznobarvna koalicija tista, v katero bi šli?

Ne, da še vedno vztrajamo. To je naša podstat, to je naša pika, dokončna pika, kar se tiče prihodnje koalicije.«

»Vedno povedo, da so v osnovnih življenjskih potrebah kondomi. A je to povezano s Fotopubom?«

»Neproduktivno je razmišljati o lažeh in prevarah, saj gre za moraliziranje, od katerega nimamo nič. Če želimo zares razmišljati o tem, zakaj se oblikuje vlada, moramo videti interes, ki ga imajo stranke. Političnim obljubam še moji otroci ne verjamejo. V politiki gre za stvar interesa.«

Teza, da interes definira razlike v politikah, ni nova. Kot je zabeleženo v Slovenski kroniki XX. stoletja, se je Branimir Kozinc, predsednik podmladka Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu in je bolj ko ne po naključju naletel na »pivniško« zborovanje takrat še lokalnega nacionalsocialističnega gibanja, v katerem pa je Hitlerju že uspelo pridobiti status firerja. Kozincu se je nekako uspelo z njim rokovati in celo izmenjati nekaj besed. Med drugim mu je očital, da NSDAP ni načelna in prava nacionalnosocialistična stranka, saj med drugim sprejema denar od judovskih kapitalistov, pa ga je Hitler cinično podučil, da v politiki ni morale (»In der Politik gibt es keine Moral«); pač, interes definira polje morale, načelnosti in doslednosti. Da interes vodi in usmerja politiko, je nedvomno res, ne osvobodi pa je njenih zavez. Onkraj moralnosti, načelnosti in doslednosti je mogoča vsakršna relativizacija politike. In onkraj razlik v teh treh kategorijah je konec politične izbire. Če dane besede in zaveze nič ne veljajo, če je vse relativno, vse možno, vse dopustno, kako potem izbirati; koga izbrati? Absolutna podrejenost interesu pospešeno vodi v izgubo vere v pristnost kompeticije; v splošno politično apatijo, ki jo najbolje zajame nemški pojem »politikverdrossenheit«. No, to je precej univerzalno prisoten sindrom na desnici in tega se je tudi na politični levici navzela zlasti generacija nekdanjih Pahorjevih sopotnikov in učencev. Zdi pa se, da sta legitimizacija političnih prelomljenih obljub in relativizacija javnih zavez neredko v funkciji alibizacije lastnih vratolomnih obratov in prestopov.