Kolumna / N'toko: Razkroj

»Zakon nikomur nić ne jemlje, vsem pa daje!« Propagandna fraza, s katero se je vlada v nastajanju odločila tržiti svoj interventni zakon, naj bi zvenela zdravorazumsko, češ, saj samo zmanjšujemo davčne obremenitve, le kdo bi lahko bil proti temu? In treba je priznati, propaganda je dobro zamišljena, saj bodo lahko tisti, ki jim zakon prinaša davčne odpustke, res občutili kratkoročne pridobitve, oškodovanci pa bodo občutili negativne posledice šele postopoma in na daljši rok. Marsikdo bo zaradi tega do zakona ravnodušen, občutil ga bo le posredno, kot del vsesplošnega slabšanja razmer v svetu, ne pa kot konkreten napad konkretne klike gospodarskih jastrebov na njegov življenjski standard. Arhitekti nove zakonodaje svojo ofenzivo na manj premožne spretno preoblačijo v jezik medrazredne solidarnosti, zato je ključno, da si razjasnimo, kaj bo zakon ljudem dejansko vzel.

Za začetek: večini bi moralo biti že takoj jasno, da pri zakonu, ki je v svojem jedru le serija davčnih olajšav za premožne in ne predvideva nobenega nadomestnega vira za milijardo evrov izpada, ne morejo biti vsi na boljšem. Nekomu se bo definitivno nekaj vzelo. Da se razbremenjujejo predvsem bogati, poslanci niti ne skrivajo, skrivajo pa, kako bodo zakrpali luknje, ko se bo denar iz javnih blagajn preselil v zasebne žepe. Jasno, le zakaj bi na glas priznali, da bodo morali slediti varčevalni ukrepi? In tako kot vsakič se o pomanjkanju denarja za delovanje javnih institucij ne bo govorilo kot o posledici davčnih odpustkov, ampak kot o objektivni nujnosti. Odpuščanja, pritiski na plače javnih uslužbencev, slabšanje javnih storitev in nižanje državnih investicij bodo le del »odgovorne fiskalne politike«. Odpustke za peščico bomo torej plačali čisto vsi ostali – nekateri neposredno z izgubo služb, večjimi delovnimi obremenitvami in počasnejšo rastjo plač, drugi pa posredno v obliki daljših čakalnih vrst za zdravnika, počasnejših upravnih enot, dražjega doma za ostarele, slabšega delovanja vrtcev in šol … In tisto 100-milijonsko luknjo, ki jo bodo samo v letošnjem letu v zdravstvenem sistemu navrtali s »socialno kapico« za najbogatejše, bodo definitivno plačali pacienti – nekateri tudi z življenjem.

Seveda pa še zdaleč ne gre samo za učinke na javne sisteme. Samo pomislimo, kaj v praksi prinaša novi izum, kot je t. i. mini s. p., ki predvideva poslovanje z absurdno nizkimi prispevki. Ne, to ni spodbuda za nadobudnega slovenskega Steva Jobsa, ki bo odrešen davčnega primeža končno lahko v svoji garaži zagnal prihodnost slovenskega gospodarstva – to je v resnici spodbuda najbolj plenilskim podjetjem, da bodo lahko dobili še cenejše »zunanje sodelavce«. Na trg dela bo prinesla množico novih fiktivnih enoosebnih podjetij, ki bodo opravljala enaka dela kot redno zaposleni za bistveno manj denarja in praktično nič vplačanih prispevkov. Kot da ne bi bila situacija s prekarnostjo mladih v Sloveniji že zdaj pod pragom vzdržnosti, država še pocenjuje prekarno delo in sprejema zakon, ki deluje dobesedno kot darilo plenilcem à la Uber in Wolt. In ti prekarci bodo glede na komično nizke prispevke ob koncu kariere lahko srečni, če bodo prejeli najbolj mizerno penzijo. Zakon torej s svojimi učinki mladim jemlje že tako slabe možnosti redne zaposlitve, jemlje jim življenjsko stabilnost in možnosti za dostojno upokojitev.

Ukrep, ki ga bomo morda še najdražje plačali, pa je uvedba možnosti prejemanja polne pokojnine ob polni plači. Učinki so že danes jasni: podjetniki bodo lahko po izpolnitvi pogojev za upokojitev še naprej opravljali svojo dejavnost in hkrati prejemali polno penzijo. Pokojnine se tako spreminjajo v neposredne subvencije podjetjem, ki jim jih bo izplačeval kar zavod za pokojninsko zavarovanje. A ne gre le za podjetja, tudi v javnih institucijah bo to pomenilo, da bodo nekateri bolje situirani posamezniki dobesedno do smrti zasedali delovna mesta in hkrati praznili pokojninsko blagajno. Ne le, da bo to hudo zaviralo delovanje javnih institucij ter zaprlo vrata mladim, ki bi morali zasesti te službe, ustvarilo bo sloj bogatih »nad-upokojencev«, ki si bodo lahko privoščili vse, in pa sloj »rednih upokojencev«, ki od penzij še naprej ne bodo mogli živeti. Edino, kar jim bo to mizerijo »olajšalo«, je odpustek plačevanja 15 evrov za dolgotrajno oskrbo – strošek, ki ga bodo v obliki bistveno dražjih položnic za oskrbo prenesli na mlajše generacije. Že zdaj pa lahko napovemo tudi, kako bodo zakonodajalci želeli pokrpati novo vrzel v pokojninski blagajni: današnja darila premožnim bodo postala razlog, da jutri zaostrijo pogoje upokojevanja vsem ostalim. Zakon s svojimi učinki torej jemlje vsem generacijam – jemlje sedanjim upokojencem, ki bodo imeli slabšo javno oskrbo, jemlje bodočim upokojencem, ki se bodo upokojevali pod slabšimi pogoji, in jemlje mladim, ki jim bo omejil možnosti zaposlitev in napredovanja.

A tudi če mislite, da so te napovedi pretirane ali preveč hipotetične, bi se vas moralo dotakniti neovrgljivo dejstvo, da zakon posega v še zadnje uboge preostanke solidarnostnih vezi, ki jih poznamo na nacionalni ravni. Medgeneracijska solidarnost, ki jo vzpostavljata naš pretočni pokojninski sistem in pa sistem dolgotrajne oskrbe, se razgrajuje, da bo lahko peščica najpremožnejših na bančne račune pospravila še malo več denarja. Naš skupni sistem zdravstvene oskrbe se postavlja v službo zasebnim profiterjem. In na vseh področjih hitimo v ureditev, ki postavlja kratkoročne dobičke peščice pred dobrobitjo vseh prebivalcev. Tudi če nam zakon ne bi vzel ničesar drugega, je to previsoka cena, da bi si jo lahko privoščili.