Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Moč Kitajske

Srečanje predsednikov ZDA in Kitajske v Pekingu je minilo brez posebnih presenečenj, veliko diplomatskega blišča in malo dejanskih rešitev. Donald Trump je prišel v Peking s starim arzenalom svoje transakcijske ekonomije, obkrožen s svojimi korporativnimi direktorji, toda od Xi Jinpinga je dobil zgolj prgišče političnih koncesij. Kitajska ne želi reševati domačih zadreg ZDA, pristaja zgolj na delitev mednarodne hegemonije. Peking, in ne Washington, postaja novo stičišče poti, za Trumpom prihaja Putin, pred tem so gostili Iran. Trump postaja zoprna in nezaželena politična karikatura sveta, vojni avanturizem in ekonomski carinski protekcionizem sta pokopala ameriško globalno kredibilnost, slovita »mehka moč« ZDA kopni in se lomi kot arktični led. ZDA so danes razbijalke lastnega svetovnega reda, Kitajska mu nasprotno zagotavlja stabilnost. Namesto političnega kaosa ameriškega unilaterizma ponuja novo ekonomsko stabilnost multipolarne globalne ureditve. Ameriške elite v Kitajski še vedno vidijo ključno grožnjo svoje globalne hegemonije. Trump zgolj išče načine njene ohranitve, četudi s staro logiko hladne vojne. Xi nasprotno odkrito govori o preseganju Tukididove pasti. Kitajska ponuja partnerstvo in ne rivalstva. Ekonomski multilaterizem ji preprosto bolj ustreza, ker s pleteno mrežo alternativnih mednarodnih institucij prevzema politično iniciativo. Vzhodna Azija se po petstotih letih vrača v središče sveta.

Trumpov državni obisk na Kitajskem je drugi po letu 2017, ko je v Pekingu prav tako ponujal nezavezujoče obojestranske trgovinske sporazume, da bi zmanjšal ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj. A še preden bi morda zaživeli 250 milijard težki trgovinski dogovori, so v Washingtonu slabo leto kasneje Kitajski napovedali politično trgovinsko vojno. Toda Kitajska je s Trumpovim obiskom dejansko dobila politično potrditev Xi Jinpinga kot globalnega voditelja. Spoznali so diplomatsko verolomnost in ekonomsko poniglavost ZDA in razumeli, da se morajo ekonomsko usmeriti na krepitev tehnološke samozadostnosti, tržne diverzifikacije in zaščite kitajskih podjetij.

Projekt »nove svilne poti« je bil kitajski odgovor na stopnjevanje ameriških strateških pritiskov in zmanjševanje njene odvisnosti od zahodne tehnološke, finančne in tržne prevlade. V ekonomski zgodovini zahodnih globalnih hegemonij je bilo obvladovanje pomorskih poti ključ uspeha, od Španije in Nizozemske do Velike Britanije in ZDA. Kitajska je to nadomestila z alternativnimi infrastrukturnimi projekti (železnice, pristanišča …) ter strateškim financiranjem razvoja in prevzemanjem ključnih surovin za sodobne tehnologije. Njen razvojni model je temeljil na industrijski politiki in izvozni konkurenčnosti, dolgoročni načrtnosti in finančni stabilnosti. In v tem je bila pravo nasprotje vedno težje obvladljive ameriške dolžniške ekonomike in tveganj neoliberalnega kapitalizma. Devet let kasneje je Kitajska močnejša, ZDA pa šibkejše kot leta 2017. Kitajska danes preprosto ni več zgolj regionalni hegemon, temveč enakovredna svetovna sila, ki skupaj z ZDA odloča o usodi sveta. Peking 2026 je ponudil prve obrise te prehodne duopolne globalne ureditve.

Toda to za zdaj še ni igra s pozitivno vsoto, kjer nihče ne izgublja, če kdo pridobiva. Kitajska je tako v okviru ameriških kot tudi evropskih geostrateških pogledov prehodila pot od podrejenega partnerstva in še obvladljivega konkurenta do odkritega nasprotnika in globalnega sovražnika. Pacifiški svet je že od Obame vodilno geostrateško območje ZDA, transatlantske povezave pa prostor ameriškega umika. Trump je drugi mandat začel s splošno trgovinsko vojno, še posebej s Kitajsko, toda recipročni kitajski ukrepi so jo uspešno blokirali. Kljub temu pa zahodno sankcioniranje in enostranske zaščitne mere proti Kitajski združuje danes 52 od 70 ekonomsko najrazvitejših držav. Kitajska podpira ekonomsko odprtost, ker ji preprosto dolgoročno ustreza, ZDA nasprotno želijo sklepati ob prevladujočem protekcionizmu zgolj kratkoročne posle. Ekonomska agenda ostaja zato povsem odprta. In to kljub peščeni napovedi kitajskega nakupa ameriške soje in 200 Boeingovih letal ter ustanovitvi dveh odborov za pospeševanje trgovine in investicij. Ključna točka preloma njune miroljubne koeksistence ali vojnega spopada ostaja neodvisnost Tajvana. Za Kitajsko je to del njenega sveta, vsako vmešavanje drugih v to razmerje že leta obravnava z ostro diplomacijo in sankcijami. ZDA tja izvaža orožje, vojaška pomoč pri kitajskem napadu pa se ne zdi več samoumevna, zlasti po debaklu zaščite zalivskih držav v sedanji iranski vojni. Skratka, Kitajska izrecno poudarja, da ne želi pasti v Tukididovo past, antično metaforo za vojno med prihajajočo novo in staro velesilo. Peking ponuja alternativo, začasno »premirje«, ki dopušča sobivanje partnerstva, konkurence in rivalstva. Kitajska ne želi postati novi stari hegemon, njen alternativni globalni red ne zahteva soobstoja vseobsegajočih hegemonij, temveč mrežne soodvisnosti in soodgovornosti. In tega za zdaj ZDA z G-7 ne razume, skupaj z EU.

Stopamo iz sveta velike razvojne divergence v obdobje konvergence, multikompleksne povezanosti, o kateri govori profesor Acharya. Vzhodna Azija je tu znanilec nove dobe, ZDA in EU opozorilo stare. Zgodovina politično-ekonomske moči je trčila ob nemoč njenega dojemanja.