Javna pamet / Jože Vogrinc: Lažni pluralizem koalicije resnice

Ideološko ozračje v času medvladja med volitvami in imenovanjem Janševe vlade je dokaj čudno. Kako stojijo stvari, je vsak lahko izračunal takoj, ko je bilo jasno, koliko mest v državnem zboru bo imela katera stranka: Resni.ca (vrnimo črni piki v Resni.ci za to kolumno njeno resnično(stno) vrednost!) je lahko jeziček na tehtnici samo, če bo imela koalicija skupaj z Resni.co zanesljivo večino. In ima jo desnica, ne levica. Stevanović je v imenu Resni.ce overil laž in postal Janšev joker.

Pa vendar se obe strani še vedno sprenevedata. Vodja resnične koalicije se dolgo »ni odločil«, »se je še dogovarjal« in kot Kalimero tožil, da so bile volitve nelegalne, čeprav mu je kmalu po njih (ko se je premier Golob kot predsednik stranke z največ glasovi še potegoval za mandat) zmagoslavno ušla sarkastična, a resnična izjava, da levica ne zna šteti. Golob je še nekaj časa igral zmagovalca in »se pogajal« s strankami, ki niso hotele sodelovati z njim, doslejšnji zaveznici pa sta ga »podpirali« v sorazmerju s tem, koliko jima je do nadaljevanja projektov doslejšnje vlade. Na desni so z vidnim užitkom igrali, da še niso koalicija, na tak način, da je bilo popolnoma jasno, da so. Označene glasovnice in »interventni zakon« sta bila testa, ki sta dokazala obstoj in začasno trdnost resnične koalicije. Na ravni produkcije videza je zakon s tem, da ga je predlagal trojček, prikrival resnico, da je to zakon celotne koalicije, tudi SDS. Zakon je obljuba zvestobe kapitalski vrhuški, luknja v njem pa bo izgovor za uničevanje ostankov socialne države. V ekonomiji časa je bistvo hitenja resnične koalicije ne le z »interventnim zakonom«, pač pa z vsemi napovedanimi in že izpeljanimi »nujnimi ukrepi«: bojijo se, da nova koalicija ne bo trajala dolgo, zato si prizadevajo že v prvih dneh, tednih in mesecih trajno spremeniti teren političnih bojev v Sloveniji v korist zavezništva med kapitalom, desnico in cerkvijo. Križci in krožci niso bili le način discipliniranja posameznih poslancev, temveč še bolj lepilo, s katerim se lepi skupaj medsebojno zaupanje med strankami koalicije resnice.

Logarjeva četica je funkcionalno ločena enota, depandansa Janševe politične organizacije, njena edina funkcija je, da se prikazuje kot to, kar ni.

V čudnem ozračju, ko vsi v parlamentu igrajo bolj ali manj normalno menjavo vlade po volitvah, dejansko poteka zaostren in morda za daljši čas odločilen politični, ideološki in – povejmo še mi, kar militantna desnica prakticira že vrsto let – kulturni boj. Težava je, da ta boj bije v glavnem desna stran, leva pa tišči glavo v pesek. Levi se grejo posnemanje normalnosti, tako da se držijo ustaljenih manir in bontona v parlamentarnih postopkih. Resnična koalicija pa uporablja večino v parlamentu za preglasovanje, predvolilnih obljub se je otresla kakor uši in pri ravnanju na meji pravno dovoljenega vidno uživa. Nič nam ne morete, sporočajo člani koalicije nasprotnikom in volivcem; pravna država je sredstvo za utrjevanje naše oblasti. Kako dolgo še?

Ravnanje odhajajočih bi imelo smisel, če bi jim (s protokolarno pomočjo Nataše Pirc Musar, ki »ni mogla« dati mandata koaliciji, ki »ne obstaja«, saj je Resni.ca »v opoziciji«) uspelo, da bi se takoj organizirali za resen boj s podporo civilne družbe in če bi obenem lahko računali na pravočasno obtožbo vodstva SDS v zadevi Black Cube. Ostaneta jim zadoščenje, da se držijo demokratičnega bontona, in trpek okus, da so se pustili … (vnesite svoj najljubši vulgarizem).

Koaliciji resnice pa je treba priznati politično inovacijo. Ni novost, da laž nastopa kot resnica. Novo je, da je v demokratičnem parlamentu uporabila pravni in institucionalni trik, ki je običajen v diktaturah: ustanavljanje in vzdrževanje navidezno samostojnih strank, ki so v resnici lutke v rokah vladajočih. Njihov edini namen je, da dejansko diktaturo na zunaj kažejo kot formalno demokratično ureditev. »Demokracija« je samo še to, da sme »opozicija« kdaj pa kdaj čivkniti kakšen glasek proti. Tako funkcionira Putinova Rusija. Že pred sto leti se je to zgodilo demokraciji v fašistični Italiji in Mussolini je imel odtlej vse do danes veliko posnemovalcev. Tako funkcionira večina afriških in arabskih držav. Za globalne vladarje je taka »demokracija« povsem sprejemljiva – dokler jih uboga.

Kako se bo lažni pluralizem obnesel v institucionalni ureditvi, kjer je bil predviden dejanski pluralizem, bomo šele videli, in na srečo ni odvisno samo od koalicije resnice. Da je pluralizem SDS-NSi-Logar-Resni.ca lažen, dokazuje glasovanje v državnem zboru. Komu je namenjeno utajevanje očitnega? Evropski uniji in drugim zahodnim predpisovalcem pravil demokratičnega obnašanja? Nekoliko že, a to ni bistveno. Volivcem? Niti ne; takih, ki so verjeli predvolilnim obljubam, je gotovo manj kakor tistih, ki so prelamljanje obljub pričakovali. Resnica (s črno piko ali brez) je odvisna od okoliščin, je cinizem politike ubesedil Orwell. Ostane torej odgovor, da je lažni pluralizem namenjen sam sebi. Natančneje, služi gladkemu delovanju parlamentarnega glasovalnega stroja, ki naj bi čim prej sprocesiral čim več Janševe agende, pri tem pa vztrajal pri maškaradi »dogovarjanja« in »usklajevanja«. S takim ravnanjem koalicija resnice prisiljuje opozicijo k viteškemu sodelovanju na turnirju v vlogi poraženca. Če smo rekli, da je Resni.ca joker, je opozicija pepček. Žogo si podajajo čez opozicijske glave. Ker se potrjevanje sklepov modrega vodstva resnične koalicije dogaja v parlamentu, pred očmi javnosti, zavezuje izvoljene poslance k sodelovanju v igri, medije pa k budnemu spremljanju nastopanja v državnem zboru, kakor da je to tisto, za kar gre. Ne nazadnje pa je prav to način, kako koalicija resnice razume demokracijo in svojo vlogo v njej: ona je oblast in počne, kar hoče, dokler je to mogoče prikazovati kot nekaj, kar je v mejah »pravne države«, parlament pa je svetišče demokracije, kjer je treba za javnost, pa tudi za lastne duše, sodelovati v obredih, ki dajejo temu početju formalno legitimnost demokracije.

Iz zgodovine vemo, da so demokratične družbe sposobne »demokratično« preiti v fašizem in da so parlamenti sposobni ukiniti sami sebe na diktatorjev ukaz. Naše družbe zdaj prehajajo v nekaj podobnega, a vendar različnega: v demokrature, ki formalno ostajajo demokracije, praktično pa delujejo kot diktature. Tak je trend evropske zakonodaje proti imigrantom; tako Evropa tolerira ameriško in izraelsko teptanje mednarodnega prava in genocid nad Palestinci. Ne upira se diktatu. Ne organizira demokracije za spopadanje z diktaturo. Zadovoljuje se s formo demokracije in miži pred vsebino in posledicami, ki demokracijo uničujejo in preprečujejo.

Koalicija ni zares zveza treh ali štirih partnerjev, izmed katerih je eden navznoter še dodatno trojček. Logarjeva četica je funkcionalno ločena enota, depandansa Janševe dejanske politične organizacije, njena edina funkcija je, da se prikazuje kot to, kar ni, in tako uteleša minimum »pluralizma«. Ali pa je vsaj NSi zares stranka, neodvisna od Janše in SDS? Ne, ni.

Da bi bili kos desnici, ki se je zdaj dokopala do oblasti, je treba razumeti politiko slovenske cerkve. Politika njenega reakcionarnega vodstva je dolgoročna in se ni spremenila vse od osamosvojitve Slovenije. Po zmagi Demosa je Anton Stres, takratni vodja Slovenske škofovske konference, razglasil zmago nad komunizmom in povedal, da je dolgoročni nasprotnik, ki ga mora RKC premagati, da si bo v Sloveniji povrnila politično in duhovno hegemonijo izpred leta 1945, liberalizem. S stališča RKC imata stranki NSi in SDS vsaka svojo funkcijo. Janševa politika je za hegemonistične cilje cerkve kot naročena prav zato, ker je SDS samostojna stranka in se cerkev po potrebi lahko distancira od nje, če je njena politika med ljudmi nepriljubljena. NSi je stranka na čakanju, ki jo bodo aktivirali, če se bo pokazala potreba, da RKC »nima nič« z Janšo. Zdaj pa je čas, ko RKC z Janševo pomočjo lahko bistveno zveča svoj politični in družbeni vpliv v Sloveniji. Janševi kadri in kadri RKC so vsebinsko med seboj v glavnem izmenljivi. Ti odnosi nimajo nobene zveze z osebnim prepričanjem tega ali onega »voditelja« te ali one »katoliške stranke«, pa najsi je to SLS ali NSi in najsi je šef Tonin ali Vrtovec ali pa šefica Novak. Kdo je v kateri stranki, je stvar okoliščin, ne prepričanja. Lotrič in podobni so v koaliciji gostje, saj je kapital dovolj močan, da ima kremplje povsod, in ne potrebuje posebnega političnega zastopstva. V koaliciji ima Lotrič funkcijo signala, koga podpira kapital.

Dejanska nasprotja v trojčku Janša-kapital-RKC so v koaliciji resnice pometena pod preprogo. Boj proti resnični koaliciji pa ne bo uspešen, dokler politika in javnost spregledujeta glavnega akterja v igri.