Portret / Generator / Bend, ki žanrski kaos prevaja v nalezljivo spevne hite

Zametki benda Generator, ki z lepo sprejeto novo ploščo Iluzije obeležuje desetletnico delovanja, segajo še mnogo dlje od njegove dejanske ustanovitve na dan mladosti leta 2016, ko se je moštvo devetih izkušenih glasbenikov, večidel sorodnikov, na spontanem jam sessionu v novomeški avtonomni kulturni coni Sokolc tako lepo ujelo, da enostavno ni bilo poti nazaj.

Ustanovitelja in idejna vodje benda Anina Trobec in Joseph Wheba sta namreč glavnino komadov s prve plošče Open Eyes, izdane leta 2018 v samozaložbi, napisala že v času študija na londonski univerzi Goldsmiths, kjer sta eden drugemu pomagala pri ustvarjanju komadov za zaključne diplomske projekte, hkrati pa sta bila tudi člana benda Skinshape. Anina je študirala na oddelku za jazz in popularno glasbo, kar sta žanra, ki po svoje pomenita hrbtenico Generatorja, čeprav zasedba krmari po zares široki paleti glasbenih slogov – od soula prek funka do duba, reggaeja, latina, folka, baladnega popa do synthovske elektronike, ki nastaja pod prsti Josepha Wheba.

Temelj Generatorja so postavili tudi njuni eksperimenti spajanja elektronske in akustične glasbe na obali indijske zvezne države Goa. Po londonski izkušnji sta namreč ustvarjanje nadaljevala v Indiji, kjer je njun zvok začel dobivati popolnoma novo obliko. »Pred tem je bila glasba bolj jazzovska, akustična. V Indiji pa sva, obdana z goansko party kulturo, komade začela graditi okoli loopov, synthovskih baslinij in elektronskih beatov,« se spominja Wheba. »Ustvarjala sva na plažah in v stari portugalski vili z bazenom, obdana s samimi umetniki in glasbeniki. Morala sem se uščipniti, da sem se prepričala, da ne sanjam,« se spominja Anina Trobec.

Po dveh polletnih umetniških rezidencah na drugem koncu sveta sta spoznala, da vrnitev v londonski vrvež ni več opcija. »Da tam preživiš, potrebuješ bodisi ogromno denarja bodisi moraš ves čas delati. Ves čas žrtvuješ zgolj za to, da obstajaš. Midva sva enostavno želela ustvarjati,« pravi frontmanka. Preselila sta se na idilično dolenjsko podeželje, v hišo sredi gozda nad reko Krko, kjer je nekoč živela prababica Anine Trobec.

Tam sta se ustalila, sčasoma ustvarila družino in se posvetila ustvarjanju glasbe, s katero dosegata vse večje občinstvo. Iz neznanega, popolnoma neodvisnega benda, ki izdaja v samozaložbi in celo sam režira videospote, je Generator v slabem desetletju postal favorit domačih radijskih valov, ki je vstopnice za nedavni veliki koncert v ljubljanskem Kinu Šiška razprodal skorajda v hipu. Tam je promoviral ploščo Iluzije, o kateri je Borja Močnik v Mladinini recenziji zapisal, da bend »potrdi kot radiofonični fenomen oziroma neutrudni generator domačeradijskih hitičev«. In dodal: »Slovenski pop k sreči ni samo pop rock.«

Srž Generatorjeve glasbe ustvarja krovni dvojec, komadi pa končno obliko dobijo v sodelovanju s preostalimi člani (big)benda, ki je napol družinska naveza: ob ustanoviteljici in njenem partnerju so tu še »mož njene mame, možev prijatelj, prijateljev sin, trije Turki in en fant iz Amsterdama«. To so Maksim in Primož Špelko, Tomaž Zorko, Marko, Mitja in Gregor Turk ter Žan Cesar. Gre za same izkušene glasbenike z zgodovino igranja v legendarnih novomeških bendih, kot so Dan D, Drevored in Moveknowledgement, na eklektično naravo Generatorjeve glasbe pa močno vpliva dejstvo, da gre, kot pravi Anina Trobec, za »konglomerat različnih generacij, okusov in vplivov«. Wheba doda: »Nekdo posluša Sade, drugi Tool, tretji blues klasike … Vse to se pozna pri končnem produktu.« Pomembno je tudi, da gre za izrazito medgeneracijsko moštvo, saj je njegov značilni zvok sočasno moderen in starošolski, igriv in zrel.

Tako množično druščino je sicer zahtevno usklajevati, saj gre za polprofesionalne glasbenike, ki opravljajo različne poklice – od gozdarstva prek varilstva do poučevanja v šoli. A bend se poskuša na vaji v polni postavi vseeno srečati vsako nedeljo, na idealen dan za družinska srečanja. Dejstvo, da gre za razširjeno družino, je lahko dvorezen meč, saj to ustvarja tudi razburkano dinamiko. »Se je že zgodilo, da se je debata pred koncertom tako razvnela, da je naše kričanje iz zaodrja odmevalo do občinstva,« se smehljaje spominja Anina Trobec. In doda: »Po svoje je skoraj neverjetno, da bend po vseh teh letih še vedno obstaja. A skupaj ga drži ravno ta kaotična družinska dinamika.«