Kultura / Nedostopna dediščina

Obkrožena s sladkogorskimi griči je že v srednjem veku stala kapela, posvečena Mariji, kamor so prihajali verniki prosit za pomoč. Bilo jih je toliko, da so v 18. stoletju na tem mestu zgradili večjo baročno cerkev, ki je še danes ena najlepših romarskih cerkva v Sloveniji. »Cerkev je najbogatejši primer štajerske baročne arhitekture centralnega tipa. Notranjščina je eden od kakovostnejših baročnih cerkvenih ansamblov na Slovenskem. Zasnova prostorskega oblikovanja omogoča popolno sožitje arhitekture s cerkveno opremo in iluzionistično poslikavo F. [Franca, op. p.] Jelovška,« preberemo v odloku iz leta 1999, s katerim je bila cerkev na Sladki Gori zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. A čeprav je spomenik najvišje kategorije, nima uradnih ur, ko naj bi bila odprta. Tako je vanjo mogoče vstopiti le med mašami, sicer pa se morajo obiskovalci za ogled dogovoriti z župnijo Sladka Gora, ki pa ima le župnika in nobenega drugega zaposlenega. Če župnik nima časa ali volje oziroma se obiskovalec ne napove vnaprej, je ogled tega baročnega bisera nemogoč.

Po Sloveniji so gosto posejani cerkve, spomeniki in druge stavbe zgodovinskega pomena. Teh objektov je toliko, da bi težko vse popisali, kaj šele, da bi jih raziskali in umestili v tokove zgodovine. Zato so spomeniki razvrščeni v različne kategorije, ki ustrezajo njihovemu zgodovinskem pomenu. Po zakonu o varstvu kulturne dediščine se za spomenik lokalnega ali državnega pomena zaradi »izjemnega pomena za državo« lahko razglasijo tudi nepremičnine in arheološke najdbe. Te druge se lahko preprosto prestavijo v muzej, kjer se tudi razstavijo. Nepremičnine, ki so kulturni spomeniki, pa niso vedno dostopne javnosti. Njihova dostopnost je odvisna od lastnika, ki jih upravlja.

Morda pa bi morali premisliti o spremembi zakonodaje in lastnike precej odločneje spodbuditi k zagotavljanju boljše dostopnosti kulturnih spomenikov državnega pomena.

»Vsekakor si vsi, ki se ukvarjamo s kulturno dediščino, želimo, da bi bila ta čim bolj dostopna,« pravi Matej Klemenčič z oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, a dejansko »pri obiskih spomenikov res naletimo na različne težave«. Te so opaznejše pri spomenikih v zasebni lasti, praviloma gre za cerkve v lasti rimskokatoliške cerkve (RKC). Toda kot dodaja Klemenčič, težave v tem primeru sam lahko razume, saj je pri zasebnih lastnikih pogosta ovira pomanjkanje kadra in združevanje župnij.

Med objekti v lasti RKC, ki so kulturni spomeniki državnega pomena, sta samostanska cerkev in samostan v Velesovem oziroma Adergasu blizu Cerkelj na Gorenjskem, dediščina najstarejše ženske redovne ustanove v notranjosti slovenskega ozemlja. Samostan je bil ustanovljen in postavljen že leta 1238, zdajšnja cerkev pa je zgrajena po načrtih Gregorja Mačka in italijanskega arhitekta Candida Zullianija med letoma 1732 in 1771. V njej so različni izredni primerki umetnosti, med drugim Velesovska Madona, najstarejši romanski leseni kip Marije z otrokom v Sloveniji. A tudi ta spomenik si javnost lahko ogleda le po dogovoru.

Kakšna so pravila, povezana z dostopnostjo objektov, ki so državni spomeniki? Upravljavec ima zakonsko obveznost javnosti omogočiti dostop do tega objekta, opozarja služba za odnose z javnostmi Zavoda za varstvo kulturne dediščine: »V aktu o razglasitvi je izrecno določeno, da morajo lastnik, posestnik in upravljavec omogočiti javnosti brezplačen dostop najmanj trikrat na leto, in sicer ob kulturnem prazniku (8. februar), 3. decembru ter ob dnevih evropske kulturne dediščine.« Po zakonu mora župnija Velesovo torej ogled samostanske cerkve javnosti omogočiti le trikrat na leto, druge dni pa so obiskovalci odvisni od župnikovih obveznosti in dobre volje.

A težava še zdaleč ni le pri državnih spomenikih v zasebni lasti, premalo dostopni so tudi številni državni spomeniki v javni lasti. Blizu Ptuja sta bila kot del arheološkega najdišča Hajdina za spomenika državnega pomena razglašena mitreja, starodavni svetišči boga Mitre pri Ptuju. Mitraizem je monoteistična religija s koreninami v 4. stoletju pred našim štetjem. Izvira iz Perzije, pozneje pa so jo prevzeli vojaki rimskih legij. Po legendi je Mitri krokar prinesel stvarnikov nasvet, naj ujame in daruje belega bika, saj bo le tako odrešil človeštvo. Ko je bika žrtvoval, so iz njegove krvi zrasle rastline, iz njegovega semena pa živali. Mitraizem je bil tekmec krščanstva in so ga zato v rimskem cesarstvu pozneje prepovedali. Ohranjenih mitrejev je v Evropi le malo, a v Sloveniji se jih je vendarle nekaj ohranilo. Na Ptuju, kjer je bilo nekoč pomembno rimsko mesto Poetovio, so jih našli pet in za spomenik državnega pomena razglasili edina zares ohranjena, prvi (s konca drugega stoletja) in tretji mitrej (iz tretjega stoletja), državni spomenik pa je tudi mitrej v belokranjskem Rožancu. Ta je vklesan v skalo in viden s pohodniške poti. Za ogled ptujskih mitrejev se moramo precej bolj potruditi.

Okoli prvega in tretjega mitreja so zrasle zgradbe, ki ščitijo ostanke templjev. Ključe so nekoč imeli sosedje mitrejev, z njimi so se obiskovalci dogovorili za obisk in ob prihodu so jim odklenili

vrata. Danes, ko je za oglede najdišč pristojen Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, se morajo obiskovalci, kot so v muzeju povedali v telefonskem pogovoru, za ogled mitrejev napovedati teden vnaprej, da muzej na teren pošlje odgovorno osebo, ki obiskovalcem odpre vrata zgradb in ogled nadzoruje.

Mar dostopnosti tega in drugih kulturnih spomenikov državnega pomena ne bi bilo mogoče izboljšati? Ali ne bi bilo to ne le v interesu javnosti, temveč tudi lokalnih skupnosti in navsezadnje države, ki je te objekte že prepoznala kot posebej dragocene? Kakor opozarja umetnostni zgodovinar Matej Klemenčič, lahko rešitev »prinese aktivno sodelovanje občinskih zavodov za kulturo ali turističnih uradov ter lastnikov, pri čemer pa je potreben interes na obeh straneh«. A žal niti v prestolnici – kjer je morda najbolj v nebo vpijoči primer Bežigrajski stadion, ki je bil kot Plečnikova dediščina za spomenik razglašen leta 2009, a je že leta obiskovalcem celo popolnoma nedostopen in prepuščen propadanju – ne vidi večjih premikov v tej smeri, »čeprav bi na primer pričakoval, da bi bilo Mestni občini Ljubljana celo v korist, da pomaga pri zagotavljanju odprtja objektov, kot je na primer uršulinska cerkev, ena najpomembnejših baročnih cerkva v Sloveniji«. Morda pa bi morali premisliti tudi o spremembi zakonodaje in lastnike precej odločneje spodbuditi k zagotavljanju boljše dostopnosti kulturnih spomenikov državnega pomena.