Kultura / Nedostopna dediščina
Kako naj si ogledujemo in spoznavamo kulturne spomenike državnega pomena, če pa je dostop do številnih močno omejen?
Cerkev v Sladki Gori, ki je kot »najbogatejši primer štajerske baročne arhitekture centralnega tipa« kulturni spomenik državnega pomena, si lahko ogledamo le v času maš ali po dogovoru z župnikom.
© Wikimedia Commons
Obkrožena s sladkogorskimi griči je že v srednjem veku stala kapela, posvečena Mariji, kamor so prihajali verniki prosit za pomoč. Bilo jih je toliko, da so v 18. stoletju na tem mestu zgradili večjo baročno cerkev, ki je še danes ena najlepših romarskih cerkva v Sloveniji. »Cerkev je najbogatejši primer štajerske baročne arhitekture centralnega tipa. Notranjščina je eden od kakovostnejših baročnih cerkvenih ansamblov na Slovenskem. Zasnova prostorskega oblikovanja omogoča popolno sožitje arhitekture s cerkveno opremo in iluzionistično poslikavo F. [Franca, op. p.] Jelovška,« preberemo v odloku iz leta 1999, s katerim je bila cerkev na Sladki Gori zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. A čeprav je spomenik najvišje kategorije, nima uradnih ur, ko naj bi bila odprta. Tako je vanjo mogoče vstopiti le med mašami, sicer pa se morajo obiskovalci za ogled dogovoriti z župnijo Sladka Gora, ki pa ima le župnika in nobenega drugega zaposlenega. Če župnik nima časa ali volje oziroma se obiskovalec ne napove vnaprej, je ogled tega baročnega bisera nemogoč.