Film / Obsedenost

zelo za

Ko je Bear srečal Nikki.

Obsedenost bi lahko bila romantična komedija, Ko je Harry srečal Sally za generacijo Z, a so si verjetno rekli – naj bo raje grozljivka! Naj romantična komedija mutira v grozljivko! A s tem so le potrdili tisto, kar že vemo: da je grozljivka resnica romantične komedije. In da je romantična komedija le uvod v grozljivko. Bearu (Michael Johnston) – plašnemu, sramežljivemu, osamljenemu kalifornijskemu luzerju, utelešenju negotovosti in strahopetnosti – se življenje ne premakne. Obtičal je v neki glasbeni trgovini, kjer v glavnem sanjari, želi pa si le eno: da bi se njegova prijateljica in sodelavka Nikki (Inde Navarrette), v katero je zaljubljen, zaljubila vanj, da bi ga ljubila »bolj kot vse druge na tem jebenem svetu« in da bi ga kakopak ljubila do smrti, saj veste, večno. Nikki je njegova obsesija. Z njo je obseden. In neskončno si želi, da bi tudi on obsedel njo. Pa si je ne upa povabiti niti na dejt. Toda s pomočjo »čudežne« retroigračke (Vejica za eno željo), ki jo najde v neki okultni trgovini, se mu želja – kot v kakšni romantični komediji – izpolni.

Nikki se zaljubi vanj. Na ves glas. Na smrt. Ali natančneje: Bear jo – s pomočjo trika! manipulacije! iluzije! – dobesedno prisili, da se zaljubi vanj. Vanj se zaljubi brez svojega soglasja. Igračko lahko vrneš v trgovino in uveljavljaš reklamacijo, želje pa ne moreš vrniti – in želja se obrne proti Bearu. Nikki se namreč lepi nanj, nenehno si ga želi, neprestano skače po njem, toda na čedalje odbitejše, bizarnejše, nepredvidljivejše in lunatičnejše načine. Hoče ga le zase. Manično. Nihče ne sme ovirati njune večne ljubezni. »Brez tebe ne bi mogla živeti.« Včasih se ji sunkovito zmeša. Včasih laže. Včasih se samopoškoduje. Nikogar ne pusti več zraven. Ne more brez njega. Čedalje bolj je submisivna, celo robotska, da ne rečem stepfordska. In obenem se brutalizira. Bearu gre ob njenih »internih šalah« na bruhanje. Nikki ne ve, kaj se ji dogaja. Počne reči, ki jih ne bi nikoli počela. Vse, kar počne, pa počne proti svoji volji. V ljubezni začne strašiti. A Bear – vidno zgrožen, zaprepaden – prav to spregleda: da v ljubezni že po definiciji straši. Da je želji v naravi, da obrne. Da je naravno okolje ljubezni cona somraka. Bear podceni željo – in potencial njenega notranjega mraka, ki je brezmejen. »Sam si kriv. Ker si si zaželel.« Želje se držijo norost, nasilje, smrt. A le kako se je ne bi – je navsezadnje kaj bolj neobčutljivega, sebičnega, posesivnega, toksičnega, pošastnega, destruktivnega in mizoginičnega od tega, da fant od punce terja, da ga večno ljubi? Je kaj bolj toksičnega od tega, da jo – magari s pomočjo »nežnosti« – sili v to, da bo večno njegova »posest«? Zakaj bi sploh koga motil in nadlegoval z ljubeznijo? Romantične komedije ljubezen prikazujejo kot vrhunec soglasja – Obsedenost jo prikaže kot zlorabo. Kot groteskno ugrabitev duše. Kot nelagodje. Bearu v obraz eksplodira gibanje #MeToo, preoblečeno v ljubezen. Ljubezenske zgodbe so grozljivke. Zato tiste brez črnega smisla za humor hitro zlomijo. Obsedenost je popoln date movie. (kino)