Naslovna tema / Janša IV.

Minuli teden je Jelka Godec kot prvopodpisana skupaj s kolegi poslanci iz SDS in NSi v parlamentarni postopek vložila spremembo zakona o delovnih razmerjih po skrajšanem postopku, s katerim želi, kot piše v predlogu, »poenostaviti obračun plač pri delodajalcih« in »urediti pravno podlago za odtegovanje članarine sindikatov preko delodajalca«. V sedaj veljavnem 207. členu zakona o delovnih razmerjih je zapisano, da morajo delodajalci na zahtevo sindikata od delavskih plač odvajati sindikalno članarino. Poslanci želijo ta del zakona črtati, ker bi »večja ločenost med delodajalcem in sindikalnim financiranjem zmanjšala administrativna opravila delodajalcev pri obračunu plač«.

Ideja, ki jo sedaj želijo v Sloveniji uzakoniti v SDS in NSi, je dejansko prekopirana iz Madžarske, celo utemeljitve so skorajda identične. Bivši madžarski predsednik vlade Viktor Orbán se je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami znašel pod vse večjim pritiskom javnosti. Znotraj širšega javnega sektorja so se mu zaradi nenehnih napadov na izobraževalni sistem najbolj upirali šolniki. V preteklosti jih je že kaznoval z de facto prepovedjo stavk v javnem sektorju, z razvrednotenjem kolektivnih pogodb, s povečanjem nadurnega dela, a je številne to spodbudilo k civilni nepokorščini.

Leta 2023 pa je odkril še eno, spregledano šibko točko: avtomatizirani sistem plačevanja sindikalnih članarin.

Zadnja ideja, ki jo sedaj želijo v Sloveniji uzakoniti v SDS in NSi, je dejansko prekopirana iz Madžarske, celo utemeljitve so skorajda identične.

Avtomatično plačevanje sindikalnih članarin, ki je danes temelj finančne stabilnosti sindikatov, ima sicer dolgo brado. Prvič so to prakso s kolektivnimi pogodbami uvedli za ameriške rudarje po letu 1889, kasneje pa se je razširila še na druge skupine. V številnih primerih so jo podpirali tudi delodajalci, saj brez stabilnih sindikatov na drugi strani niso imeli organiziranega pogajalca, ki bi se držal dogovorov. Danes avtomatično odvajanje članarin od delavskih plač velja v večini držav. V Evropi sta sicer dve izjemi, Nemčija in Francija, a bolj zato, ker je v teh dveh državah delavstvo z gosto mrežo kolektivnih pogodb in delavskih svetov tako ali tako visoko organizirano in sindikatom ni treba pomagati pri zbiranju denarja.

Številni konservativni politiki so ta sistem, ki ostaja finančni temelj sindikatov, poskušali ukiniti ali so ga ukinili. Zadnji tak val se je sprožil leta 2023 pred ameriškimi volitvami, ko je to uspelo štirim guvernerjem, Trumpovim privržencem, na Floridi, v Kentuckyju, Arkansasu in Tennesseeju. Orbán je v tem valu očitno prepoznal vzorec in ga prenesel v Evropo. Njegova vlada je istega leta po hitrem postopku spremenila osem zakonov, s katerimi so prepovedali avtomatično plačevanje sindikalnih članarin v javnem sektorju. Ukrep, iz katerega so bili pomenljivo izvzeti policijski in vojaški sindikati, je deloval: sindikati s področja izobraževanja naj bi izgubili kar 40 odstotkov članstva, saj si večina ni uredila trajnikov. Sindikalna organiziranost, ki je na Madžarskem že tako ali tako med najnižjimi, je s tem padla še stopničko nižje.

In od tod, iz Madžarske prek Trumpovega gibanja MAGA, je sedaj ta ideja prišla zdaj tudi v Slovenijo. V SDS in NSi trdijo, kot je leta 2023 trdil Orbán, da gre pri tem za »debirokratizacijo«. A da bi ta ukrep prinesel posebne administrativne razbremenitve za že delujoče računalniške programe, zbuja dvom. Madžarski sindikati so v ustavni pritožbi leta 2023 dokazali, da se z ukinitvijo avtomatičnega plačevanja sindikalnih članarin administrativne obremenitve dejansko povečajo. Ta debata pa je seveda pesek v oči, jedro teh ukrepov je drugje. V SDS in NSi reforme niso kar naenkrat predlagali zaradi nujne potrebe po debirokratizaciji, ampak zato, ker so sindikati začeli zbirati podpise proti njihovemu interventnemu zakonu. Gre torej za napadalni in maščevalni ukrep.

Ukinitev avtomatičnega plačevanja sindikalnih članarin je seveda zgolj eden iz repertoarja podobnih ukrepov, ki zadnja leta krožijo med tako imenovanimi populističnimi avtoritarci. Znan je zakon o tujih agentih, s katerim so v Rusiji leta 2012 začeli omejevati delo nevladnih organizacij, podprtih iz tujine. Idejo so nato poskušali uresničiti na Madžarskem in Slovaškem – a je zaradi EU niso mogli povsem udejaniti –, se je pa uspešno razširila na Kirgizijo in Gruzijo. V Slovenijo te metode večinoma prihajajo iz Madžarske. Zadnja madžarska pogruntavščina, ki smo jo občutili v Sloveniji, je bila seveda akcija paraobveščevalne organizacije Black Cube. To je Orbán proti svojim nevladnikom in novinarjem uporabil kar dvakrat, leta 2018 in pred volitvami leta 2022. Tudi propagandni sistem Nova24TV z lokalnimi portali je sistem, ki so ga sprva zgradili na Madžarskem. Nekatere propagandne akcije Nova24TV so bile celo oblikovno prekopirane iz Madžarske.

Pravzaprav smo kar veliko večino najpomembnejših reform, ki jih sprejemajo populistični avtoritarci, že videli. Kot je v enem od nastopov pojasnil bivši rektor iz Budimpešte pregnane univerze CEU, Michael Ignatieff, novi skrajno desni politiki ne vladajo kot klasični diktatorji, ampak ustvarijo privid demokratičnosti. Zato pa si morajo z avtokratsko ustvarjalnostjo podrediti neodvisne institucije, ki so ključne za demokracijo.

Od sodišč, medijev, univerz in nevladnih organizacij. Njihovi najpomembnejši ukrepi, ki se skrivajo za fasado digitalizacije, debirokratizacije, zaščite neodvisnosti ali nacionalne enotnosti, so zato usmerjeni proti novinarjem, sodnikom, akademikom, študentom, intelektualcem, kritičnim umetnikom. Tudi zaradi izkušenj s tremi vladami Janeza Janše lahko z veliko gotovostjo napovemo, kakšne bodo glavne reforme njegove četrte vlade.

Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede je zato prepričan, da bo medijska reforma ena najpomembnejših. »V času najhujše epidemije in mnogoterih človeških stisk je tretja Janševa vlada našla čas, da je v zgolj treh mesecih pripravila spremembe vseh treh zakonov, o RTV, o STA in zakona o medijih. Če pogledamo širšo sliko zadnjih let, lahko vidimo, da celo v ZDA pod Trumpom po novem njihovi regulatorji zahtevajo politično uravnoteženost na področju zabavnih oddaj ali satire. Pritiskajo na zasebne korporacije, kjer je mogoče, ukinjajo državne spodbude. Zaradi tega brez dvoma to prihaja tudi v Slovenijo,« pravi. Milosavljević napoveduje, da se bo Siol, ki je lastniško povezan z državnim Telekomom, takoj podredil vladi. Znotraj obstoječe zakonodaje bo vlada takoj izkoristila celo paleto vplivanja na medijsko krajino prek državnega oglaševanja, novih shem pomoči medijev, pomoči pri digitalizaciji in pri zaposlovanju mladih novinarjev. »Po novem lahko tudi nevladne organizacije, ki so blizu trenutni vladi, prejmejo medijske podpore,« dodaja.

Skrajno desni politiki ne vladajo kot klasični diktatorji, ampak ustvarijo privid demokratičnosti. Zato si najprej poskušajo podrediti neodvisne institucije.

Takojšnjega političnega vpliva na obe glavni tarči, to sta RTV Slovenija in Slovenska tiskovna agencija, prihajajoča koalicija sicer nima, je pa prepričan, da bodo zakonske spremembe pripravljene. Po zmagi Fidesza leta 2010 je Madžarska sprejela medijski zakon, s katerim so javne medije – televizijo, radio in tiskovno agencijo MTI – združili v enotni sklad MTVA. MTI je celo dobila ekskluzivno pravico producirati poročila za vse javne medije. Tako je vlada dobila neposredni nadzor nad prej javnimi mediji. Po podobnem vzorcu so leta 2018 vse preostale medije, skupaj skoraj 500, »kupili« in združili v državno fundacijo KESMA. Z izgovorom o racionalizaciji poslovanja bi se podobnega projekta lahko lotila tudi nova vlada. Tudi POP TV, napoveduje Milosavljević, si bodo poskusili podrediti. »Najpomembnejši prihodek POP TV, okoli 20 milijonov evrov od skupaj 70, so prihodki od kabelskih operaterjev. Vlada bo gotovo prek tega vzvoda pritisnila na POP TV, vsaj prek Telekoma.«

Na Madžarskem so poleg zgoraj omenjenih, klasičnih vzorcev pritiska uporabili še pritisk prek regulatorjev. Ustanovili so medijski svet, ki lahko z drakonskimi vsotami kaznuje neodvisne medije zaradi neuravnoteženega programa ali če ti na primer žalijo javno moralo. V slovenskem primeru se lahko podobna praksa vpelje prek Akosa, Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, ki podeljuje televizijske frekvence in nadzoruje vsebino. In končno Milosavljević pričakuje tudi nacionalizacijo določenih medijev. »Vemo, da je Planet TV v velikih težavah. Je v lasti oligarha, ki je v nemilosti pod novo madžarsko oblastjo. Z lahkoto si predstavljam, da bo državni Telekom kaj kmalu spoznal nove priložnosti in bo zaradi nekakšnih sinergij odkupil Planet TV nazaj od madžarskih lastnikov.«

Nevladne organizacije bodo naslednja tarča. Goran Forbici, direktor centra nevladnih organizacij CNVOS, kmalu po oblikovanju nove vlade pričakuje nov omnibusni zakon, s katerim bodo ukinili Sklad za nevladne organizacije. To je proračunski sklad, v katerega se steka denar od dohodnin tistih, ki namena jasno ne določijo, nato pa ga strokovne komisije razdelijo z razpisi. »Tisto malo denarja, kar dobi peščica nevladnih organizacij, katerih poslanstvo je kritika oblasti, denar večinoma dobi prav iz tega sklada.« Janševa tretja vlada je omenjeni sklad enkrat že poskusila ukiniti, in sicer decembra 2020 s tako imenovanim sedmim protikoronskim zakonom, PKP7. Razumljivo je, meni Forbici, da bodo ob tem ukinjeni razpisi, ki pokrivajo teme ali področja, ki niso del nove ideologije. »Gotovo bo šlo več denarja za kakšno folkloro, za ohranjanje nacionalne dediščine in podobno.« Za nevladni sektor zato ne bo šlo manj denarja, bodo pa manjše vsote izgubile najbolj kritične organizacije, ki se na primer zavzemajo za človekove pravice. »A to je ključno, ker s tem, ko sankcioniraš njih, umolknejo vsi ostali. Že ob tem trenutku, ko dejansko nove vlade še nimamo, opažamo, da so se mnoge nevladne organizacije, dejavne recimo na področju sociale, raje umaknile iz javnosti, ker jih je strah maščevanja,« razlaga.

Pri tem gre za ustrahovanje, ki smo mu že priča. Poslanka stranke Resnica Katja Kokot je kazensko ovadila Filipa Dobranića iz Inštituta Danes je nov dan. Očita mu, da je preteklo sredo ob javni predstavitvi pomislekov glede novega intervencijskega zakona spodbujal k sovraštvu in nasilju, želi tudi, da bi se pregledalo financiranje omenjenega inštituta. Gre za že videno metodo z znanim epilogom. Na Madžarskem so ta vzorec institucionalizirali: z državnimi preiskavami, finančnimi nadzori, policijskimi racijami in nazadnje še Uradom za zaščito suverenosti. Na Madžarskem so družbenokritičnim organizacijam sprva preprečili, da bi se financirale doma, ko so se te obrnile na tuje sklade, pa so jih začeli preiskovati zaradi domnevnega tujega vpliva na volivce. Omenjeni organ je zaradi teh očitkov začel preiskovati nevladno organizacijo Transparency International Hungary in preiskovalni portal Átlátszó. Forbici pričakuje, da se bodo te prakse razvile tudi v Sloveniji. Najprej prek ponavljajočih se inšpekcijskih nadzorov, nadzorov finančne uprave in podobno.

Mediji, nevladne organizacije, izobraženci oziroma učitelji in kultura so, kot kažejo izkušnje, prve tarče demokratičnih populistov.

Tretje področje, na katero so novi populistični avtoritarci osredotočeni, je izobraževanje. Predsednik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj je spomnil, da so morali madžarski učitelji pod Orbánom podpisati etični kodeks, v katerem so obljubili zvestobo oblasti. »Besedilo je bilo formulirano na takšen način, da javni uslužbenec ne sme govoriti proti državi, ki ga plačuje. Namen takšnih praks in dokumentov je v omejitvi svobode izražanja in preprečitvi, da bi avtonomne institucije avtonomno izražale svoja stališča.« Temeljna izobraževalna reforma, ki jo je speljal Orbán, pa je bila organizacijske narave. Na področju izobraževalnega sistema je madžarski parlament leta 2021 sprejel reformo, po kateri so univerze in kulturne ustanove prešle pod fundacije, katerih upravne odbore imenuje vlada; ti odbori so nato dobili celoten nadzor nad poslovanjem izobraževalnih institucij in tudi o tem, kaj se na njih poučuje. Po istem vzorcu in z izgovorom, da želijo po »nemškem« modelu povečati učinkovitost, so do Orbána kritični madžarski akademiji znanosti leta 2019 odvzeli inštitute. Madžarska akademija znanosti (MTA), ustanovljena leta 1825 in eden najpomembnejših simbolov madžarske intelektualne neodvisnosti, je imela v svoji mreži 15 raziskovalnih inštitutov s 5000 zaposlenimi. Leta 2019 so sredi množičnih protestov v Budimpešti to mrežo prenesli pod novo vladno telo, Raziskovalno mrežo Loránda Eötvösa (ELKH). Njen upravni odbor, ki ima 13 članov, pa je seveda sestavljen tako, da ima vlada odločilno večino.

In končno je pod Orbánovim vladanjem velike spremembe doživelo področje kulture. Kaj se je na Madžarskem zgodilo v zadnjih 16 letih na področju kulture, opisuje Zdenka Badovinac, nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije v Ljubljani, zdaj predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada: »Orbán je svojo kulturno politiko zastavil na podrejanju vsega ideologiji nacionalnega,« pojasnjuje. »To ’nacionalno’ je pokrivalo enotno in homogeno skupnost brez posebnosti, brez odstopanj ali drugačnosti.« Takoj je začel ustanavljati nove »nacionalne« vzporedne organizacije. Ključna je bila Madžarska umetniška akademija (MMA), ki je bila sicer že leta 1992 ustanovljena kot zasebno združenje 22 desničarskih, ultrakonservativnih umetnikov – a je bila dolgo nepomembna. Julija 2011 jo je parlament preoblikoval v javno institucijo z enakim statusom, kot ga ima Akademija znanosti, januarja 2012 pa je bila zapisana celo v ustavo. Njen predsednik je večkrat poudaril, da je »evidentna nacionalna zavest« pogoj za članstvo.

»To je precej tradicionalno združenje starejših umetnikov – obraz nacionalno-konservativne kulture,« opisuje Zdenka Badovinac. MMA je dobila dostop do ogromne količine proračunskih sredstev, dobila je pristojnosti nad podeljevanjem štipendij, nagrad ter vpliv na odločitve Nacionalnega kulturnega sklada. »Kljub ugovorom so jim predali Műcsarnok, najpomembnejši prostor sodobne umetnosti

v Budimpešti, ki je od 1. januarja 2013 postal last MMA.« Dotedanji direktor je ob napovedi takoj odstopil. Naslednik je ob nastopu funkcije jasno povedal, da »vloga umetnosti ni kritika« in da se bo usmeril v estetiko, tradicionalne medije in popularizacijo. »Od takrat Műcsarnok ni bil več del sodobne umetniške scene, v njem so večinoma organizirali salonske razstave,« pravi. Na Madžarskem je prevzem kulturnih institucij uspel, ker je oblast vsakič napadla le eno področje kulturnega ustvarjanja. »To je pomenilo, da se je drugo področje vedlo, kot da se ga to ne tiče. Tako so izgubili občutek solidarnosti. Isti način so uporabili, da so postopoma prevzeli nadzor nad vsemi ostalimi področji – nacionalno dediščino, javnimi spomeniki, gledališči, filmi, celo pop glasbo.«

Mediji, nevladne organizacije, izobraženci oziroma učitelji in kultura so, kot kažejo izkušnje, najpomembnejši »reformni« cilji novih demokratičnih populistov. Na preostalih področjih so metode podobne, a je tam upora manj. Po vsebini najpomembnejše spremembe, s katerimi je Orbán začel svojo vladavino, so bile ustavne narave. Z njimi je spremenil volilni sistem, status sodnikov, reorganiziral ustavno in upravna sodišča ter znižal starost za upokojitev sodnikov, s čimer se je recimo »rešil« tretjine predsednikov sodišč. A sodniki praviloma proti tem spremembam niso dvigovali glasu. Razlog ni bil v njihovem strinjanju, temveč v naravi poklica: vsaka posamična sprememba se je dala razlagati kot upravna ali tehnična, ne politična. Tisti redki, ki so se uprli, pa so izgubili položaje. Za najnevarnejše Orbánovemu režimu so poleg neodvisnih medijev ves čas veljali izobraženci, kulturniki in nevladniki. Šele ko utišaš njih, postanejo nenadoma sprejemljive tudi vse preostale spremembe. Zato je Orbán glavne ukrepe usmeril prav proti njim.

V Sloveniji sedaj sicer v primerjavi z Madžarsko leta 2010 obstajajo nekatere prednosti. Žive so še izkušnje s tremi Janševimi vladami, kar pomeni, da verjetno vemo, kaj prihaja. Imamo izkušnjo 290-dnevnega boja za STA, ki je pokazala, da samostojni mediji lahko preživijo velike finančne in politične pritiske. Prednost so tudi rezultati referenduma o RTV iz novembra 2022, ko je 62,83 odstotka volivcev podprlo zaščito javnega medija. In ne nazadnje, doživeli smo vseslovenske proteste, imamo pa tudi svežo izkušnjo konca madžarske zgodbe: Orbánova vladavina se je 12. aprila letos končala zato, ker se je civilna družba skupaj z opozicijo končno združila v enotno fronto. Avtoritarna oblast ni večna, traja pa običajno do takrat, ko civilna družba uvidi, da se mora povezati.