Teden / Igranje s kostmi

Med predlogi desne koalicije se je znašel tudi predlog zakona o pokopu žrtev iz prikritih grobišč in o spominu nanje. Sprejetje tega zakona bi pomenilo dvoje: vrnitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je uzakonila tretja vlada Janeza Janše, vlada Roberta Goloba pa ga je odpravila, in pokop žrtev povojnih pobojev na ljubljanskih Žalah.

Besede o spravi in pieteti do žrtev druge svetovne vojne, ki prihajajo z desnice, so po navadi prazne, sicer bi predstavniki SDS polagali cvetje tudi na partizanske grobove, posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev pa se uporabljajo kot orodje za netenje ideološkega boja. A hkrati bi bil res že čas, da se to poglavje slovenske zgodovine zaključi. Toda del tega je tudi kritično vrednotenje tega poglavja. Čeprav z velikim trudom so ga zmogli nekateri drugi narodi. Denimo v Nemčiji so šli pred kratkim celo tako daleč, da so ob pomoči Ameriškega nacionalnega arhiva, ki je omogočil dostop do digitaliziranih dokumentov o članih nemške nacistične stranke, pripravili preprosta spletna orodja, ki Nemcem omogočajo vpogled, ali so bili njihovi predniki morebiti člani nacistične stranke. Zakaj ne bi česa podobnega – vpogled v to, kdo je sodeloval z okupatorjem – omogočili tudi pri nas?

Toda vrnimo se k zakonu. Pavel Jamnik, upokojeni kriminalist, ki je bil odgovoren za preiskovanje povojnih pobojev in je bil član komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, se boji, da predlog ne prinaša končne pomiritve ne za svojce pobitih ne v politiki. »Z razdvojenostjo, do katere je pripeljala delitev na ’naše’ in ’vaše’ mrtve, nismo več daleč od tega, da bomo ponovno prikorakali v leto 1945,« je bil kritičen. »Do pomiritve v narodu ne more priti, dokler ena in druga politika mrtve izpred 80 let in njihove sorodnike s ščuvanjem enih proti drugim izrabljata za dosego uveljavitve svojih ideoloških izhodišč.

In s tem delujeta za svojo volilno bazo.« Podobne pomisleke ima ob ponovnem poskusu uveljavitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. »Avtoritarno določanje datuma spomina na žrtve, še bolj avtoritarno ukinjanje takega dne in ponovno avtoritarno uvajanje – to ne morejo biti koraki v smeri sprave.«

»Ker je mrtve nujno pokopati in sorodnikom dovoliti obujanje spomina, bi ta zakon ne glede na nedoseženi družbeni konsenz o mestu pokopa končno vsaj nekoliko prekinil manipulacijo z mrtvimi in njihovimi sorodniki,« je povedal Jamnik.

A hkrati je v marsičem neuresničljiv in celo škodljiv. Predlaga denimo široko gensko analizo posmrtnih ostankov žrtev za potrebe njihove identifikacije, državno tožilstvo sili v ekshumacijo brez preiskovalnega smisla in na več načinov omogoča možnosti politično motiviranih in nestrokovnih posegov na to področje. »Tehnični del zakona s popolnim nepoznavanjem dosedanje ureditve in uvajanjem bistvenih sprememb na široko odpira možnosti novih manipulacij in omogoča dobesedno igranje s človeškimi kostmi.«

Predvsem je desnica s predlogom nastavila vabo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki že dlje vztraja, da pokopa žrtev v »mestu heroju« pač ne bo, saj tu že za Ljubljančane zmanjkuje prostora, za spominsko območje povojnih pobojev pa sta bila že določena Teharje in kostnica na mariborskem pokopališču Dobrava. Kljub temu je minuli teden namignil, da bi morali o tem odločiti Ljubljančani na referendumu.

Letos mineva 40 let, odkar je intelektualka in bivša političarka Spomenka Hribar z esejem Krivda in greh odločno in javno povedala, da so bili povojni poboji zločin, in se zavzela za dostojen pokop mrtvih kot temeljno civilizacijsko normo. Treba se je spomniti, od kod so prihajale prve takšne pobude, preden je to postala osrednja tema strankarskega obračunavanja. Spomenka Hribar o predlaganem zakonu meni, da je nedomišljen. Pa vendar vztraja, da je pokop nujen in da mora biti pieteten in brez manipulativnih dodatkov za dnevno rabo desnice. »Mrtvim pripada posmrtni mir,« je dejala, »nam pa mir za življenje danes – in v prihodnosti.«