V središču / Diskretni socializem Zohrana Mamdanija

Zohran Mamdani, novi župan New Yorka, je mandat začel januarja – in le nekaj dni po nastopu mandata se je na skupni tiskovni konferenci že pojavil s Kathy Hochul, guvernerko zvezne države New York, ki je sicer demokratka, a tako sredinska, da bi za župana New Yorka raje imela republikanca – ali spolnega nadlegovalca Andrewa Cuoma, tipičnega sredinskega demokrata – kot pa njega. Sredinski demokrati – alias korporativni demokrati – Mamdanija, socialista, levičarja, zanje »skrajnega levičarja«, ne marajo. Prepričani so, da le moti njihov mir in jim kvari igro. Cuomo, njegov protikandidat, nekdanji guverner New Yorka, ki je moral leta 2021 odstopiti zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju, ga je označil za »muslimanskega socialista«.

A glej, no, Mamdani se je pojavil s Kathy Hochul in oznanil, da je svojo prvo veliko predvolilno obljubo – brezplačen vrtec za newyorške otroke – že izpolnil. Povedal je, da vrtec za zdaj še ne bo brezplačen za vse otroke, ampak le za 100 tisoč otrok, a je s tem povsem jasno nakazal, da misli resno in da je na poti k univerzalnemu varstvu otrok – brezplačnemu vrtcu za vse otroke. Obenem je tudi povedal, da bodo brezplačni vrtec – sicer administrativno zelo zapleten projekt – financirali s pomočjo (4,5 milijarde dolarjev), ki jo bo zagotovil tudi proračun zvezne države New York, katerega upravljavka je guvernerka Hochul. Nekaj, kar je še malo prej veljalo le za socialistično fantazijo (ki bi menda uničila ameriško družino!), je začelo torej postajati resničnost.

To je velik premik. Glede na neoliberalne politike, ki prežemajo Ameriko, je to prav zares nekaj transformativnega, celo revolucionarnega. Mamdani je prekleto dobro vedel, kje mora začeti. Vedel je, kako lahko naredi vtis. In ga je. Navsezadnje, pokazal je, da levičarske ideje niso nič skrajnega, divjega, destruktivnega ali pošastnega, temveč nekaj človeškega – no, nekaj, kar si želijo vsi ljudje.

To Mamdani obvlada: levičarskim idejam zna dati vtis samoumevnosti in nevsiljivosti. In smehljaja. Mamdani, ki je med predvolilno kampanjo obljubljal, da bo New York prelevil v mesto, ki si ga bodo Newyorčani lahko privoščili, zna ta smehljaj poosebiti. Brezplačen vrtec – nekaj logičnega! In mehkega, toplega, prijetnega, milega – tako kot Mamdanijev nasmeh. Kako to, da se nismo tega spomnili že prej! Posebej v mestu, v katerem lahko vrtec stane tudi štiri tisoč dolarjev.

Mamdani je vedel, kje mora začeti. Pokazal je, da levičarske ideje niso nič ekstremnega, divjega, destruktivnega ali pošastnega, temveč nekaj človeškega – no, nekaj, kar si želijo vsi ljudje.

Te dni se je zgodilo nekaj še bolj dramatičnega – in transformativnega. Mamdani je te dni – sredi maja – predstavil proračun za fiskalno leto 2027: znašal bo skoraj 125 milijard dolarjev, 12-milijardne luknje, ki jo je podedoval, pa ni več. Ja, proračun bo financiral vse, kar je obljubljal Mamdani – brezplačno varstvo otrok, javne šole, varstvo zaposlenih, skrb za duševno zdravje, gradnjo javnih, dostopnih stanovanj (za tiste z nižjimi dohodki), javni prevoz (poštene cene vozovnic), parke, knjižnice, preprečevanje zločinov iz sovraštva, opismenjevanje in varnost.

Mamdani se zaveda, da Newyorčanom varnosti – recimo varnosti na ulicah in metrojih, varnosti pred zločini iz sovraštva – ni mogoče zagotoviti s kriminalizacijo revežev in brezdomcev, temveč s stabilizacijo same varnostne mreže, ki jo je 50 let neoliberalnega terorja povsem razdejalo.

In ja, Mamdani je izničil deficit, toda ne na hrbtih ljudstva – nobenega varčevanja, nobenega sekanja javnih izdatkov, nobenega kleščenja javnih storitev. Imenoval je celo direktorja za varčevanje (Chief Savings Officer), ki je popraskal in našel rezerve (skoraj dve milijardi), poleg tega je luknjo zapolnil z odlogom plačil v mestne pokojninske sklade in s prestavitvijo izvajanja zveznega zakona, po katerem bi morale vse šole zmanjšati število učencev v razredu (na manj kot 20 do 25, odvisno od starostne stopnje), s čimer bi se kakopak podražile.

Je pa – za nerezidente New Yorka – uvedel davek na luksuzne nepremičnine (pied-à-terre tax), vredne več kot pet milijonov dolarjev, in obenem UBT, mestno dajatev za samostojne podjetnike (normirance), redefiniral tako, da je obremenil korporacije, ki se skušajo predstavljati kot samostojni podjetniki (adijo, dobropis!), kar je nekatere magnate – recimo Kena Griffina, šefa megasklada Citadel – pognalo v bes in beg. Mamdani je antipodjetniški! Podjetje bomo preselili na Florido!

Socialist lahko mirno vodi največje ameriško mesto

Toda ni izpolnil svoje famozne predvolilne obljube, da bo korporacije in bogate Newyorčane – no, vse tiste, ki zaslužijo več kot milijon – dodatno obdavčil in da bo zvišal splošni davek na nepremičnine. Zakaj tega ni storil? Ker mu ni bilo treba? Ne, bolj zato, ker je Kathy Hochul – ki so jo označili za »zaščitnico bančnih računov pedofilskih milijarderjev« (nekateri njeni donatorji so bili povezani z Jeffreyjem Epsteinom) – temu odločno nasprotovala, češ da ni dobro, da bogati bežijo iz New Yorka, saj mesto s tem izgublja denar za »velikodušne socialne programe«. Nihče torej ne more reči, da Mamdani ni obdavčil bogatih (davek na luksuzne nepremičnine, ukinitev mestnega nepremičninskega davčnega dobropisa), obenem pa je s tem, ko se je odpovedal obdavčitvi korporacij in tistih, ki zaslužijo več kot milijon, ustregel guvernerki Kathy Hochul (kljub nerganju levice je podprl njeno ponovno guvernersko kandidaturo) in ta mu je »plačala« brezplačni vrtec in pomagala pri izničenju proračunske luknje (tudi z dodatnimi štirimi milijardami in odložitvijo izvajanja zakona o zmanjšanju šolskih razredov). Da bi dosegel nekaj zmag za ljudstvo, je moral omogočiti nekaj koncesij Kathy Hochul, ki bolj misli na blaginjo in srečo bogataških elit. A igra z guvernerko se mu je izplačala.

To, da se je moral taktično odpovedati obdavčitvi bogatih, govori o tem, da se finančne elite tako oklepajo kapitalističnega statusa quo, kot da stoji in pade z davki – zvišaš davke in vse se podre. Kot hišica iz kart. A to govori tudi o tem, kakšna masivna sila bo potrebna za uvedbo progresivne obdavčitve – ta, ki ima zelo malo, plača zelo malo, ta, ki ima ekstremno veliko, pa plača ekstremno veliko. Tako kot bi bilo treba nujno odpihniti neoliberalni mit o tem, da je bolje, da bogatim pustimo čim več, ker potem tudi nam več »kapne«, bi bilo treba nujno odpihniti – ali pa vsaj omejiti – politično moč kapitala, ki vse sili v kompromise in zgolj skromne, komaj opazne izboljšave življenjske ravni delavskega razreda. Tu lažje razumete pomen izraza razredni boj. In pomen Mamdanija, ki se zaveda, da ni tam zato, da bi se prepiral s tistimi, s katerimi se ne strinja (in da bi dokazoval, kakšni kreteni in fašisti so sredinski demokrati), ampak da poskrbi za skupno dobro. Ker drugi ne bodo. Svetovni nazor jim to preprečuje. In tako rekoč prepoveduje.

Njegov mandat bodo sodili po številu predvolilnih obljub, ki jih bo izpolnil, ne po številu oseb, s katerimi se bo javno prepiral.

Delavski razred ljubi energične, navdihujoče voditelje. To levica – v svoji zatreskanosti v horizontalno organiziranje – običajno spregleda.

In kar je bistveno: socialist je Ameriki – svetu in Sloveniji – vendarle povsem nedvoumno pokazal, kako se vodi največje ameriško mesto (Trump medtem kaže, kako se ne vodi država, kaj šele krajevna skupnost). Pokazal je, da ima lahko socialist – »skrajni levičar« – živ smisel za strateško lobiranje in šahiranje, da se zna torej kompetentno, učinkovito in smiselno pogajati in povezati (v imenu skupnega dobrega tudi z učbeniškimi primerki razrednih sovražnikov in sovražnic, kot je Kathy Hochul), da zna elegantno preskočiti fiskalni prepad, da zna sestaviti in zapreti ambiciozen in stabilen proračun (in to brez tipičnih neoliberalnih ukrepov), da zna kritike – in hejterje – utišati z nasmehom, brez polariziranja. Pokazal je, da imajo socialisti lahko blazno pogajalsko moč in zgledne organizacijske mišice. Pokazal je, da lahko ljudje socialistom povsem mirno zaupajo, navsezadnje, v restrukturiranje mestnih pokojninskih skladov – na odlog plačil – bo moralo privoliti pet pokojninskih sistemov s pristojnimi sindikati vred.

Konflikti, ki dejansko opredeljujejo življenje ljudi

Mamdaniju ni bilo lahko – ko je postal newyorški župan, se je znašel na spolzkem terenu, za sovražnikovimi linijami, na minskem polju. Za začetek, ne pozabite, da se mu je zgodil uvod v Marx-Engelsov Manifest komunistične stranke: »Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma. Vse moči stare Evrope so se zvezale za sveto gonjo proti tej pošasti, papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji.« Mamdanija so prikazovali kot komunistično pošast, ki hodi po New Yorku. Tako so ga tudi dojemali. Vsi so se ga bali. Vsi so svarili pred njim – pred to pošastjo. Vsi so se obrnili proti njemu. Vsi ameriški papeži in carji, metternichi in guizoti, patrioti in policaji.

Kar pomeni, da je naletel na antikomunistično fronto, ki ga je tunkala in tepla. Dalje, naletel je na proračun z veliko luknjo (ki sta jo ustvarila prejšnji župan Eric Adams in Trumpova davčna razbremenitev bogatih). Dalje, naletel je na blazno agresivne, sovražne, toksične finančne in poslovne elite, ki niso hotele slišati za zvišanje davkov. Dalje, naletel je na New York, izčrpan od neoliberalnih politik in greed-is-good Wall Streeta. Dalje, naletel je na demokratsko stranko, ki ga ni zaščitila pred grožnjami in sovražnostjo. Dalje, naletel je na guvernerko Kathy Hochul, ki do njegovega programa oživitve New Yorka ni imela nobene afinitete (in ki ji je bilo povsem vseeno, če za izpolnitev svojih predvolilnih obljub potrebuje zvišanje davkov za bogate). In seveda – naletel je na Trumpa, ki je grozil, da bo New Yorku pobral denar in bo tja poslal nacionalno gardo in ICE, njega pa bo izgnal.

Mamdani se je znašel v na videz brezizhodnem položaju, ki so ga vsi še dodatno zategovali, kot da bi hoteli reči: no, vidiš, da ne moreš! Poklekni! Pozabi na svoj socializem! Ni alternative kapitalizmu! Kapital je močnejši! Zato je praktično pokazal, kako mora levica ravnati v takšni nehvaležni, mučni, izgubljeni situaciji, če hoče narediti kaj velikega in dobrega in pametnega in transformativnega in disruptivnega: prvič, zagotovil je široko podporo, drugič, na lokalni ravni je svojo politiko dobro organiziral, in tretjič, skupnosti ni polariziral, ampak je deloval povsem nekonfliktno. Nobenih predavanj, nobenih pridig, nobenega teženja, nobene zagrenjenosti.

Kot je v reviji Jacobin zapisal ameriški levičarski aktivist Waleed Shahid, nekdanji svetovalec Alexandrie Ocasio-Cortez: »Mamdani tam, kjer drugi vidijo zaton, vidi nekaj, kar je vredno popraviti. To je tisto, kar demokrati prepogosto spregledajo. Politika, zgrajena le na strahu ali nasprotovanju, ne more navdihovati; lahko se le odziva in upravlja. Potrebna je politika, ki ljudi ne obravnava kot žrtve krize, temveč kot soavtorje tega, kar je še vedno mogoče popraviti in zgraditi.«

Mamdani ni drugačen le zaradi svoje »diasporne lahkotnosti«, svojih »mladostnih vibracij« in svoje prirojene viralnosti ali pa zaradi svojega obvladovanja TikToka, temveč zaradi svojega prepričanja: »Obnaša se kot srečen bojevnik – zaveda se absurdnosti politike, a se ne želi odpovedati njenim možnostim. Govori z gotovostjo, da lahko politika še vedno naredi življenje manj mučno.«

Levica se zapleta v napačne boje in bitke, recimo v kulturne vojne, »ignorira pa konflikte, ki dejansko opredeljujejo življenje ljudi: najemnino, ki nenehno narašča, varstvo otrok, ki izčrpava plačo, javni prevoz, ki ga ni«. Mamdani to razume, zato se v te boje, bitke in vojne, ki le krepijo to, kar krvavi, ne zapleta, ampak raje fura politiko cenovne dostopnosti (affordability), ki ima veliko mobilizacijsko moč, saj poskrbi, da ekonomski boj postane viden in da se lahko ljudje – ki ekonomske bolečine še kako čutijo – z njim čustveno identificirajo, da se torej zavejo, kako deluje ekonomija.

Mamdani, rojen politični psiholog, ne podžiga jeze, temveč jo le osredotoča, tako da ljudi spomni, da lahko politika še vedno odloča o tem, koliko plačujejo in kako živijo.

Hardcore milenijec

Mamdani, odličen pripovedovalec in diagnostik, potrpežljiv, afirmativen in duhovit, prepričan, da je mogoče ljudi še vedno prepričati, moralno jasen kot Bernie Sanders, digitalno gibek kot Alexandria Ocasio-Cortez ter kompetenten in učinkovit kot najboljši direktorji, je odgovor na vprašanje, ali lahko levičar/socialist »pritegne pozornost, ne da bi se spremenil v karikaturo«.

Ne beži pred konflikti in konfrontacijami, a jih zna preusmeriti, v nasprotju z ameriškimi levičarji, ki za nameček vedno mučeniško uživajo v svoji irelevantnosti in marginalnosti in v tem, da jih kdo izda, svojih nastopov in svojega ogorčenja ne dizajnira tako, da prepričuje le prepričane, v nasprotju z influencerji je res dostopen, v nasprotju z meglenimi, toksičnimi demokrati pa zelo dobro ve, kaj početi z oblastjo: ljudem življenje delati znosnejše. Ljudem življenje olajšati. Kako? New York je predrag, zato je treba stanarine zamrzniti, zato je treba uvesti brezplačen vrtec, zato je treba uvesti brezplačen avtobus. Natanko! Logično! Neizbežno!

Hej, kaj pa ljudi v velikem mestu najbolj muči? Troje: najemnine, prevoz in vrtec. Najemnine, prevoz in vrtec so odgovor na vsako vprašanje. Mamdani razume skupno dobro. In zna ga artikulirati – brez pojecljavanja in zamegljevanja. Elokventno. Udobno. In koherentno.

Nikoli nimaš občutka, da kaj skriva. Ne izmika se. Ne izgovarja. S svojimi stališči nima težav. Nikoli ne veš, kdaj improvizira. Strinja se s sabo. Demokrati se pogosto ne. Bojijo se sami sebe. Svojega sredinskega dolgčasa. Svoje izgubljene, zatajene progresivnosti. Svoje formulaične medlosti.

Mamdani se ne boji ne sebe ne tega, kar govori. Tudi tega, kar predstavlja, ne. Ko je med desničarji, se ne dela, da ni levičar in da ne nasprotuje kapitalizmu in da ne terja prerazporejanja družbenega bogastva. Mirno se sestane s Trumpom, a obenem – le dva dni kasneje – pove, da je Trump fašist. Pa se ta potem kljub temu z njim sestane še enkrat.

Tako kot je Kathy Hochul prepričal, da mu je pomagala zapreti proračun, je Trumpa prepričal, da New Yorku ni pobral še več denarja in da nadenj ni poslal nacionalne garde in ajsovcev (poleg tega ga skuša prepričati, naj odobri subvencije in reforme financiranja novih, cenovno dostopnih stanovanj). Nista se mu mogla upreti. Nekaterim se je celo zazdelo, da ima Trump Mamdanija raje kot svoje otroke. »Eric Trump v vsem življenju ni videl takšnega nasmeha.«

Tudi Mamdani kaže nasmeh. To je nasmeh, ki ga ne financirajo črni fondi korporacij.

Kar velja tudi za njegove rife. »To je glas nekoga, ki popravlja sistem, ne opisuje zgolj svojih sanj,« pravi Waleed Shahid. To je glas nekoga, ki vsakega spora ne zreducira na boj med kapitalom in delom, saj noče zgrešiti »zasnove storitev, ki se dejansko spreminjajo iz dneva v dan«. Glas, ki hoče ljudi osvojiti, ne pa jih razjeziti ali ogorčiti. Glas, ki kliče k javni razpravi, angažmaju, participaciji. Glas nekoga, ki daje vtis treznosti, trdnosti, preudarnosti, resnosti, zanesljivosti. Ljudje se ob njem ne čutijo ogrožene, ampak v njem vidijo človeka, s katerim bo lahko živeti.

Človek množice. Vedno dosegljiv. Gibljiv. Na voljo. Blizu. Vabi. Privlači. Mami. Kot dober film. Vsi hočejo biti tam, da bodo videli, kaj se bo zgodilo. Vsi hočejo ostati do konca. Delavski razred ljubi filme. To levica običajno spregleda. Delavski razred ljubi tudi energične, navdihujoče voditelje. To levica – v svoji zatreskanosti v horizontalno organiziranje – prav tako običajno spregleda.

Mamdani je v inavguralnem govoru bogokletno zavrnil tisti pregovorni, frigidni ameriški »robati individualizem« in evforično poveličal »mehkobo kolektivizma«, zato so ga takoj razglasili za stalinista! In sovražnika Amerike. In zaničevalca tega, kar dela Ameriko veliko. Takoj so ga tudi spomnili na krvave kolektivistične eksperimente in pozvali k rušenju komunizma, »preden ne bo prepozno in ne bo več nič ostalo«.

Mamdani, ki maratonsko pešači po manhattanskih ulicah, da bi lahko govoril z ljudmi (in da bi lahko kričali nanj, če hočejo), in ki je politično oglaševanje na novo izumil, ni le podaljšek partijskih talking points, fokusnih skupin in javnomnenjskih sondaž. Družbena kompleksnost je dobila svojega slavnostnega govornika.

Mamdani, »hardcore milenijec«, kot ga imenuje neka njegova slovenska vrstnica, je levici pokazal, kako lahko politiko ponovno prelevi v umetniško formo.